Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, pri čemer mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik pa ni izkazal, da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov.

Zgolj posamezne opazke ne morejo predstavljati preganjanja v smislu definicije iz 26. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika (in ostalim članom njegove družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka nadalje v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši, kaj je navedeno v lastnoročni izjavi tožnika in kaj je tožnik povedal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje tožena stranka povzema, kar je tožnik povedal v osebnem razgovoru. Nadalje ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem citira drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Tožnik je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno vprašan, ali je bil v Siriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, na kar je odgovoril, da je bil preganjan, ker je sunit, saj v Siriji vladajo šiiti. Na osebnem razgovoru je odgovoril, da je bil uslužbenec Asadovega režima in zato v očeh upornikov in terorističnih organizacij izdajalec. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je imel v zvezi s tem kakšne konkretne težave, pa je odgovoril, da je včasih imel težave od šiitov, ki so prišli v bolnico, saj so ga malo zbadali z rasističnimi izrazi. Izrecno je rekel, da zaradi tega večjih težav ni imel. Glede uveljavljanja preganjanja zaradi tega, ker je tožnik sunit, tožena stranka meni, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunitske narodnosti ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko (okoli 70 % sunitov), ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Tožnik kot tudi ostali so izrecno navedli, da se jim ni osebno popolnoma nič zgodilo, ker so sunitske narodnosti. Navedeno je bilo, da v Siriji poteka vojna med suniti in šiiti, nihče pa ni ničesar več pojasnil niti navedel osebnih okoliščin. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik ni navedel nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem oziroma da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov. Pred začetkom vojne ni bilo nikakršnih težav zaradi tega.

3. Pač pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega spopada. Tožena stranka ugotavlja, da v Sirski arabski republiki, natančneje v provinci Aleppo, od koder je tožnik, potekajo oboroženi spopadi. Stopnja samovoljnega nasilja je takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, saj se situacija spreminja iz dneva v dan, v tem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju notranje zaščite. Glede na to je bil tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena ZUP, ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Čeprav je tožniku stališče vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem znano, vseeno vztraja, da mu je z izrekom onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do mednarodne zaščite. V nadaljevanju svoje stališče podrobneje pojasnjuje. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla zgolj na presojo, ali je bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa ugotavljala, ali tožniku takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, kjer je navedeno, da ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti, bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci so lahko podvrženi preganjanju iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013 izhaja, da predstavljajo rizično skupino tisti, za katere se smatra, da so nasprotniki sirske vlade, tisti, za katere se smatra, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožniku v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje zaradi njegove sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da ga uporniki smatrajo kot zaveznika sirske oblasti. Asadov režim pripada Alawitom, to je sekta šiitov, ti pa sunite smatrajo kot svoje nasprotnike. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči, da se mu prizna status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Pri tem se sklicuje na stališče tako upravnega kot vrhovnega sodišča, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah in ne gre torej za dve pravici. Tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se mu je zgodilo oziroma s katerim se mu grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnik ni navedel nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Tožnik je posplošeno navajal, kakšen je položaj sunitov in se ni konkretno opredelil, zakaj konkretno naj bi bil preganjan zaradi sunitske pripadnosti. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Če bi se to upoštevalo, bi se prav vsakemu prebivalcu Sirije moralo priznati status begunca, saj naj bi bile ogrožene vse verske skupine. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo v tožbi predloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter tako tožniku kot ostalim članom njegove družine ugodilo prošnji za mednarodno zaščito tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa beguncev z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnika kot na vse ostale člane njegove družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Glede tožnika je v sodbi navedeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bil ob morebitni vrnitvi v Sirijo, če bi bil legitimiran ter ob upoštevanju dejstva, da je sunit, označen kot politični nasprotnik režima, po drugi strani bi ga uporniki, ker je bil zaposlen v državni bolnišnici – torej je delal za Asadov režim - označili kot pripadnika režima ob tem, da kot očetu vojaško obveznih fantov prav tako grozi preganjanje. V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da strani v sporu v Siriji izvajajo vojne zločine ter množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu. Tožnik je tudi navedel, da podpira Asadov režim, ki ga je 30 let volil in delal zanj, vendar mu ne glede na takšno politično prepričanje ob upoštevanju informacij o izvorni državi ob morebitni vrnitvi grozi preganjanje. Tožnik je preganjan s strani šiitov, ker gre v Siriji za versko nestrpnost – vojno med šiiti in suniti.

7. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati tožb vseh tožnikov združeno, oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le tej močno zmanjšajo dokazno vrednost. Vrhovno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je treba tožbe obravnavati ločeno. Nadalje je vrhovno sodišče še opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

8. Po prejemu in vročitvi sodbe vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. I U 166/2016-30 z dne 22. 2. 2016 v skladu z navodili iz sodbe vrhovnega sodišča spis v navedeni zadevi razdružilo tako, da je od izdaje navedenega sklepa naprej doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnika M.K. je odločilo na seji dne 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom.

9. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

10. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik na vprašanje, ali je imel kakšne težave, ker je sunit, odgovoril, da je včasih imel težave od šiitov, ki so prišli v bolnico, saj so ga malo zbadali z rasističnimi izrazi, vendar pa je rekel, da zaradi tega večjih težav ni imel. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, pri čemer mora prosilce svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti, tožnik pa ni izkazal, da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov.

11. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami o kršitvah 207. člena ZUP. S tem v zvezi je že v prvotni sodbi opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 zavzelo stališče, in v tej sodbi se temu stališču pridružuje, da tožena stranka ni kršila pravil postopka iz 207. člena ZUP, po katerem se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. V zvezi s tem je sodišče že v prejšnji sodbi opozorilo na določbo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov Enotni postopek mednarodne zaščite in določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Zaradi tega je tožena stranka pravilno vodila enoten postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Zaradi takega izreka ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja. Že v navedeni sodbi je upravno sodišče opozorilo tudi na enako stališče vrhovnega sodišča (sodba opr. št. I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012).

12. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik zaradi sunitske vere ni bil izpostavljen preganjanjem, saj je na osebnem razgovoru sam povedal, da so ga šiiti, ko so prihajali v bolnico, kjer je bil zaposlen, malo zbadali z rasističnimi izrazi, vendar pa kakšnih večjih težav, ker je sunit, ni imel. Po 26. členu ZMZ morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, tožnik pa je na osebnem razgovoru sam rekel, da večjih težav ni imel. Nevarnost preganjanja mora biti individualno in konkretno izkazana, če ni, potem ni razloga za strah tožnika, da bi mu takšno preganjanje grozilo v bodoče. Zgolj posamezne opazke ne morejo predstavljati preganjanja v smislu definicije iz 26. člena ZMZ. Tožnik je sicer na glavni obravnavi povedal, da če bi se vrnil nazaj, da bi ga gotovo aretirali, likvidirali, ubili in to šiiti ali pa režim, ker je pobegnil z dvema otrokoma, ki bi morala služiti v sirski vojski. Vendar je s tem v zvezi treba poudariti, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite (str. 6 prošnje) povedal, da so iz Aleppa odšli proti sirsko turški meji in jo legalno prestopili, medtem ko je na osebnem razgovoru rekel, da je z družino zapustil Sirijo in šel z avtobusom do sirsko turške meje legalno s potnim listom, se prijavil na mejno policijo in so mu žigosali sirski in turški žig v potnem listu (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru), zato sodišče ne more slediti navedbam, da je tožnik pobegnil, to pa še zlasti ne ob upoštevanju, da so mu sirske oblasti izdale potni list. 13. Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca. V poročilu UNHCR iz 22. 10. 2013, ki je bilo predloženo v upravnem postopku, res izhaja, da je treba posebno pozornost nameniti vsakemu preteklemu preganjanju, ki so mu prosilci za azil lahko bili podvrženi, pri čemer so posebej našteti člani skoraj vseh verskih skupin (suniti, Alawiti, šiiti, kristjani, izmailci, Druzi). Vendar pa sodišče meni, da mora biti preganjanje zaradi pripadnosti sunitski veri individualno in konkretno izkazano in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkretnem dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, na kar tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na tožbo. Torej je za priznanje statusa begunca ključnega pomena individualna ogroženost posameznika. Tožnik razen žaljivk, ki jih je bil deležen na delovnem mestu v bolnici, ni navajal drugih dogodkov v zvezi s sunitsko vero, zato ne gre za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. V tožbi je zgolj na splošno navedeno, da Asadov režim sunite šteje kot svoje nasprotnike, ni pa konkretno navedeno, kako je bil tožnik preganjan zaradi tega, saj – ko je bilo že omenjeno – je sam navedel, da razen zbadljivk ni bil deležen drugega preganjanja. Tožena stranka je preverjala, ali je bil tožnik preganjan zaradi sunitske vere, saj so mu bila v zvezi s tem postavljena določena vprašanja, glede na to, da v preteklosti zaradi tega ni bil preganjan, pa je mogoče logično sklepati, da tudi v primeru vrnitve iz tega razloga ne bo preganjan, ker pa je v Siriji vojna, mu je pa zaradi tega bila priznana subsidiarna oblika zaščite.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.