Jedro

Zakonska določba, ki določa, kdaj se sankcije ne smejo začeti izvrševati, pomeni, da v roku štirih let po pravnomočnosti izvršilnega naslova (v tem primeru plačilnega naloga) ni več mogoče izdati sklepa o davčni izvršbi. Sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan že 28. 4. 2010 (tožniku vročen 4. 5. 2010), torej znotraj tako relativnega dveletnega kot tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka, ki je določen za začetek izvršitve sankcije. Novi četrti odstavek 44. člena ZP-1 pa določa, da že začetega izvrševanja (ta mora biti začet po prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1) ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe napotuje na uporabo ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da se zahteva dolžnika A.A. (tožnika v tem sporu) za ustavitev postopka v zadevi davčne izvršbe št. DT 4933-31012/2013-3, zaradi zastaranja zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 21. 2. 2014 pri Carinskemu uradu Murska Sobota vložil ugovor zastaranja v obravnavani zadevi. Organ prve stopnje ugotavlja, da zahteva tožnika za ustavitev postopka ni utemeljena. Pristojni inšpekcijski organ je dne 11. 1. 2010 vložil pri Davčnemu uradu RS predlog za izvršbo po plačilnem nalogu številka 25230 z dne 19. 1. 2009, ki je postal pravnomočen 1. 12. 2009 in izvršljiv dne 9. 12. 2009. DURS je po tem plačilnem nalogu dne 28. 4. 2010 izdal Sklep o davčni izvršbi številka DT 49213-08325/2010-1-1602-05, ki je dolžniku vročen 4. 5. 2010. Postopek davčne izvršbe je tako začet znotraj rokov iz 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V nadaljevanju navaja določbe tretjega odstavka 125. člena in 126. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ker dolg po plačilnem nalogu številka 25230 z dne 19. 11. 2009 ni bil poravnan, je davčni urad dne 19. 2. 2013 predlog za izvršbo po tem izvršilnem naslovu odstopil naslovnemu organu. Ta je dne 4. 3. 2013 izdal opomin pred začetkom davčne izvršbe in tožnika pozval, da v roku 8 dni od prejema opomina poravna neporavnano globo. Ker dolg ni bil poravnan, je organ 22. 5. 2013 nadaljeval postopek davčne izvršbe ter izdajo sklepa o davčni izvršbi v okviru rokov za končanje postopka iz 125. in 126. člena ZDavP-2. Sklep je bil dolžniku vročen 24. 5. 2013. Navaja še določbo 6. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, ko davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom ustavi davčno izvršbo, če je pravica do davčne izvršbe zastarala. Ker zastaranje še ni nastopilo, tudi ni pogojev za zahtevano ustavitev postopka zaradi zastaranja.

2. S pritožbeno odločbo organ druge stopnje potrjuje odločitev prvostopenjskega organa ter navaja iste dejanske in pravne razloge za odločitev. Dodaja še, da ZP-1 v primeru pravočasno začete izvršbe glede dokončanje le-te, v zvezi z zastaranjem izrecno napotuje na uporabo določb ZDavP-2. Ker dolg po plačilnem nalogu ni bil poravnan, je prvostopenjski organ z izdajo sklepa o davčni izvršbi nadaljeval pravočasno začet postopek davčne izvršbe, tokrat z drugim sredstvom izvršbe in je bil sklep izdan znotraj rokov za končanje postopka davčne izvršbe iz 125. in 126. člena ZDavP-2. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je napačno uporabljeno materialno pravo. Poudarja, da je bilo o njegovi zahtevi za ustavitev postopka zaradi zastaranja odločeno že štirikrat. Globo, ki v tem primeru znaša 413,83 EUR, kot sankcijo za prekršek predpisuje 17. člen ZP-1. Isti predpis v členu 44 v prvem odstavku določa zastaranje izvršitve sankcije in sicer določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna. Drugi odstavek 44. člena tega zakona določa, da se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. ZP-1 v prvem odstavku 202. člena določa, da globo in plačilo stroškov postopka, izrečeno z odločbo o prekršku izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku. Navedena podlaga za prisilno izterjavo globe določa le način izvršitve - prisilne izterjave, ne pa tudi zastaralnega oziroma novega ali celo daljšega zastaralnega roka. Tretji odstavek 44. člena ZP-1 določa, da kljub morebiti večim pretrganjem zastaranja, lahko traja postopek izvršitve sankcije največ 4 leta od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna. S potekom štirih let nastopi namreč absolutno zastaranje izvršitve sankcije. V tem primeru je absolutni rok za izvršitev sankcije potekel najkasneje dne 10. 12. 2013, relativni pa najkasneje dne 9. 12. 2011, iz česar sledi, da prekrškovni organ in tudi tožena stranka ne bi smela niti izdati predloga za izvršbo z dne 19. 2. 2013 in tudi ne po njem postopati. Globa za prekršek ni in ne more biti davčni dolg.

4. Okoliščina, da globo izterjuje davčni organ, ne privede do zaključka, da je dolg spremenil svojo vsebino. Še vedno gre za dolg iz naslova globe in ne za davčni dolg, za katerega davčni zakon določa drugačen in daljši zastaralni rok. Prvi odstavek 146. člena ZDavP-2 določa pravne podlage za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. ZDavP-2 jasno loči med davčnimi in drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi, sem spada tudi globa za prekršek. Tožnik predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in odloči, da se tožnikovi tožbi ugodi in izpodbijano odločba spremeni in predlogu tožnika za ustavitev postopka izvršbe zaradi zastaranja ugodi in postopek ustavi. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter da se mu priznajo stroški tožbe in vsi predhodni stroški, ki so zaznamovani na njegovih vlogah in pritožbah, vse v roku 8. dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, do plačila.

5. V pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 tožnik navaja, da je takrat veljavni Zakon o prekrških izrecno določal, da je relativni rok za zastaranje izvršitve sankcije dve leti, absolutni rok pa 4 leta. To je zapisano v komentarju k 44. členu ZP-1 prof. dr. Ivana Beleta. Sklicuje se na 155. člen Ustave, ki določa prepoved povratne veljave pravnih aktov. V tem primeru se ne more uporabiti določba četrtega odstavka 44. člena ZP-2 (Uradni list RS št. 21/2013 - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških, ZP-14), ki je v 7. členu določil, da glob ni več dopustno izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. Ta sprememba je stopila v veljavo 13. 6. 2013, to je 3 leta in 7 mesecev po storjenem prekršku. Izrecno poudarja, da je v času uveljavitve te spremembe, relativni zastaralni rok že potekel in glede na takrat veljavni zakon ni bilo mogoče izvajati dejanj za izvršitev sankcije. To je v nasprotju z načelom ustavnosti in zakonitosti in prepovedjo povratne veljave pravnih aktov. Predlaga prekinitev postopka (156. člen Ustave), če sodišče meni, da so določbe ZP-1H v členu 7 in 30/5 protiustavne in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča sta oba upravna organa, glede na, med strankama postopka nesporno dejansko stanje, da je postal plačilni nalog št. 25230, ki je bil tožniku izdan dne 19. 11. 2009, ki predstavlja izvršilni naslov, pravnomočen 1. 12. 2009 in na podlagi katerega je bil izdan Sklep o davčni izvršbi DT 49213-08325/2010-1-1602-05 z dne 28. 4. 2010, uporabila pravilne procesne predpise, ki se nanašajo na zastaranje pravice izterjave globe. Glede na navedeno, sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ uporabiti določbe 44. člena v času izvršitve prekrška veljavnega Zakona o prekrških (ZP-1), glede na to, da je bilo z uporabo ZP-1H, ki je v tretjemu odstavku 44. člena ZP-1 dodal še četrti odstavek, kršeno ustavno načelo prepovedi rektroaktivne uporabe pravnih predpisov. Četrti odstavek tega člena namreč določa, da med drugim globe, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo.

10. Med strankama postopka je nesporno, da gre za plačilo globe in da se je postopek njene izterjave začel v roku iz prvega odstavka 44. člena ZP-1 (torej pravočasno), ki določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti (relativni zastaralni rok) od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let (absolutni zastaralni rok) od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.

11. Zakonska določba, ki določa, kdaj se sankcije ne smejo začeti izvrševati pomeni, da v roku štirih let po pravnomočnosti izvršilnega naslova (v tem primeru plačilnega naloga) ni več mogoče izdati sklepa o davčni izvršbi. Kot že navedeno, je bil sklep o davčni izvršbi izdan že 28. 4. 2010 (tožniku vročen 4. 5. 2010), torej znotraj tako relativnega dveletnega kot tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka, ki je določen za začetek izvršitve sankcije.

12. Kot navedeno, novi četrti odstavek 44. člena ZP-1 določa, da že začetega izvrševanja (ta mora biti začet po prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1) ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba, glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe, napotuje na uporabo ZDavP-2. Ta pa v tretjem odstavku 125. člena določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok) oziroma v desetih letih, ko je zastaranje prvič začelo teči (peti odstavek 126. člena ZDavP-2).

13. 30. člen ZP-1H določa v tretjem odstavku, da se določba novega četrtega odstavka 44. člena zakona uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. To pomeni, da je sam ZP-1H, ki je začel veljati 13. 3. 2013, v tem členu določil veljavnost določbe novega četrtega odstavka 44. člena, tudi za postopke, ki so se končali pred uveljavitvijo tega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških. Ker torej sankcija za prekršek (globa) do uveljavitve ZP-1H še ni bila izvršena (izterjana), pa tudi sicer do vložitve tožnikovega ugovora z dne 21. 2. 2014 za ustavitev postopka zaradi zastaranja, petletni zastaralni rok po ZDavP-2 še ni potekel, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov, kot to določa 155. člen Ustave. Ker s tem ni poseženo v nobeno tožnikovo pridobljeno pravico in je v javnem interesu, da se denarno izrečene globe dejansko tudi izterjajo (drugi odstavek 155. člena Ustave), po presoji sodišča tako niso podane okoliščine, ki bi zahtevale prekinitev spora in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti sprejetih prekrškovnih določb po 156. členu Ustave RS.

14. Glede na to, da je za začetek sporne izvršbe obstajal veljavni izvršilni naslov, izterjava globe po presoji sodišča, glede na zgoraj navedeno pa še ni zastarala, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave, glede na to da dejansko stanje med strankama postopka ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.