Jedro

Glede postavitve izvedenca finančne stroke že toženka sama navaja, da naj bi izvedenec iz poslovnih knjig ugotovil višino dolga (tako glede pobotov kot glede obrestovanja obresti). A z izvedenci se dokazujejo trditve strank. Nedopustno pa je predlaganje postavitve izvedenca, da bi le-ta ugotovil pravno relevantna dejstva (t. i. dokaz v informativne namene, to je izvedba dokaza, iz izvedbe katerega bi ena od pravdnih strank šele ugotovila pravno relevantna dejstva, da bi jih nato v postopku uveljavljala).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 962,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, potem ko je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112915/2013 z dne 11. 7. 2013, med drugim toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 29.501,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila ter ji zato naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 2.400,53 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik listinsko izkazal, da je toženka tožniku na dan 31. 12. 2012 dolgovala glavnico 28.326,66 EUR, razliko do vtoževanega zneska pa predstavljajo obračunane dogovorjene obresti, pri čemer ne drži ugovor toženke, da bi tožnica obračunala obresti od obresti, s strani toženke predložene izjave o pobotu (priloge B1, B2, B3 in B4) pa se vse nanašajo na čas pred sklenitvijo aneksa št. 3 k pogodbi o okvirnem posojilu (z dne 30. 4. 2010 – priloga A2), s katerim sta pravdni stranki izrecno ugotovili višino glavnice, ki jo je toženka še dolžna tožniku plačati. Enaka ugotovitev velja za izpisek odprtih postavk na dan 31. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni v celoti poravnala prejetih posojil od tožnika in da še vedno obstaja dolg med pravdnima strankama, ki znaša 29.501,84 EUR, predstavlja pa glavnico v višini 28.326,66 EUR in dolgovane dogovorjene obresti.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženke za odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi z dne 8. 9. 2015. 3. Tako zoper navedeno sodbo v delu, kolikor ji je naloženo plačilo glavnice 29.501,84 EUR s pripadki ter pravdnih stroškov, kot zoper sklep se pritožuje tožnica. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je pooblaščenec tožnika na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo pristopil z zamudo in bi sodišče glede na navedeno na podlagi tretjega odstavka 282. člena ZPP moralo šteti, da je tožnik tožbo umaknil. Je pa nato toženka v izogib pravnim posledicam izostanka iz poravnalnega naroka na poravnalni narok pristopila, ker je utemeljeno štela, da bo na naroku sklenjena sodna poravnava. Opozarja tudi, da se je o sklenitvi poravnave dogovarjala s tožnikom (zakonitim zastopnikom A.A., ki je bil do 31. 12. 2014 direktor tožnika). Vztraja pri podanih ugovorih o višini vtoževanega dolga in ugovoru obračunavanja obresti od obresti. Glede na sklenjeno pogodbo je tožnik od sklenitve aneksa št. 2 obračunaval tudi obresti na obresti, kar je nepravilno in nezakonito. Takšno pogodbeno določilo je na podlagi drugega odstavka 375. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nično. Zato je napačno ugotovljen znesek, ki ga je tožniku dosodilo sodišče. Vztraja, da tožniku ne dolguje zneska, ki ga vtožuje tožnik. Po dogovoru pravdnih strank je toženka namreč po posojilni pogodbi dolg odplačevala tako, da so se terjatve toženke po izstavljenih računih za odvetniške storitve pobotale s terjatvijo tožnika po posojilni pogodbi (delni poboti). Delne pobote je opravil tožnik, in to z zamudo, pri tem pa ni upošteval lastne zamude in zakonskih zamudnih obresti. Poleg navedenega je tožnik za obračun obresti za junij 2012 izstavil kar dva računa, kar dodatno utemeljuje predlog toženke, da sodišče postavi izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil dejansko višino dolga. Sodišče je dokazovanje z izvedencem finančne stroke zavrnilo, prav tako pa zavrnilo zaslišanje priče A.A., ki bi potrdil dogovor strank, da se bodo obveznosti medsebojno pobotavale. Sodišče je toženko tudi obravnavalo kot fizično osebo, zato bi moralo pri presoji upoštevati kogentne norme iz Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), česar pa ni storilo.

4. Pritožbo zoper sklep pa tožnica vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da rok odložitve plačila sodne takse ni rok, ki bi ga bilo mogoče podaljševati v smislu 110. člena ZPP.

5. Na pritožbo zoper sodbo je odgovoril tožnik, ki meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, toženko pa naj sodišče zaveže k plačilu pritožbenih stroškov tožniku, ki jih uveljavlja. Opozarja, da je neresnična pritožbena trditev, da ob oklicu naroka ob 10.00 uri tožnika ni bilo, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, pri čemer toženka tudi kakšnih procesnih kršitev glede sestave zapisnika ni imela, niti v pritožbi ne trdi, da bi sodišče v zapisnik nepravilno zapisalo, da so ob oklicu zadeve ob navedeni uri pristopili vsi vabljeni. Toženka kršitve ni uveljavljala pravočasno (do konca glavne obravnave), zato so pritožbeni očitki neutemeljeni. Opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti ugovornih trditev toženke, kar je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in jih kot neutemeljene zavrnilo. Tudi sicer so pritožbeni ugovori neutemeljeni, še posebej ugovor, ki ga toženka ni uveljavljala v teku postopka, da je tožnik delne pobote opravljal z zamudo. Nedovoljena pritožbena novota je tudi, da naj bi tožnik toženki izstavil dva računa z datumom 30. 6. in 1. 7. 2012. Poleg tega ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na višino njene dolgovane obveznosti.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

7. Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženkin pritožbeni očitek o zatrjevanih procesnih kršitvah v zvezi s poravnalnim narokom oziroma prvim narokom za glavno obravnavo ter odsotnostjo tožnika ob oklicu naroka so tako neupoštevne, saj toženka procesnih kršitev na naroku ni uveljavljala (pa bi jih, če bi hotela računati na uspeh z njimi v pritožbi, morala). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede neizvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje priče A.A. ter postavitev izvedenca finančne stroke). Pritožbeno sodišče glede priče A.A. soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno glede obstoja sklenjene pogodbe in treh aneksov ter njihove vsebine, pri čemer poravnavanje obveznosti toženke z opravljenimi storitvami in pobotavanjem storitev s toženkinim dolgom sploh ni bilo sporno. Glede postavitve izvedenca finančne stroke pa že toženka sama navaja, da naj bi izvedenec iz poslovnih knjig ugotovil višino dolga (tako glede pobotov kot glede obrestovanja obresti). A z izvedenci se dokazujejo trditve strank. Nedopustno pa je predlaganje postavitve izvedenca, da bi le-ta ugotovil pravno relevantna dejstva (t. i. dokaz v informativne namene, to je izvedba dokaza, iz izvedbe katerega bi ena od pravdnih strank šele ugotovila pravno relevantna dejstva, da bi jih nato v postopku uveljavljala).

8. Glede odločilnih dejstev pa je po oceni pritožbenega sodišča vse odločilne (in sporne) dejanske okoliščine sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo (pacta sunt servanda)(1) in so temu nasprotni pritožbeni očitki povsem neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi sklicuje in jih ne ponavlja, še posebej upoštevajoč zgolj navržene in nejasne pritožbene očitke, v katerih toženka zgolj vsaj v pretežnem delu ponavlja ugovorne trditve, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki o opravljenih delnih pobotih tožnika neupoštevajoč pri tem tožnikovo zamudo ter glede dveh obračunov obresti za mesec junij 2012 pa so pravno neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj pritožnica ne pove, zakaj navedenih trditev ni postavila v postopku pred sodiščem prve stopnje. In nenazadnje je neutemeljen tudi zgolj navržen (docela nekonkretiziran) pritožbeni očitek neupoštevanja kogentnih določb ZPotK, še posebej upoštevaje neutemeljen pritožbeni očitek, da je (naj bi) sodišče toženko obravnavalo kot fizično osebo in še posebej upoštevajoč pri tem, da je vsak (samostojni) podjetnik posameznik fizična oseba. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče, ki po uradni dolžnosti (ex officio) kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določbe drugega odstavka 339 člena, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP,(2) ni ugotovilo, tožničino pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sklep:

9. Pritožbeni očitek toženke glede napačne materialnopravne presoje je neutemeljen, saj drži, da doba, za katero je sodišče odločilo, da toženki odloži plačilo sodne takse, ni rok, ki bi ga bilo mogoče podaljševati v smislu 110. člena ZPP (predlog toženke je v bistvu predlog za odlog (že) odloženega plačila!?). Pritožbeno sodišče, ki kakšne po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve pri tem ni ugotovilo, je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka:

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v skladu z določbo prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP. Je pa na citirani zakonski podlagi do povrnitve stroškov upravičen tožnik za obrazložen odgovor na pritožbo, in sicer za nagrado za postopek 788,80 EUR po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), do uveljavljanega zneska 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT za izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve in do uveljavljanega zneska 177,94 EUR po tarifni številki 6007 ZOdvT za 22% DDV, kar skupaj znaša 962,74 EUR.

Op. št. (1): Gre za izpolnitev pogodbenih obveznosti; Op. št. (2): Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava;