Jedro

V statutu podjetja, ki je bil sprejet na referendumu, je bilo določeno, da organizacijo sektorjev lahko na predlog direktorja spremeni delavski svet. Delavski svet je ukinil splošni kadrovski sektor (SKS). Sprejeta nova organizacija je bila zakonita (46., 49. in 57. člen Zakona o podjetjih, 15. člen statuta). SKS, katerega vodja je bil tožnik, je prenehal obstajati. Tožnikova razrešitev zato ni bila potrebna, dejansko jo je nadomestila razporeditev na drugo delovno mesto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki je sporen na revizijski stopnji (razporeditev tožnika z delovnega mesta vodje splošno kadrovskega sektorja na delovno mesto strokovnega sodelavca, razlika plače med navedenima delovnima mestoma od 8.7. do 22.10.1991 - 1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), je delavski svet tožene stranke na seji dne 1.7.1991 sprejel sklep (listina B2), da se ukine delovno mesto vodje Splošnega kadrovskega sektorja (v nadaljevanju: SKS). Direktor tožene stranke je dne 8.7.1991 izdal sklep, s katerim je tožnika razporedil na delovno mesto strokovnega sodelavca (B4), Odbor za varstvo pravic je v bistvu (razen datuma razporeditve) potrdil sklep direktorja (B5). V uvodu statuta tožene stranke je navedeno, da je bil sprejet na referendumu dne 14.3.1990. V 14. členu so določene organizacijske enote, med njimi SKS. V 15. členu statut določa, da o spremembi organizacijskih enot lahko odloča delavski svet na predlog direktorja.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na razveljavitev sklepov o razporeditvi na delovno mesto strokovnega sodelavca in na plačilo razlike plače med navedenim delovnim mestom in delovnim mestom vodje SKS od 8.7. do 22.10.1991. Ugotovilo je, da je bil statut tožene stranke sprejet na referendumu in da zato velja isti način tudi za sprejem njegovih sprememb in/ali dopolnitev.

Predlog za spremembo 72. člena statuta na seji delavskega sveta dne 5.2.1991 ni bil sprejet. V zvezi s tožnikovim delovnim mestom statut ni bil spremenjen na referendumu, tožnik kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ni bil razrešen z delovnega mesta vodje SKS. Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90, v nadaljevanju: ZP) je v 57. členu določil, da delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi imenuje in razrešuje direktor. Tožnika direktor tožene stranke ni razrešil. Ker razrešitev tožnika ni bila izvedena zakonito, je nezakonit tudi sklep o njegovi razporeditvi. Tožena stranka mora zato tožniku plačati razliko plače, ki bi jo prejel na delovnem mestu vodje SKS do prenehanja delovnega razmerja, to je do 22.10.1991. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevka na razveljavitev sklepov o razporeditvi in na plačilo razlike plače (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. V 15. členu statuta tožene stranke je določeno, da lahko delavski svet na predlog direktorja spremeni organizacijo organizacijskih enot. Spremembe organiziranja organizacijskih enot torej ni treba sprejeti na referendumu, ker jih lahko spremeni delavski svet. Razrešitev tožnika torej ni bila potrebna, tožnik je bil zakonito razporejen na drugo delovno mesto.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje priznalo izvršitev (izvršljivost) sklepa o razporeditvi z 8.7.1991, čeprav je sklep postal dokončen šele z vročitvijo odbora za varstvo pravic, to je 9.9.1991. To pomeni kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP (1977)) ter 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Tožnik je sklenil delovno razmerje kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. S tega delovnega mesta je lahko le razrešen. Tožniku bi moral biti vročen sklep o razrešitvi potem, ko je bila sprejeta nova organizacija organizacijskih enot. Po 57. členu ZP bi moral tožnika razrešiti direktor, sklepa o tem pa tožnik ni dobil. Šele po razrešitvi bi tožnik lahko bil razporejen na drugo delovno mesto.

Revizija je bila po določbi 390. člena ZPP (1977) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji, ki so določeni v 382. členu in zaradi razlogov, ki so navedeni v 385. členu ZPP (1977). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve postopka ni ugotovilo.

Razloga, ki ju tožnik navaja kot kršitvi določb ZPP (1977) (kršitev načela dokončnosti odločbe delodajalca, kršitev določb 14. in 22. člena URS), nista kršitvi določb pravdnega postopka, ni pa tudi podana kršitev na katere se tožnik sklicuje. Sodišče druge stopnje se ni spuščalo v vprašanje dokončnosti sklepa tožene stranke. Ugotovilo je le, da je zaradi zakonite spremembe določb statuta, bila razporeditev zakonita. Zaradi tega sklicevanje tožnika v reviziji na dokončnost razrešitvenega akta ni pomembno.

V 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, na katerega se v bistvu nanašajo tožnikovi ugovori v reviziji, je odločeno o osebnem dohodku. Za odločitve o osebnem dohodku pa po prvi alinei drugega odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) velja, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa.

V prvem odstavku 14. člena URS (enakost pred zakonom) so določene okoliščine, ki ne smejo biti podlaga za neenako obravnavanje v zvezi s človekovimi pravicami. Revizijsko sodišče takšnih kršitev ni ugotovilo, tožnik pa svoje revizije v zvezi s tem tudi ni obrazložil. Načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) bi bilo kršeno, če bi sodišče med drugim tožnika obravnavalo neenakopravno, drugače, kot sodišča redno odločajo v podobnih ali enakih zadevah, če ne bi bila zagotovljena enakopravnost strank v postopku (tako imenovana enakost orožij) in podobno. Iz postopka pred sodišči druge in prve stopnje izhaja, da navedeno ustavno načelo ni bilo kršeno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Za sprejemanje sprememb in dopolnitev splošnih aktov delodajalca velja načelo, da morajo biti sprejete na enak način in po enakem postopku, kot je sprejeto prvo besedilo splošnega akta. ZP je v petem odstavku 46. člena določal, da o stautu družbenega podjetja delavci odločijo na referendumu. Ob pristojnostih, ki so navedene v 49. členu ZP, je za delavski svet določeno, da opravlja tudi druge zadeve, ki so določene s statutom podjetja. Pristojnosti direktorja so določene v 57. členu. Ob naštetih pristojnostih navedeni člen tudi določa, da direktor opravlja druge zadeve, ki so določene (med drugim) tudi s statutom. Direktor je bil s statutom izrecno pooblaščen, da lahko predlaga spremembe organiziranja organizacijskih enot, delavski svet pa, da je lahko takšno spremembo sprejel. To je delavski svet storil na seji dne 1.7.1991, na kateri je ukinil SKS. S tem je delovno mesto vodje SKS prenehalo obstajati v skladu s statutom - zato izrecna oziroma posebna razrešitev tožnika ni bila potrebna. Zadostoval je sklep o razporeditvi, ker delovno mesto vodje SKS ni več obstajalo. Ta sklep je direktor tožene stranke izdal dne 8.7.1991. Razporeditev tožnika na drugo delovno mesto je pomenila, zaradi sprememb v organizaciji sektorjev, tudi njegovo razrešitev.

Navedeno kaže, da sta delavski svet in direktor tožene stranke v obeh primerih - v zvezi s spremembo organizacije in razporeditvijo tožnika - ravnala v skladu z ZP in statutom tožene stranke. Sodišče druge stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zavrnilo zahtevka tožnika.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).

Določbe ZP in ZPP (1977) je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.