Jedro

Če pravna oseba, ki je bila stranka upravnega postopka, preneha obstajati, ne more imeti več položaja stranke in s tem tožnika v upravnem sporu.

Za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu ne zadošča zgolj pravni interes osebe, za drugačno odločitev od odločitve upravnega organa, ki jo želi izpodbijati, temveč mora položaj stranke oziroma stranskega udeleženca najprej doseči in uveljavljati v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je v zadevi vračila akontacije dohodnine in prispevkov, ob reševanju pritožbe prve tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave RS DT-4250-6760/2018-2 (04-143-00) z dne 28. 6. 2018, pritožbeni postopek z izpodbijanim sklepom ustavilo.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je prva tožeča stranka dne 2. 6. 2018 vložila vlogo za izdajo odločbe v zadevi obračuna prispevkov in akontacije od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja. V vlogi navaja, da pri obračunu akontacije dohodnine na obrazcu REK-2 niso bili upoštevani dejanski stroški, ki so potrebni za pridobitev dohodka, temveč samo normirani stroški v višini 10 %, prispevki za socialno varnost pa so bili obračunani od bruto dohodka. Na izdano zavrnilno odločbo je prva tožeča stranka vložila pritožbo.

3. Nadalje se ugotavlja, da je bila prva tožeča stranka zaradi zaključka stečajnega postopka po pravnomočnem sklepu o končanju stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 3. 10. 2018 izbrisana iz sodnega registra pod Srg ..., vpis 26. 9. 2018. Z vpisom sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra pa družba dejansko preneha, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 3. 10. 2018. Zaradi prenehanja stranke in ker ni pravnih naslednikov, na katere bi lahko prešle pravice, obveznosti in pravne koristi, postopka ni mogoče nadaljevati in se zato glede na četrti odstavek 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbeni postopek ustavi.

4. Tožeči stranki se s takšno odločitvijo ne strinjata in predlagata njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi pritrdita ugotovitvi toženke, da je zaradi končanja stečajnega postopka prišlo do izbrisa prve tožeče stranke iz sodnega registra. Vendar druga tožeča stranka meni, da obstaja pravni naslednik, in sicer je to stečajni upravitelj dr. A.A., ki sedaj tudi kot stranka vlaga tožbo. Do tožbe je upravičen kot stečajni upravitelj, ker odločba tožene stranke z dne 28. 6. 2018 oziroma nepravilno izračunana akontacija dohodnine in prispevki delojemalca za zdravstveno zavarovanje vplivajo na njegov pravni položaj, saj dejansko sam plačuje te prispevke. Tako gre za prikrajšanje stečajnega upravitelja in ne prve tožeče stranke in bi zato bilo potrebno meritorno odločiti o pritožbi prav z vidika stečajnega upravitelja, ki je zavezanec za plačilo dohodnine in tudi nekaterih prispevkov, predvsem prispevka delojemalca za zdravstveno zavarovanje v višini 6,36%. S tem je po navedbah v tožbi izkazano pravno nasledstvo in zato je treba izpodbijani sklep odpraviti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožbo je moralo sodišče zavreči. 7. Sposobnost biti tožnik in s tem stranka tudi v upravnem sporu pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju, oziroma biti nosilec pravic in pravnih koristi proti odločitvam in dejanjem nosilcev oblasti, kot to izhaja že iz opredelitve tega sodnega postopka v 1. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Neobstoječi pravni subjekt ne more biti stranka v upravnem sporu. Če pravna oseba, ki je bila stranka upravnega postopka, preneha obstajati, ne more imeti več položaja stranke in s tem tožnika v upravnem sporu in je zato tožbo prve tožeče stranke, ki je s končanjem stečajnega postopka in z izbrisom iz sodnega registra nesporno prenehala, potrebno zavreči. S sklepom o končanju stečajnega postopka sodišče tudi razreši upravitelja, kar pomeni, da tudi dr. A.A. ne more več nastopati kot njen stečajni upravitelj.

8. Kot nesposobno za obravnavanje pa je potrebno zavreči tudi tožbo drugega tožnika. Po 17. členu ZUS-1 je namreč tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu torej ne zadošča zgolj pravni interes osebe, v konkretnem primeru druge tožeče stranke, za drugačno odločitev od odločitve upravnega organa, ki jo želi izpodbijati, temveč mora položaj stranke oziroma stranskega udeleženca najprej doseči in uveljavljati v upravnem postopku. Tega in takšnega položaja pa druga tožeča stranka v upravnem postopku ni dosegla, niti ga ni uveljavljala, temveč se je postopka udeleževala zgolj kot stečajni upravitelj in s tem kot zakoniti zastopnik prve tožeče stranke in ne kot oseba, ki ima interes, da v lastnem imenu, in s tem kot zavezanec za odtegnjene davke in za prispevke, sodeluje v postopku, ki ga je sicer pravilno začela prva tožeča stranka kot zavezanec za plačilo davčnega odtegljaja. Pri tem je potrebno dodati, da po stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sklepu I Up 27/2016 z dne 20. 4. 2016, zgolj vročitev upravnega akta še ne izkazuje položaja udeleženca v upravnem postopku, temveč mora biti vročitev opravljena na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP in s tem na podlagi priznanja pravice, da se oseba udeležuje postopka.

9. Ker torej niti prva tožeča stranka niti druga tožeča stranka po citiranih določbah ZUS-1 ne moreta biti stranki v tem upravnem sporu, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo. Sodišče mora na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Po tretjem odstavku 36. člena ZUS-1 izda sklep v primeru, kot je obravnavani, predsednik senata.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.