Jedro

Odločanje o obveznosti prenosa zemljišč na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki jo določa 5. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ni stvar odločanja v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 244/99-12 z dne 13.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.10.1998, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote K. z dne 1.7.1998, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in odločeno, da ji je Slovenski odškodninski sklad v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe dolžan izročiti obveznice v vrednosti 20.806 DEM za podržavljene parcele št. 688, 689, 690 in 691/2, vse k.o. P., ki so sedaj deli parcel št. 1178, 709/2, 709/3, 709/4, 709/6 in 709/7, vse k.o. P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je bilo podržavljeno premoženje ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) med sredstvi podjetja S., d.d., K. (v nadaljevanju prizadeta stranka). Sporno je, ali je bila prizadeta stranka dolžna parcele št. 709/2, 709/6 in 709/7, vse k.o. P. (v nadaljevanju parcele) pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti iz svojih sredstev in jih kot kmetijska zemljišča v skladu s 5. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju sklad). Po 5. členu ZLPP so namreč z dnem uveljavitve tega zakona postala last Republike Slovenije oziroma občin kmetijska zemljišča in so se zato prenesla v upravljanje sklada oziroma občin. O tem vprašanju ni mogoče odločati v denacionalizacijskem postopku. Ugotavljanje in ocenjevanje okoliščin, ki so pomembne za presojo, ali je prizadeta stranka ravnala po določbi 5. člena ZLPP in pravilno določila obseg družbenega kapitala, v denacionalizacijskem postopku ni odločanje o predhodnem vprašanju. Denacionalizacijski upravičenec ima v zvezi z varstvom svoje pričakovane lastninske pravice v postopku lastninskega preoblikovanja položaj stranke in mora v tem postopku s pravnimi sredstvi uveljavljati morebitne nepravilnosti. Organ prve stopnje in tožena stranka sta z ugotavljanjem okoliščin lastninskega preoblikovanja ocenjevala zakonitost in pravilnost odločanja v postopku lastninskega preoblikovanja prizadete stranke. Ker je tožena stranka odločila na podlagi dejstev, ki jih ni bila pristojna ugotavljati, je potrebno njeno odločbo odpraviti. V novem postopku bo morala pridobiti podatke o postopku lastninskega preoblikovanja prizadete stranke, pa tudi podatke o zavarovanju parcel. Ker je vprašanje lastništva parcel del dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku, je ob ugotovitvi, da postopek lastninskega preoblikovanja prizadete stranke še ni končan, smotrno do te odločitve denacionalizacijski postopek prekiniti.

V pritožbi uveljavlja prizadeta stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, čeprav bi jo moralo zavreči glede na obrazložitev, da odločanje o obveznosti prenosa predmetnih zemljišč na sklad ni stvar odločanja v postopku denacionalizacije. Kršilo je tudi določbe ZLPP, kajti iz upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka do 7.6.1993 ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe v smislu 10., 11 in 12. člena ZLPP. Zato ni mogoče šteti, da obstaja dolžnost vrnitve v naravi. ZLPP namreč določa, da upravičencu, ki pravočasno ne vloži predloga za izdajo začasne odredbe, pripada le odškodnina po 2. odstavku 15. člena ZLPP. Odločbi Upravne enote K. in tožene stranke sta pravilni. V upravnem postopku so bili izvedeni dokazi, ki dajejo zanesljivo podlago za presojo, da parcele niso zemljišča, ki bi jih bilo potrebno pred lastninskim preoblikovanjem prenesti na sklad. Ker sta tožeča in prizadeta stranka udeleženi tako v postopku denacionalizacije kot tudi v postopku lastninskega preoblikovanja, bi lahko v postopku denacionalizacije bilo odločeno tudi o dolžnosti ravnanja po 5. členu ZLPP.

Tožeča in tožena stranka ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Stališče, da odločanje o obveznosti prenosa predmetnih zemljišč na sklad na podlagi 5. člena ZLPP ni stvar odločanja v postopku denacionalizacije, je pravilno. Odločanje o tej obveznosti je tudi po presoji pritožbenega sodišča stvar postopka lastninskega preoblikovanja prizadete stranke, ki poteka istočasno, podatka da bi bil končan pa ni v spisih. Je pa v njih sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 433/99-2 z dne 6.4.2000, izdan v postopku lastninskega preoblikovanja prizadete stranke. Z njim pa je bilo prav iz razloga neugotovljenega statusa parcel na dan 11.3.1993 s strani Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, ugodeno tožničini pritožbi, razveljavljena sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2595/97-9 z dne 21-4.1999, in zadeva vrnjena v nov postopek.

Na drugačno odločitev o razmerju med denacionalizacijskim postopkom in postopkom lastninskega preoblikovanja v obravnavanem primeru ne morejo vplivati pritožbeni ugovori.

Od odločitve o statusu parcel po stanju na dan 11.3.1993, je namreč odvisna odločitev o obliki denacionalizacije. Glede na podatke spisov pa je ta status sporen, saj se o tem vodi spor v postopku lastninskega preoblikovanja prizadete stranke, za katerega v spisih ni podatka, da bi bil končan.

Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni zavrglo tožbe tožeče stranke, je neutemeljen. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko in pravno podlago obravnavane zadeve je tožbi pravilno ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.