Jedro

Ker je gradbeno dovoljenje pravnomočno odpravljeno, izkazana težko popravljiva škoda ne pretehta prizadetosti javne koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala zadržanje izvršitve odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 4. 9. 2009, oziroma podrejeno zadržanje učinkovanja pravnih posledic omenjene prvostopenjske upravne odločbe tako, da se ne odredi odklopa asfaltne baze z javnega elektro omrežja.

2. Z omenjeno prvostopenjsko upravno odločbo, ki je izpodbijana v upravnem sporu, je gradbeni inšpektor A. d. d. odredil, da izvede odklop asfaltne baze z javnega elektro omrežja, ker tožeča stranka kot inšpekcijska zavezanka ni sledila inšpekcijski odločbi z dne 24. 7. 2008, in je kljub prepovedi objekt (asfaltna baza) še vedno priklopljen na javne komunalne naprave, to je javno elektro omrežje.

3. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev s prevladujočo javno koristjo nad težko popravljivo škodo, ki jo je tožeča stranka zatrjevala in z listinami ustrezno izkazala.

4. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se predlagana začasna odredba (ali po drugem odstavku 32. ali po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1) izda ter se ji priznajo stroški pritožbenega postopka. Med drugim navaja, da je predlagala izdajo začasne odredbe tudi po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, do česar pa se sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ni opredelilo, ter da zatrjevane in izkazane težko popravljive posledice v obravnavnem primeru pretehtajo eventuelno prizadeto javno korist. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki ji kot pravilni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je tožeča stranka z navedbami o številu njenih delavcev, ki bi v primeru odklopa asfaltne baze ostali brez dela (21 družin z mladoletnimi in šoloobveznimi otroci), z nezmožnostjo izpolnitve prevzetih obveznosti do poslovnih partnerjev, z višino mesečnih fiksnih odhodkov (za leasing pogodbo, kreditne pogodbe, stroške dela itd.) izkazala težko popravljivo škodo kot temeljni vsebinski zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe tako po drugem kot po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, kot pravnih podlagah, na podlagi katerih je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbe.

7. Iz sodnega spisa je tudi razvidno, v zadevi pa tudi ni sporno, da je tožeča stranka dejavnost proizvodnje asfalta v asfaltni bazi opravljala na podlagi veljavnih dovoljenj (gradbenega dovoljenja ter uporabnega dovoljenja). Gradbeno dovoljenje je bilo po podatkih upravnega spisa sicer pravnomočno odpravljeno, odločba, s katero je bilo za nično izrečeno uporabno dovoljenje, pa še ni pravnomočna.

8. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, mora sodišče (potem, ko presodi, da je tožnik izkazal težko popravljivo škodo) skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z navedbami, da je bila v upravnem sporu izpodbijana upravna odločba izdana v izvrševanju inšpekcijske odločbe z dne 24. 7. 2008, izdane na podlagi tretjega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, da je že izdano gradbeno dovoljenje pravnomočno odpravljeno, uporabno dovoljenje pa izrečeno za nično (čeprav odločba še ni pravnomočna), zadostno in prepričljivo argumentiralo svoje stališče oziroma presojo, da v obravnavanem primeru javna korist pretehta težko popravljivo škodo, za katero je sicer tožeča stranka nedvoumno izkazala, da ji grozi.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno opravilo kritično tehtanje sorazmernosti med prizadetostjo javne koristi ter zatrjevanimi in z listinami izkazanimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi je tožeča stranka sicer izkazala težko popravljivo škodo. Zato s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na težo zatrjevanih škodljivih posledic, ki naj bi nastale z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, tožeča stranka ne more uspeti.

11. Tožeča stranka sicer ugovarja, da se sodišče ni opredelilo do njenega predloga oziroma zahteve za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Toda tudi začasna odredba na tej podlagi se lahko izda le iz razlogov drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pomeni, da mora sodišče pri odločanju prav tako upoštevati, skladno z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Omenjeno presojo oziroma tehtanje sorazmernosti pa je sodišče opravilo že v zvezi z začasno odredbo, zahtevano na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zato je utemeljeno in pravilno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi petega odstavka 32. člena ZUS-1, ne da bi pri tem izrecno navajalo drugi oziroma tretji odstavek 32. člena ZUS-1. 12. Pritožbeno sodišče je v razlogih tega sklepa presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

14. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 152. členom ZPP).