Jedro

V primeru, ko se želijo prvotnemu prvemu tožniku pridružiti kot tožeče stranke še etažni lastniki stavbe, ne gre za spremembo tožbe.

Če je upravnik pooblaščen za vložitev tožbe v imenu etažnih lastnikov, to pomeni, da tožbo vloži kot zastopnik etažnih lastnikov in torej kot tožeča stranka nastopajo ti, ne upravnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi, v III. točki izreka pa se spremeni tako, da se ne dovoli pridružitev drugo do petnajstotožeče stranke.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka (s sklepom) ni dovolilo spremembo tožbe, medtem ko je s sodbo pod II. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130765/2011 z dne 14. 9. 2011 razveljavilo tudi v prvem in drugem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, pod III. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek drugega do petnajstega tožnika in pod IV. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 945,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo in sklep so se v roku pritožile vse tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da dopusti pristop druge do petnajste tožeče stranke v postopek in da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da je upravnik obravnavane zgradbe vsekakor aktivno ligitimiran v tej pravdi in je sodišče očitno spregledalo določbo 43. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po katerem z denarnimi sredstvi rezervnega sklada gospodari upravnik. To pomeni, da je v postopkih izterjave rezervnega sklada od neplačnikov materialnopravno upravičenje za izterjavo sredstev rezervnega sklada preneseno na upravnika, ki je dolžan poskrbeti za izterjavo le-tega v svojem imenu in za račun rezervnega sklada stavbe. Tako interpretacijo potrjuje tudi določilo 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem upravnik pisno pozove dolžnika k plačilu. Iz navedenega bi sodišče moralo ugoditi že zahtevku prve tožeče stranke, to je upravnika stavbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje tudi, da gre v konkretnem primeru za spremembo tožbe v smislu 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), za katero je potrebna privolitev toženca. Pridružitev novega tožnika na strani tožeče stranke (poimensko navedeni lastniki stavbe K. 9) je namreč dovoljena pod pogoji iz 191. člena ZPP brez privolitve toženca. Tudi plačilo v rezervni sklad stavbe se namreč glede na materialnopravna določila Zakona o upravljanju in gospodarjenju s sredstvi rezervnega sklada vedno izvrši na račun upravnika stavbe in v konkretnem primeru ni sporno, da je S. upravnik obravnavane stavbe. Če je sodišče že zavrnilo spremembo tožbe s pridružitvijo novih tožnikov, potem je neutemeljeno odločalo o zavrnitvi tožbenega zahtevka pridruženih tožnikov. Tožeča stranka se ne strinja tudi s tem, da za pridružitev novih tožnikov prvemu tožniku niso izpolnjeni pogoji za naknadno sosporništvo na aktivni strani. Ker je upravnik upravičen in dolžan skrbeti za obračun in za izterjavo ter gospodarjenje s sredstvi rezervnega sklada stavbe, ima materialnopravna upravičenja za njihovo izterjavo in torej ne vzdrži, da se pravice tožnikov ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago in da niso v položaju formalnega sosoporništva. Nedvomno so upravnik in etažni lastniki lahko sosporniki v postopkih izterjave prispevka v rezervni sklad stavbe. Upravnik je torej tisti, ki gospodari s sredstvi rezervnega sklada stavbe, etažni lastniki pa so tisti, katerih last so kot skupno premoženje ta sredstva, kar pomeni, da so prva tožeča stranka kot upravnik in druge tožeče stranke kot etažni lastniki v pravni skupnosti tudi glede predmeta spora. Če sodišče ne dovoli pridružitve drugih tožnikov na strani tožeče stranke, potem ne sme meritorno odločati o njihovem zahtevku do toženca.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnosti ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje, kar podkrepi v bistvu že s v postopku na prvi stopnji podanimi razlogi, in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritrditi je pritožbi, da v primeru, kot je obravnavani, ko se želijo prvotnemu prvemu tožniku pridružiti kot tožeče stranke še etažni lastniki stavbe (v uvodu te odločbe navedeni kot druga do petnajsta tožeča stranka), ne gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP, ker s tako pridružitvijo ni spremenjena istovetnost zahtevka, ni povečan zahtevek, niti ni uveljavljan drug zahtevek poleg obstoječega. Prvotni tožbeni zahtevek namreč ostane v celoti isti in enak, to je vplačilo vtoževanih sredstev rezervnega sklada na račun pri upravniku zgradbe. Ker je sodišče prve stopnje zmoto štelo pridružitev novih tožnikov tudi za spremembo tožbo in o tem pod I. točko izpodbijane odločbe tudi odločilo, je bilo potrebno takšno odločitev odpraviti, kar je storilo pritožbeno sodišče tako, da je odločbo v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

6. Kot sodišče prve stopnje pravilno pojasni (glej 20. točko izpodbijane odločbe), pridružitev novih tožnikov med pravdno ureja ZPP v 191. členu. Ob tem prvo sodišče poda potrebne razloge, s katerimi utemelji, da s strani drugega do petnajstega tožnika zahtevana pridružitev ne izpolnjuje pogojev za sosporništvo v tej pravdi. Takšno stališče pritožbeno sodišče, vključno s podanimi razlogi zanj, sprejema in se, v izogib ponavljanju, na te razloge sklicuje. Da niso izpolnjeni pogoji za pridružitev novih tožnikov, bo še dodatno posredno utemeljeno v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče pojasnilo izostanek aktivne legitimacije prvega tožnika v tej pravdi. V posledici navedenega sodišče prve stopnje pridružitve novih tožnikov v tej pravdi ne bi smelo dovoliti, ne pa, da je podalo razloge, kot da se pridružitev ne dovoli, o tožbenem zahtevku pa je glede pridruženih tožnikov meritorno odločilo tako, da ga je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper odločitev pod III. točko izreka izpodbijane odločbe ugodilo in jo spremenilo tako, da ni dovolilo pridružitve drugega do petnajstega tožnika (peta alinea 358. člena ZPP).

7. Pritožba očita sodišču prve stopnje da, ko je to utemeljevalo pomanjkanje aktivne legitimacije prvega tožnika v tej pravdi, je spregledalo določbo 43. člena SZ-1 (z denarnimi sredstvi rezervnega sklada gospodar upravnik) v povezavi s 199. členom SPZ (upravnik pisno pozove dolžnika k plačilu v rezervni sklad). Vendar je ta očitek neutemeljen in je pri tem opozoriti na izrecno določbo četrtega odstavka 118. člena SPZ, zlasti na peto alinejo, (kar je v razlogih izpodbijane odločbe storilo že sodišče prve stopnje - glej 19. točko), kjer so našteta pooblastila upravnika in med njimi je tudi pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (vplačilo v rezervni sklad je vsekakor obveznost, ki bremeni etažnega lastnika). Če je upravnik pooblaščen za vložitev tožbe v imenu etažnih lastnikov, to pomeni, da tožbo vloži kot zastopnik etažnih lastnikov in torej kot tožeča stranka nastopajo ti, ne upravnik. Ker torej upravnik ni aktivno legitimiran v tej pravdi, je sodišče prve stopnje pod II. točko izreka izpodbijane odločbe materialnopravno pravilno razveljavilo sklep o izvršbi in zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, posledično čemur je pritožbeno sodišče potem, ko ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožečih strank v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi manjšega poseganja v odločitev sodišča prve stopnje oziroma zaradi neposeganja v odločitev o glavni stvari ni bilo potrebno niti poseganje v odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka izpodbijane odločbe).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožniki v pretežnem delu pritožbe niso uspeli, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi lahko pritožbeno sodišče s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.