Jedro

Ker je iz izčrpne obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da temeljijo vsa relevantna dejstva na dokazih, ki jih je na podlagi aktivnega postopanja oziroma posredovanja pridobila Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije od tožeče stranke, ali pa je bila tožeča stranka z njimi seznanjena, v postopku ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (Agencija) delno ugodila predlogu družbe A. d.o.o., za rešitev spora v zvezi s sklenitvijo pogodbe za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenija d.o.o., za pošiljke nad 50 g in sicer tako, da mora družba Pošta Slovenije d.o.o. v roku 8 dni od vročitve te odločbe spremeniti osnutek pogodbe o dostopu do poštnega omrežja oz. Splošne pogoje za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenija d.o.o., ki so sestavni del navedene pogodbe in so objavljeni na spletnih straneh družbe Pošta Slovenija d.o.o., ter družbi A. d.o.o. ponuditi v podpis spremenjeno pogodbo za dostop do poštnega omrežja tako, kot je določeno s to odločbo (1. točka izreka).

Z 2. točko izreka je odločila, da mora v pogodbi o dostopu do poštnega omrežja oziroma v Splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o., ki so sestavni del navedene pogodbe Pošta Slovenije d.o.o. črtati naslednja določila: - pogodbeni stranki uvodoma sporazumno ugotavljata, da Pošta s sklenitvijo te pogodbe v celoti in pravočasno izpolnjuje vse obveznosti izvajalca univerzalne poštne storitve iz 32. člena ZPSto-2 (4. alinea 2. člena osnutka pogodbe o dostopu do poštnega omrežja); - izvajalec se zavezuje, da bodo v povprečni oddaji pošiljk v prenos oddane pošiljke za naslovnike v mestnih območjih, za naslovnike v mestih z več kot 30.000 gospodinjstvih ter za ostala območja, in sicer skladno z določbami splošnih pogojev. Seznam pošt s porazdelitvijo na mesta z več kot 30.000 gospodinjstvi, mestne občine in ostala območja je v prilogi 2 te pogodbe (drugi odstavek 5. člena osnutka pogodbe o dostopu do poštnega omrežja); - cenik za dostop do poštnega omrežja se upošteva, če izvajalec zadosti naslednjim kriterijem: najnižja letna količina oddanih pošiljk v prenos je 1 milijon kosov, in sicer od tega najmanj 75.000 pošiljk mesečno in najmanj 10.000 pošiljk tedensko; v povprečni oddaji pošiljk v prenos mora biti oddanih vsaj 42.% pošiljk za naslovnike v mestnih občinah, od tega vsaj 20% pošiljk za naslovnike v mestih z več kot 30.000 gospodinjstvi ter 58 ali manj odstotkov v ostalih območjih. Seznam pošt s porazdelitvijo na mesta z več kot 30.000 gospodinjstvi, mestne občine in ostala območja je priloga pogodbe (drugi odstavek 12. člena splošnih pogojev za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o.); - izvajalčevo nedoseganje minimalne letne količine oddanih pošiljk iz 12. člena tega pogojev (5. alinea drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije); - najmanj tri delovne dni pred prvo oddajo pošiljk po tej pogodbi bo izvajalec Pošti poslal seznam njegovih strank, katerih pošiljke bo oddajal v prenos. Seznam bo izvajalec poslal skrbniku pogodbe po elektronski pošti. Izvajalec bo vsaj tri delovne dni pred začetkom oddajanja pošiljk posamezne njegove nove stranke skrbniku pogodbe po elektronski pošti sporočil naziv in naslov takšne nove stranke, katere pošiljke bo oddajal v prenos. V primeru, da izvajalec ne bo izpolnil obveznosti iz prvega odstavka tega člena lahko Pošta zadrži pošiljke posamezne stranke, katere podatke izvajalec na dogovorjeni način ni posredoval Pošti, vse dokler izvajalec ne sporoči naziva in naslova stranke (8. člen osnutka pogodbe o dostopu do poštnega omrežja); - izvajalec mora vsaj tri pred začetkom oddaje pošiljk posredovati Pošti seznam pošiljateljev (strank), katerih pošiljke bodo predmet dostopa do omrežja Pošte. Prav tako je izvajalec dolžan Pošto sproti (vsaj tri dni pred oddajo pošiljk) obveščati o spremembah navedenega seznama (drugi odstavek 11. člena Splošnih pogojev za dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije d.o.o.).

S 3. točko izreka izpodbijane odločbe je Agencija odločila, da mora Pošta Slovenije d.o.o. v pogodbi o dostopu do poštnega omrežja oz. Splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o., ki so sestavni del navedene pogodbe spremeniti naslednja določila: - 1. točko tretje alinee devetega odstavka 4. člena (dostop do poštnega omrežja in priprava pošiljk) osnutka pogodbe o dostopu do poštnega omrežja in prvo alineo tretjega odstavka 10. člena (oprema pošiljk in svežnjev oz. pismaric) Splošnih pogojev za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o., in sicer tako, da se bosta glasili „levo zgoraj naziv izvajalca“; - peti odstavek 12. člena (zaračunavanje podatkovne zbirke z naslovi) Splošnih pogojev za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o., in sicer tako, da se bo glasil: Podatkovna zbirka z naslovi se zaračuna tako, da Pošta zaračuna le dejanske stroške, ki jih je imela s posredovanjem podatkovne zbirke izvajalcev zamenljivih storitev. Dejanske stroške Pošta natančno opredeli v specifikaciji vsakokratnega računa za posredovanje zbirke z naslovi; - cenik za dostop do poštnega omrežja (priloga k splošnim pogojem za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o.) tako, da od svojih vsakokratnih veljavnih maloprodajnih cen odšteje izračunan delež aktivnosti (v fiksnem %), ki se jim izogne v skladu s tam navedeno tabelo.

V 4. točki izreka izpodbijane odločbe je Agencija odločila, da se v preostalem delu predlog družbe A. d.o.o. za rešitev spora v zvezi s sklenitvijo pogodbe za dostop do poštnega omrežja družbe Pošta Slovenije d.o.o., za pošiljke nad 50 gramov zavrne.

S 5. točko izreka je bilo odločeno, da stroški v tem postopku niso nastali.

V obrazložitvi Agencija navaja, da je dne 12. 3. 2010 prejela od družbe A. d.o.o. predlog za uvedbo postopka v skladu s četrtim odstavkom 32. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) in da iz prejete vloge izhaja, da gre za spor med predlagateljem in družbo Pošta Slovenije d.o.o. (v nadaljevanju: Pošta Slovenije) in sicer v zvezi z dostopom do poštnega omrežja Pošte Slovenije. V vlogi A. d.o.o. (v nadaljevanju: A.) navaja, da je kot izvajalec zamenljivih storitev želel s Pošto Slovenije skleniti pogodbo o dostopu do njenega poštnega omrežja, vendar pa do preteka štiri mesečnega zakonsko določenega roka za sklenitev pogodbe do sklenitve le-te ni prišlo. Četrti odstavek 32. člena ZPSto-2 določa, da lahko v primeru, če v štirih mesecih od zahteve izvajalca zamenljivih storitev ni sklenjena pogodba o dostopu, izvajalec zamenljivih storitev zahteva od agencije, da odloči o dostopu. Šesti odstavek navedenega člena pa določa, da Agencija o zahtevi odloči ob smiselni uporabi 62. člena tega zakona. Agencija pri tem uredi le tista vprašanja, pri katerih ni mogoče doseči soglasja med strankama in niso v nasprotju z zakonom. Prvi odstavek 62. člena ZPSto-2 določa, da kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje Agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Drugi odstavek citiranega člena določa, da se Agencija prizadeva rešiti spor najprej z uvedbo posredovalnega postopka iz 63. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 63. člena ZPSto-2 v primeru, če katera od strani nasprotuje posredovanju Agencije ali to ne pripelje do poravnave ali sporazuma med stranmi ter o isti zadevi ni bil sprožen sodni postopek, Agencija na predlog katerekoli strani ali po uradni dolžnosti nadaljuje postopek reševanja spora in o sporu odloči z odločbo. Drugi odstavek 56. člena ZPSto-2 določa, da Agencija vodi postopek in izdaja posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno.

V obrazložitvi k 1. točk izreka Agencija ugotavlja, da v zvezi z dostopom do poštnega omrežja Pošte Slovenije oz. osnutkom pogodbe v povezavi s Splošnimi pogoji za dostop med A. in Pošto Slovenije ni bilo doseženo soglasje glede omejevanja odgovornosti Pošte Slovenije iz naslova neustrezne izpolnitve njenih obveznosti v skladu z 32. členom ZPSto-2, zahteve po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah, nezmožnostjo oddajanja nesortirane pošte, zahteve po razkrivanju strank A. Pošte Slovenije, odškodninske odgovornosti Pošte Slovenije in nesorazmernost med odškodninsko odgovornostjo Pošte Slovenije in A., načina in višine zaračunavanja uporabe podatkovnih zbirk, neustreznosti izjav v 13. členu Pogodbe o dostopu do poštnega omrežja in glede predmeta pogodbe in cene. Pri tem je zavrnila trditev Pošte Slovenije, da je bilo med strankama predmetnega postopka v zvezi z zahtevo za dostop do poštnega omrežja, razen cen za različne oblike dostopa, vse ostalo že dogovorjeno.

V zvezi z 2., 3. in 4. točko izreka je podrobneje obrazložila svojo odločitev v zvezi z vsako posamezno odločitvijo glede katere ni bilo doseženo soglasje. Tako v zvezi z omejevanjem odgovornosti Pošte Slovenije iz naslova neustrezne izpolnitve njenih obveznosti v skladu z 32. členom ZPSto-2 Agencija navaja kot neprimerno določbo, da se mora A. kot prosilec za dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije, če želi dejansko skleniti pogodbo o dostopu, strinjati z ugotovitvijo, da Pošta s tem v celoti in pravočasno izpolnjuje svoje obveznosti kot izvajalec univerzalne poštne storitve in se s tem vnaprej odpovedati vsem morebitnim zahtevkom v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti pošte v skladu z 32. členom ZPSto-2. Pošta Slovenije je namreč v poslovnem odnosu kot dajalka dostopa do svojega poštnega omrežja, od katerega je odvisna možnost vstopa na trg poštnih storitev, močnejša stranka in bi lahko to svojo moč izkoriščala tako, da bi ovirala vstop A. na trg poštnih storitev, pri čemer bi se moral A., če bi sploh hotel začeti ponujati storitev na trgu preko dostopa do poštnega omrežja Pošte Slovenije, naprej odpovedati vsem svojih zahtevkom v zvezi s tem.

V zvezi z zahtevo po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah Agencija ugotavlja, da bi določbe v pogodbi oz. Splošnih pogojih, ki vsebujejo zahteve po regionalni pokritosti in minimalnih količinah, Pošti Slovenije omogočale izbiro poslovnega modela svojega konkurenta oziroma možnost določanja, kdaj in pri kakšnem obsegu poslovanja se njeni konkurenci izplača vstopiti na trg. Zahteve po regionalni pokritosti in minimalnih količinah oddanih pošiljk bi vstop na trg omogočale le velikim družbam, ki bi že ob vstopu na trg morale za pridobitev dostopa do omrežja Pošte Slovenije dosegati visoke količine, ob tem pa še določeno regionalno porazdelitev oddanih pošiljk. V skladu z navedenim bi tovrstne določbe v pogodbi oz. v Splošnih pogojev lahko pomenile diskriminacijo majhnih družb, saj bi jim bilo onemogočeno dostopati do poštnega omrežja Pošte Slovenije oz. bi jim bilo onemogočeno do poštnega omrežja dostopati po stroškovnih cenah. Glede na to, da je zakonodajalec v Sloveniji prevzel koncept liberalizacije trga poštnih storitev, ki temelji na dostopu do poštne infrastrukture izvajalca univerzalne poštne storitve – Pošte Slovenije, bo tovrstne omejitve imele uničujoče posledice za razvoj učinkovite konkurence na trgu poštnih storitev. V skladu z navedenim je Agencija ugotovila, da so določbe v pogodbi oz. Splošnih pogojih, ki veljavo cenika za dostop (po stroškovnih cenah) pogojujejo z doseganjem določene količine oddanih pošiljk v kombinaciji z doseganjem določene regionalne porazdelitve oddaje pošiljk, diskriminatorne in hkrati pomenijo tudi previsoko vstopno oviro za A. oz. druge izvajalce zamenljivih storitev. Osnutek pogodbe in Splošni pogoji pa kot sankcijo za nedoseganje količin oz. regionalne porazdelitve določajo neveljavnost cenika in s tem stroškovnih cen dostopa ter kot skrajno sankcijo celo onemogočanje dostopa oz. odpoved pogodbe o dostopu.

V zvezi z zavrnitvijo možnosti oddaje nesortiranih pošiljk je Agencija ugotovila, da navedeno predstavlja ločeno vprašanje od dostopa do poštnega omrežja in ni predmet tega postopka. Tudi ZPSto-2 namreč loči med prosilci za dostop in združevalci pošte, ki jih omenja v četrtem odstavku 35. člena. V primeru oddaje nesortiranih pošiljk tako A. oz. drug izvajalec zamenljivih storitev dejansko ne dostopa do omrežja Pošte Slovenije, ampak oddaja nesortirane pošiljke, enako kot jih oddajo druge (večje) stranke Pošte Slovenije.

Agencija ugotavlja tudi, da je zahteva Pošte Slovenije po vnaprejšnjem razkrivanju strank A. oz. izvajalcev zamenljivih storitev neupravičena in nesorazmerna in bi tako Pošti Slovenije omogočila, da bi A. vstop na trg ovirala oz. oteževala. Pri tem argumenti Pošte Slovenije, da lahko le z vnaprejšnjo pridobitvijo seznama strank A. oz. drugega izvajalca zamenljivih storitev odpravi tveganja z neupravičenim pošiljanjem poštnih pošiljk, niso prepričljivi in jih zato Agencija ni sprejela ter je v skladu z navedenim določila tako, kot izhaja iz 5. in 6. alinee 2. točke izreka te odločbe.

Nadalje je Agencija zavrnila zahtevek A. v delu, v skladu s katerim bi morala Pošta Slovenije v pogodbi oz. Splošnih pogojih izločiti zahteve po označbi pošiljatelja oz. pošiljateljevega naslova na sami pošiljki. Zahteva Pošte Slovenije po navedbi pošiljatelja oz. pošiljateljevega naslova na sami pošiljki, je po presoji Agencije upravičena z vidika poslovanja Pošte, saj gre za običajno označevanje pošiljk v poštnem prometu, ki Pošti Slovenije omogoča učinkovito opravljanje storitev, pri tem pa za A. oz. druge izvajalce zamenljivih storitev ne predstavlja nesorazmernega bremena ali vstopne ovire. Obenem pa Agencija ugotavlja, da je nepotrebno oz. neupravičeno navajanje naziva pošiljatelja pošiljk tudi na seženjski nazivnici, ker povzroča le dodatno delo in sicer razvrščanje in zlaganje pošiljk po pošiljateljih, kar je za sam proces prenosa pošiljk, ki vstopajo v omrežje Pošte Slovenije od izvajalca zamenljivih poštnih storitev in so sortirane glede na izbrano obliko dostopa, povsem nepotrebno oz. na proces nima nobenega vpliva. V skladu z navedenim je Agencija odločila tako, kot izhaja iz 1. alinee 3. točke izreka te odločbe.

Agencija je zavrnila zahtevek A. v delu, v skladu s katerim bi morala biti odškodninsko odgovorna Pošte Slovenije in A. oz. omejitve te odgovornosti določena sorazmerno. ZPSto-2 odgovornost izvajalca poštnih storitev do uporabnikov poštnih storitev in omejitev te odgovornosti ureja v 50. in 52. členu. Tako npr. peti odstavek 52. člena ZPSto-2 določa, da izvajalec poštnih storitev v nobenem primeru ni odgovoren za posredno škodo in izgubljeni dobiček poštnih storitev. V skladu z navedenimi zakonskimi določbami bo tako A. svojim strankam za škodo odgovoren v skladu z zakonsko določenimi omejitvami, iz česar izhaja, da bodo tudi morebitni regresni zahtevki A. do Pošte Slovenije, enako omejeni. Prav tako pa ZPSto-2 ne vsebuje nobenih določb, ki bi urejale odškodninska razmerja med izvajalcem univerzalne storitve in izvajalci zamenljivih storitev, temveč za tovrstna razmerja veljajo splošna pravila obligacijskega prava v skladu z obligacijskim zakonom (OZ). OZ vsebuje tudi kogentne določbe, ki urejajo pogodbe omejitve odškodninske odgovornosti, za presojo morebitnih sporov v zvezi s tem pa so pristojna sodišča splošne pristojnosti. V skladu z navedenim bodo v morebitnih odškodninskih zahtevkih in sporih med Pošto Slovenije in družbo A. ter posledično tudi o dopustnosti omejitve odškodninsko odgovornost presojala sodišča splošne pristojnosti in v nobenem primeru Agencija. Ker Agencija ni pristojna za presojanje odškodninske odgovornosti Pošte Slovenije in A. oz. ni pristojna za ugotavljanje ali so omejitve odškodninske odgovornosti skladne s pravili obligacijskega prava je zahtevek zavrnila.

V zvezi z zahtevkom Pošte Slovenije glede zaračunavanja podatkovnih zbirk, Agencija ugotavlja, da upoštevaje izrecno določbo prvega odstavka 32. člena ZPSto-2, da mora cena dostopa temeljiti na stroških, mora Pošta Slovenije tudi cene dostopa do podatkovne zbirke z naslovi oblikovati tako, da bodo te temeljile na stroških, pri čemer je brezpredmetno, koliko Pošta Slovenije to zbirko zaračunava svojih strankam, ki niso izvajalci zamenljivih storitev. V skladu z navedenim lahko Pošta Slovenije dostop do podatkovnih zbirk z naslovi A. kot izvajalcu zamenljivih storitev, ki ima pravico dostopa do njenega poštnega omrežja po cenah, ki temeljijo na stroških, zaračuna le toliko, kot ima zaradi dostopa A. do teh baz dejanskih stroškov, ki jih ne bi imela, če A. takega dostopa ne bi zahteval. To pomeni, da mora Pošta Slovenije zaračunavanje dostopa do podatkovnih zbirk z naslovi za A. urediti tako, da mu bo za dostop do teh zbirk zaračunala le vsakokratne dejanske stroške, ki jih ima s posredovanjem teh baz A., kar natančno opredeli v vsakokratnem računu za posredovanje zbirke z naslovi. V skladu z navedenim je Agencije odločila tako, kot izhaja iz druge alinee 3. točke izreka te odločbe.

Agencija je zavrnila zahtevek A., da se iz pogodbe izločijo izjave, ki jih zahteva drugi odstavek 13. člena Pogodbe o dostopu (izjava, da družba A. nima neporavnanih obveznosti do Pošte ter da izpolnjuje vse pogoje, ki jih za opravljanje zamenljivih storitev predpisuje ZPSto-2 in relevantni podzakonski akti) z utemeljitvijo, da ta zahteva ni nesorazmerna oz. diskriminatorna. Od A. se s tem ne zahteva nobenih dodatnih ravnanj, ki bi mu povzročala nesorazmerne stroške oz., ki bi oteževale njegov vstop na trg poštnih storitev preko dostopa do poštnega omrežja. V skladu z navedenim je zahtevek po izločitvi izjav iz drugega odstavka 13. člena Pogodbe o dostopu zavrnila.

V zvezi z zahtevo družbe A., da v objavljenih Splošnih pogojih in Pogodbi o dostopu ne opredeljuje pravic in obveznosti izvajalcev zamenljivih storitev glede celotnega dostopa izvajalcev zamenljivih storitev do poštne infrastrukture (torej za vse pošiljke od 0 g naprej) je Agencija ugotovila, da ima Pošta Slovenije do 31. 12. 2010 izključno pravico do izvajanja rezerviranih storitev, v katere spada prenos poštnih pošiljk, korespondence v notranjem prometu in v Republiko Slovenijo prispelih poštnih pošiljk korespondence v mednarodnem poštnem prometu, če je masa teh poštnih pošiljk manjša od 50 g in cena nižja od 2 in pol kratnika cene prenosa poštne pošiljke korespondence standardne kategorije prve težnostne stopnje, ki je določena v splošnem aktu Agencije. 73. člen ZPSto-2 namreč določa, da ima izvajalec univerzalne storitve na dan uveljavitve tega zakona izključno pravico do izvajanja rezerviranih storitev do 31. 12. 2010. Ker ima Pošta Slovenije izključno pravico do izvajanja prenosa poštnih pošiljk korespondence do 50 g do navedenega datuma, je Agencija zavzela stališče, da za ta segment do 31. 12. 2010 z izvajalci zamenljivih storitev ni zavezana sklepati pogodb po dostopu do svojega poštnega omrežja. V skladu z navedenim je Agencija celotni predmetni postopek vodila le za vprašanje dostopa do poštnega omrežja Pošte Slovenije za pošiljke nad 50 g, o čemer je večkrat izrecno obvestila stranke (zapisnik o ustni obravnavi z dne 27. 9. 2010, dokument št. 3833-8/2010/26). To pa seveda ne pomeni, da Pošti Slovenije do 1. 1. 2011 ni treba objaviti Splošnih pogojev za dostop do svojega omrežja za vse pošiljke saj 32. člen ZPSto-2 izvajalca univerzalnih storitev ne odvezuje dolžnosti, da objavi pregledne in nediskriminacijske pogoje za dostop do svojega omrežja tudi v zvezi z rezerviranimi storitvami. V skladu z navedenim bo Agencija v postopku nadzora v skladu s sedmim odstavkom 32. in 64. člena ZPSto-2 preverila pravilnost cen za dostop za pošiljke do 50 g in po potrebi druge določbe Splošnih pogojev za dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije in če bo potrebno Pošti Slovenije naložila ustrezne ukrepe.

V zvezi z izračuni cen za dostop do omrežja, ki jih je posredovala Pošta Slovenije, Agencija najprej ugotavlja, da je dne 28. 12. 2007 na podlagi drugega odstavka 6. člena Splošnega akta o načinu vodenja in preverjanja ustreznosti računovodstva izvajalca univerzalne poštne storitve v povezavi z 31. členom Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-1, Uradni list RS, št. 102/04) po uradni dolžnosti v postopku preverjanja ustreznosti računovodskega sistema izvajalca univerzalne poštne storitve Pošti Slovenije izdala izjavo skladnosti, s katero je potrdila skladnost računovodskega sistema z ZPSto-1 ter Splošnim aktom o načinu vodenja in preverjanja ustreznosti računovodstva izvajalca univerzalne poštne storitve. Navedeno pomeni, da je Pošta Slovenije vzpostavila računovodski sistem po aktivnostih z uporabo metode popolno alociranih stroškov (angleško Fully Allocated Costs; v nadaljevanju: metoda FAC) in sistem obračunavanja stroškov po aktivnostih (Activity Based Costing; v nadaljevanju sistem ABC). Pri tem je Agencija pri preverjanju in proučitvi stroškovnih izračunov posredovanih s strani Pošte Slovenije ugotovila, da posredovane cene oz. popusti niso stroškovno naravnani, tako, da bi njihova uveljavitev imela negativni vpliv na razvoj konkurence na trgu poštnih storitev. Ugotovila je, Pošta Slovenije pri izračunu veleprodajnih cen za storitve zajete v naboru univerzalne poštne storitve – dostop do poštnega poštnega omrežja Pošte Slovenije upošteva tudi aktivnosti, ki niso povezane z dostopom do omrežja. Tako za pošiljke, ki bi jih oddal izvajalec zamenljivih storitev, ki bi dostopal do omrežja v PLC (Poštno logistični center) in so sortirane do nivoja dostavne pošte, velja popust v skladu z lestvico popustov za standardna, navadna pisma in dopisnice v notranjem poštnem prometu, ki je objavljena v okviru cenika univerzalne poštne storitve. Agencija ugotavlja, da izračuni teh popustov in posledično veleprodajne cene za dostop ne temeljijo na stroškovno izračunih cenah, v skladu z računovodskim sistemom Pošte Slovenije in tako niso niso primerni za oblikovanje cen oz. popustov pri dostopu do poštnega omrežja Pošte Slovenije. Agencija nadalje ugotavlja, da Pošta Slovenije v izračunu upošteva tudi aktivnosti, ki niso neposredno povezane z dostopom do omrežja. Te aktivnosti so aktivnosti, ki zajemajo sprejem na poštah, ostale aktivnosti povezane s sprejemom na poštah, prispetje na pošte, ročno usmerjanje in strojno usmerjanje. Nadalje je Agencija pri preverjanju izračuna cen za dostop do omrežja ugotavljala tudi pravilnost razporejanja skupnih stroškov, ki predstavljajo v računovodskem sistemu stroške uprav poslovnih enot, stroške uprave Pošte Slovenije in pribitek (WACC). Ugotovila je, da je Pošta Slovenija razporedila povprečne stroške uprav poslovnih enot in uprave Pošte Slovenije v obliki pribitka na stroške dostopa do omrežja in sicer v višini 16% kot razmerje med stroški uprave poslovnih enot in uprave Pošte ter stroški lastne cene celotne poštne verige. Nadalje ugotavlja tudi, da je Pošta Slovenije povprečni strošek WACC izračunala kot pribitek v višini 4,81% k vsoti povprečnih stroškov aktivnosti. Pri tem pa ni upoštevala pri izračunu načel FAC in ABC, saj je pavšalno povzemala posamezna razmerja med stroški, ni pa upoštevala količine posameznih produktov pri posameznih aktivnostih dostopa do omrežja. Tako je Agencija pri razporejanju stroškov uprav poslovnih enot in uprave Pošte Slovenije upoštevala sorazmerni delež predmetnih stroškov, ki se nanašajo na aktivnosti dostopa do omrežja, pri čemer merilo predstavlja razmerje med stroški dostopa do omrežja in stroški poštnega omrežja. Pri izračunu povprečnega stroška uprave poslovne enote in uprave Pošte je upoštevala v skladu z metodologijo popolne razporeditve stroškov (FAC) celotno količino posameznega stroškovnega nosilca (to je izdelka oz. storitve). Pri izračunu povprečnih stroškov WACC je upoštevala, da so stroški WACC kot produkt zahtevane stopnje donosnosti (v višini 4,81%) in stroškov dostopa do omrežja, razporedijo na celotno količino posameznega produkta oz. storitve kot stroškovnega nosilca. Navedeni izračuni so pripravljeni skupno in ne tako kot je Agencija zahtevala za vsak stroškovni nosilec (produkt – storitev) posebej. Agencija je pri izračunu cen dostopa do omrežja uporabila revidirane podatke iz računovodskega sistema Pošte Slovenije za leto 2009, ki opredeljuje vse aktivnosti po posameznem stroškovnem nosilcu ter ugotavljala stroške, ki se jim Pošta Slovenije izogne ob morebitnem prejemu že obdelanih pošiljk. V računovodskem sistemu je Pošta Slovenije razkrila metode razporejanja stroškov do podrobnosti, ki omogočajo jasen pregled razmerja med stroški in cenami storitev. Agencija je ugotavljala strukturo stroškovne cene za dostop do omrežja Pošte Slovenije tako, da je ugotavljala delež aktivnosti, ki se jim Pošta izogne ob sprejemu že obdelanih pošiljk. Stroškovna cena produktov oz. storitev je sestavljena iz stroškov posameznih aktivnosti, ki pripadajo določenemu izdelku ali storitvi. Aktivnosti so določene na osnovi procesa dela, ki se izvaja v poštnem prometu in odraža logično zaporedje opravil vseh faz dela in sicer ločeno na sprejem (sprejem v PLC in sprejem na poštah), usmerjanje (ročno in strojno), transport in vročanje. Aktivnosti, uporabljene v računovodskem sistemu Pošte Slovenije so prikazane v seznamu aktivnosti računovodskega sistema oz. računovodskem sistemu Pošte Slovenije, kjer je hkrati vsebinsko prikazano evidentiranje stroškov za vsako aktivnost posebej. Pri izračunu stroškovne cene posameznega proizvoda oz. storitve je Agencija ugotavljala katerim lastnim aktivnostim se Pošta Slovenije izogne ob sprejemu že obdelanih pošiljk na različnih nivojih dostopa, in sicer na prvem nivoju (PLC Ljubljana in PLC Maribor – posebej dostop za pošiljke sortirane do nivoje dostavne pošte ali pošiljke sortirane do nivoje dostavnega okraja); na drugem nivoju dostavne pošte za pošiljke sortirane do nivoja dostavnega okraja. Agencija je izračunala stroškovne cene dostopa za storitve zajete v naboru univerzalne poštne storitve za dostop do poštnega omrežja za prenos navadnih pisem v notranjem poštnem prometu in sicer za navadno pismo nad 50 g do 100 g brez storitve in navadno pismo nad 100 g brez storitve. Na podlagi navedenih izračunov v strukturi stroškovne cene dostopa, ki je prikazana v Tabeli 4 mora Pošta Slovenije uveljaviti cene dostopa do poštnega omrežja v skladu z izračunanimi deleži aktivnosti (v fiksnem %) od vsakokratnih njenih lastnik veljavnih maloprodajnih cen. Kot maloprodajno ceno je Pošta Slovenije dolžna upoštevati najnižjo ceno po vsakokratnih objavljenih cenikih. V Tabeli 5 pa je prikazan podoben izračun deleža aktivnosti, ki se jim Pošta Slovenija izogne za storitev navadno pismo na 50 g do 100 g brez storitve in navadno pismo nad 100 g brez storitve za nivo dostopa I. - pošiljke sortirane do nivoja dostavne pošte. Pošta Slovenije v svojih izračunih za ta navedeni nivo dostopa ni predložila izračunov, ampak je sklepala, da za nivo dostopa I., za pošiljke, ki jih odda v PLC in so sortirane do nivoja dostavne pošte, velja popust v skladu z lestvico popustov za standardna navadna pisma in dopisnice v notranjem prometu, ki je objavljena v okviru univerzalne poštne storitve. Agencija ponovno navaja, da popusti objavljeni v navedenem ceniku in posledično izračuni veleprodajnih cen ne temeljijo na stroškovnih izračunih cen v skladu z računovodskim sistemom Pošte Slovenije in tako niso primerni za oblikovanje višine popustov oz. cen dostopa do poštnega omrežja Pošte Slovenije. Zato je v nadaljevanju v Tabeli 6 prikazan podroben izračun deleža aktivnosti, ki se ji Pošta Slovenije izogne za proizvod navadno pismo, domači, nad 50 g do 100 g brez storitve in navadno pismo, domači, nad 100 g brez storitve za nivo dostopa I. - pošiljke sortirane do nivoja dostavnega okraja. Pri izračunu deleža aktivnosti 22,61% za produkt navadno pismo, domači nad 50 g do 100 g brez storitve in deleža aktivnosti 16,73% za produkt navadno pismo, domači, nad 100 g brez storitve je po računovodskem sistemu Pošte Slovenije Agencija upoštevala ob upoštevanju tam navedenih aktivnosti ugotovila, da znaša skupna lastna cena dostopa do omrežja za navadno pismo, domači nad 50 g do 100 g brez storitve 0,2574 € in za navadno pismo, domači, nad 100 g brez storitve 0,5241 €. Agencija je navedene lastne cene primerjala z izračunano stroškovno ceno Pošte Slovenije, ki znaša za navadno pismo, domači, nad 50 g do 100 g brez storitve 0,3326 € in za navadno pismo, domači, nad 100 g brez storitve 0,6294 €. Relativna razlika za navadno pismo, domači na 50 g do 100 g brez storitve znaša 22,61% in za navadno pismo, domači nad 100 g brez storitve 16,73%. Relativna razlika pa predstavlja delež aktivnosti, ki se jim Pošta Slovenije izogne ob primeru sprejemanja že obdelanih pošiljk – pošiljk sortiranih do nivoja dostavnega okraja. Za razliko od Pošte Slovenije pri tem nivoju dostopa Agencija pri izračunu deleža aktivnosti ni upoštevala aktivnosti, ki so povezane s strojnim usmerjanjem, saj strojno usmerjanje pri sortiranih pošiljkah do nivoja dostavnega okraja ni potrebno, ker je potrebno pošiljke le še sortirati na dostavni pošti za potrebe obhodnega reda določenega pismonoše oz. zaposlenega, ki dostavlja v določenem dostavnem okraju. Strojno sortiranje opravi izvajalec zamenljivih storitev sam ali pa je bil sposoben pripraviti pošiljke tako, da sortiranje ni potrebno. V Tabeli 7 je prikazan podroben izračun deleža aktivnosti, ki se jim pošta izogne za II. nivo dostopa – za pošiljke sortirane do nivoja dostavnega okraja in sicer za navadno pismo, domači nad 50 g do 100 g, brez storitve in navadno pismo domači nad 100 g brez storitve. Pri izračunu je Agencija lastne cene Pošte, ki znašajo za dostop do omrežja za navadno pismo, domači nad 50 g do 100 g, brez storitve znaša 0,2298 € in za navadno pismo domači nad 100 g brez storitve 0,4305 €, primerjala z izračunana stroškovno ceno Pošte Slovenije, ki znaša za navadno pismo, domači nad 50 g do 100 g, brez storitve 0,3326 € in za navadno pismo domači nad 100 g brez storitve 0,6294 €. Relativna razlika za navadno pismo, domači nad 50 g do 100 g brez storitve je 30,90% za navadno pismo, domači nad 100 g brez storitve pa 31,60%. Relativna razlika predstavlja delež aktivnosti, ki se jim Pošta izogne ob primeru sprejemanja že obdelanih pošiljk-II. nivo dostopa – pošiljke sortirane do dostavnega okraja. Za razliko od Pošte Slovenije pri tem nivoju Agencija pri izračunu deleža aktivnosti ni upoštevala aktivnosti Pošte, ki so povezane s sprejemom na poštah, ostalih aktivnostih, ki so povezane s sprejemom na poštah in prispetja na pošte. Namesto aktivnosti, ki so povezani s sprejemom na poštah je upoštevala stroške aktivnosti, ki so povezane s sprejemom v PLC. Sprejemna pošta je po definiciji iz računovodskega sistema Pošte Slovenije sprejem, ki zajema naslednje delovne operacije: ugotavljanje pogojev za prenos, žigosanje znamk oz. lepljenje nalepk, zaračunavanje poštnine, vnos v računalnik, izstavitev računa. Osnova za določanje števila storitev je mesečno število opravljenih storitev, evidentiranih na vseh poštah. Stroškov takšnega sprejema pri dostopu do omrežja na tem nivoju Pošta Slovenije ne sme upoštevati, zato je Agencija pri izračunu deleža aktivnosti upoštevala stroške sprejema v PLC, ki po računovodskem sistemu Pošte Slovenije prav tako zajema naslednje delovne operacije: ugotavljanje pogojev za prenos, žigosanje znamk oz. lepljenje nalepk, zaračunavanje poštnine, vnos v računalnik, izstavitev računa. Osnova za določitev števila storitev pri tem sprejemu je mesečno število opravljenih storitev, evidentiranih na poštah 1102 Ljubljana in 1002 Ljubljana, kjer se izvaja samo masovni sprejem poštnih pošiljk, o katerem govorimo tudi pri dostopu na tem nivoju. Agencija pri tem izračunu prav tako ni upoštevala ostalih aktivnostih, ki so povezane s sprejemom na poštah in prispetje na pošte. Ostale aktivnosti, ki so povezane s sprejemom na poštah po računovodskem sistemu Pošte Slovenije zajemajo telefonske stroške, redno vzdrževanje računalniške opreme, stroške zakupljenih vodov in vzdrževanje telekomunikacijskih naprav. Aktivnost – prispetje na poštah po računovodskem sistemu Pošte Slovenije zajema vse delovne operacije v zvezi s prenosom pošiljk v poštne prostore in prevzemom pošiljk na poštah, pa tudi čakanje na izmenjavo pred prihodom prevoznega sredstva. V skladu z navedenim ti stroški niso del cene dostopa na tem nivoju. Upoštevaje navedeno je Agencija zato zavrnila izračun popustov za dostop do omrežja Pošte Slovenije, ki je bil posredovan Agenciji z dopisom z dne 6. 8. 2010 in na podlagi katerega se izračunani popusti znatno razlikujejo od prvotno izračunanih cen oz. popustov v Sloveniji objavljenih v Splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja. Agencija ugotavlja, da je metodologija po kateri je Pošta Slovenije izračunala popuste oz. cene dostopa do poštnega omrežja neprimerna, saj uporabljena metodologija določa, da bodo vsi stroški predstavljajo fiksne stroške in navedeno glede na zmanjšanje stroškov oz. eliminiranje aktivnosti v primeru dostopa, ki se jim Pošta izogne, pomeni, da ti stroški ostanejo fiksni. Pošta je namreč pri svojem izračunu razmejitev stroškov uvedla na fiksne in variabilne le v okviru stroškovnega izračuna popustov. Računovodski sistem Pošte Slovenije je sistem, ki omogoča ugotavljanje stroškov, ki se jim Pošta izogne ob morebitnem sprejemu že obdelanih pošiljk. Podatki za fiksne in variabilne stroške, ki jih je uvedla Pošta Slovenije v izračunu posredovanem s citiranim dopisom pa so zgolj pavšalno ocenjeni, nepreverljivi in ne izhajajo iz računovodskega sistema Pošte Slovenije, zato jih Agencija v svojih izračunih ni mogla upoštevati. Razen tega Agencija ugotavlja, da je Pošta Slovenije v izračunu, ki ga je posredovala v dopisu z dne 6. 8. 2010 spremenila točko I. nivoja dostopa in sicer iz dostopa na PLC Ljubljana in PLC Maribor v dostop do osem regijskih pošt s pošiljkami sortiranimi do nivoja dostavne pošte oz. dostop do osem regijskih pošt s pošiljkami sortiranimi do nivoja dostavnega okraja. Agencija je cene izračunala za dve točki dostopa in sicer PLC Ljubljana PLC Maribor. Pošta Slovenije lahko dostop nudi tudi preko več točk, torej tudi preko osem regijskih pošt, vendar po stroškovnih cenah, ki jih je Agencija izračunala v skladu z zgoraj opisano metodologijo. Ugotavlja namreč, da navedena sprememba ne vpliva na izračun stroškov, popustov in cen dostopa. Agencija je zavrnila tudi predlog cenika, ki ga je dostavil A. v vlogi z dne 15. 9. 2010 in sicer je predložil predlog cenika za dostop do poštnih storitev v Republiki Makedoniji, ki ga je potrdil oz. sprejel tamkajšnji regulator trga poštnih storitev. Prvi odstavek 32. člena ZPSto-2 določa, da mora izvajalec univerzalne poštne storitve skleniti z izvajalcem zamenljivih storitev na njegovo zahtevo pogodbo, s katero uredita način in pogoje za dostop do poštnega omrežja, ceno dostopa, ki mora temeljiti na stroških, način obračunavanja in plačevanja ter druga vprašanja dostopa. Cena dostopa mora torej v skladu s citirano določbo ZPSto-2 temeljiti na stroških, kar pomeni, da je lahko izračunana na podlagi računovodskega sistema, ki ga ima Pošta Slovenije po metodi FAC in sistemu ABC. V skladu z vsem zgoraj navedenim Agencija ugotavlja, da je vzpostavitev cen dostopa do poštne infrastrukture ali storitev iz nabora univerzalne storitve, ki morajo temeljiti na stroških, nujna, da bo lahko A. kot izvajalec zamenljivih storitev na maloprodajnem nivoju svojim uporabnikom ponujal kvalitetne poštne storitve po konkurenčnih cenah. Obenem pa glede na cilje, ki jih Agencija zasleduje, vzpostavitev stroškovnih cen dostopa do njenega poštnega omrežja v skladu s predmetno odločbo za Pošto Slovenije ne predstavlja nesorazmernega bremena, saj Pošti Slovenije omogoča, da zaračunava cene, s katerimi pokrije svoje stroške in si zagotovi primeren donos glede na vloženi kapital. Prav tako Agencija ugotavlja, da uveljavitev cen dostopa v skladu s predmetno odločbo za Pošto Slovenije ne more predstavljati nesorazmernega bremena tudi zato, ker je Pošta Slovenije sama izračunala višje popuste oz. si je določila nižje veleprodajne cene dostopa, kot jih je Agencija določila s predmetno odločbo. V skladu z navedenim je Agencija določila tako, kot izhaja iz tretje alinee 3. točke izreka te odločbe.

Zoper izpodbijano odločitev je Pošta Slovenije vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predvsem zatrjuje, da so bila z izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka in sicer načelo zaslišanja stranke, opredeljeno v 9. členu ZUP, saj tožeči stranki nikoli ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Z izdajo izpodbijane odločbe je tako tožena stranka izvedla posebni ugotovitveni postopek, saj je opravila obsežen izračun stroškovne utemeljenosti cen tožeče stranke, pri čemer tožeči stranki nikoli ni omogočila, da se izreče v vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku. Prav tako ji ni pojasnila stališč o izračunih tožeče stranke. Navedeno pomeni, da je tožena stranka zagrešila več absolutno bistvenih kršitev pravil upravnega postopka iz tretjega in četrtega odstavka 146. člena ZUP, ki predstavljajo kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Razen tega izpodbijana odločba nima obveznih sestavnih delov, ki jih mora imeti vsaka odločba, saj tožena stranka ne pojasni materialno pravnih podlag s stališča, ki jih je zavzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V nadaljevanju pojasnjuje svoje nestrinjanje s črtanjem določila četrte alinee 2. člena osnutka Pogodbe o dostopu do omrežja, saj tudi v kolikor bi bila s tem mišljena takšna pogodbena vnaprejšnja odpoved zakonitim pravicam (npr. pravici do odškodnine), ki bi bila vsiljena s strani tožeče stranke kot močnejše stranke, bi bila nična. Sicer pa gre za vprašanje obligacijskega prava in tožeča stranka tudi v drugih delih odločbe sama priznava, da nima pristojnosti presojati, ali so pogodbena določila skladna s pravili obligacijskega prava (npr. pri pogodbeni omejitvi odškodninske odgovornosti).

V zvezi z zahtevo po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah tožeča stranka pojasnjuje, da je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih lahko enotno ceno za dostop do omrežja nudi zgolj ob pogoju ustrezne regionalne pokritosti s strani izvajalca zamenljivih storitev oddanih pošiljk in od tega določen odstotek v mestih z več kot 30.000 gospodinjstvi ter minimalne letne, mesečne in tedenske količine oddanih pošiljk. V skladu s 35. členom ZPSto-2 morajo namreč izvajalci univerzalne poštne storitve cene oblikovati tako, da so za istovrstne storitve enake na celotnem območju RS. Zaradi navedenega mora tožeča stranka ali oblikovati cenik, ki bo ločeval cene za dostavo po posameznih dostavnih območjih po merilu gostote poselitve, ali pa cene s cenika za dostop do omrežja vezati na določen odstotek regionalne pokritosti. Model enotne cene za dostop do omrežja (za vsa območja dostave) je lahko ekonomsko vzdržen le v primeru, da bo izvajalec zamenljive storitve zagotavljal določene minimalne količine pošiljk ter da bodo ustrezale opredeljenim zahtevam po regionalni pokritosti. Izvajalec zamenljivih storitev je zakonski institut, ki ga je ZPSto-2 uvedel z novelo in ki naj bi predstavljal alternativnega izvajalca univerzalne poštne storitve. Izvajalec zamenljivih storitev naj bi vsaj v določenem obsegu imel svojo dostavno mrežo, saj lahko zgolj to predstavlja dodatno korist za potrošnike in razlog za posebno pravico do dostopa do poštnega omrežja, ki ga zakon podeljuje izvajalcu zamenljivih storitev. Kako bo neka družba resen izvajalec storitev, v kolikor ne bo uspela zbrati niti 10.000 pošiljk na teden je tožeči stranki nerazumljivo. Prav zaradi tega, ker predstavlja omogočanje dostopa do omrežja dodatne stroške za izvajalca univerzalne storitve, so v državah določili neke minimalne pragove količine pošiljk, ki jih izvajalec zamenljivih storitev mora zagotavljati za uresničitev pravice dostopa do omrežja. Samo dejstvo, da že zakon zahteva stroškovno naravnanost s tem predvideva, da mora izvajalec univerzalne storitve s ceno pokriti dodatne stroške, ki mu nastajajo zaradi dostopa do omrežja s strani izvajalca zamenljivih storitev. Navedeno pa velja tudi za regionalno pokritost. Po mnenju tožeče stranke je tako edina možnost, da se zagotovi, da bo razmerje območje raznosa pošiljk, ki jih bo oddal v prenos izvajalec zamenljivih storitev vsaj približno odgovarjalo povprečju v Republiki Sloveniji, pri čemer je povprečna cena določena prav na podlagi primerljivega razmerja.

Tožeča stranka je z izpodbijano odločbo odredila tudi črtanje določil pogodbe o dostopu do omrežja, ki določa, da mora izvajalec zamenljivih storitev tri delovne dni pred oddajo pošiljk nove stranke, tožeče stranke sporočiti vsakega novega pošiljatelja. Tožeča stranka je v svojih vlogah pojasnila, da bo v vsakem primeru razpolagala z imeni strank vsakega izvajalca zamenljivih storitev in da je takšna pogodbena zahteva v interesu izvajalcev zamenljivih storitev, saj bo tako tožeča stranka lahko zagotavljala, da ne bi prišlo do neupravičenega oddajanja pošiljk za račun posameznega izvajalca zamenljivih storitev, torej da ne bi prišlo do oddajanja pošiljk s strani oseb, ki bi se lažno predstavljale kot stranke določenega izvajalca zamenljivih storitev in se tako poskušale izogniti plačilu poštnine. Ker gre za pogodbeno določilo, ki je namenjeno zgolj varnosti interesu posameznega izvajalca zamenljivih storitev, tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je navedeno pogodbeno določilo črtala iz razloga, ker naj bi šlo za neupravičeno in nesorazmerno zahtevo tožeče stranke, s katero bi A. dostop na trg ovirala oz. oteževala, tožeča stranka navaja, da je takšna obrazložitev nerazumljiva in nepopolna ter predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V zvezi s ceno dostopa do podatkovnih zbirk, ki glede na izpodbijano odločbo mora temeljiti na stroških, tožeča stranka opozarja na nedoločenost tega pogodbenega določila, glede na to, da bo v dejanskih razmerah z izvajalci zamenljivih storitev zagotovo prišlo do situacije, ko bo izvajalec zamenljivih storitev prerekal izdani račun in specifikacijo in bo med pogodbenima stranka zato nastal spor o utemeljenosti višine računa. Že zaradi tega bi morala tožena stranka ovrednotiti cene dostopa do podatkovni zbirk, ne pa odrediti nedoločno vsebino pogodbe, ki bo ustvarjala zgolj nadaljnje težave pri poslovanju tožeče stranke in izvajalcev zamenljivih storitev. Materialno zmotna in nerazumljiva pa je tudi obrazložitev obravnavane točke izreka, saj tožena stranka navaja, da naj bi tožeča stranka zaračunavala zgolj stroške posredovanja posamezne podatkovne baze. Tožeča stranka ima velike stroške z oblikovanjem in vzdrževanjem podatkovnih baz. Strokovna cena pomeni, da morajo biti v ceni upoštevani vsi stroški povezani z zagotavljanjem neke storitve ali dela infrastrukture. Glede na navedeno zato stroškovna cena ne pomeni zgolj cene posredovanja baze, temveč tudi kritje ustreznega dela izdelave in vzdrževanja podatkovne baze. Glede na to, da tožena stranka ni upoštevala vseh stroškov, ki jih ima tožeča stranka z nastankom in vzdrževanjem baze, je kršila zakonsko določbo o tem, da morajo cene temeljiti na stroških (prvi odstavek 32. člena ZPSto-2). Nerazumljiva in tudi neobrazložena je odločitev tožene stranke, da sedaj v petem odstavku 12. člena Splošnih pogoje za dostop do poštnega omrežja ni vsebine, ki določa obveznost podpisa „pogojev uporabe digitalnih podatkov“ (v njih se podpisnik pogojev strinja, da pošta nanj ne prenaša lastništva podatkov kdaj preneha dovoljenje za uporabo teh podatkov, kdo lahko uporablja te podatke, da uporabnik ne sme posredovati podatkov tretjim osebam itd). Zaradi popolne neobrazloženosti izpustitve tega dela besedila je seveda podan izpodbojni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po mnenju tožeče stranke so metodologija izračuna cen dostopa in tudi sami izračuni tožene stranke nepravilni, saj temeljijo na nekaterih napačnih predpostavkah. V kolikor bi tožeča stranka vedela, da bo tožena stranka uporabila takšne predpostavke in načine izračuna, bi seveda predložila dodatne lastne izračune ter strokovne ekspertize, ki bi dodatno izkazovale nepravilnost in strokovno neustreznosti izračunov tožene stranke. Prav tako izračun cen s strani tožene stranke vsebuje več strokovnih nepravilnosti. Tožena stranka je cene dostopa izračunala v odstotku od vsakokratne prodajne cene in ne v nominalni višini stroškov dostopa. Posledično cene tudi niso stroškovno naravnane, kar pomeni, da je tožena stranka z njenimi izračuni tudi zmotno uporabila materialno pravo. Navaja, da je izračun tožene stranke nepreverljiv in netransparenten in predlaga dokaz z izvedencem matematične stroke, ki naj poda mnenje o ustreznosti predpostavk in metod izračunov, ki jih je tožena stranka podala v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka na podlagi vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep Agencije odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v njeni obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V nadaljevanju odgovarja na tožbene ugovore tožeče stranke v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranka in navajanja pravne podlage za sprejeto odločitev. Pojasnjuje, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih pomembnih za odločitev v zadevi ter da se natančno opredeli do spornih vprašanj, glede katerih ni uspela doseči soglasja s prizadeto stranko. Pojasnjuje, da ZUP ne določa, da mora uradna oseba med postopkom naprej pojasnjevati svoja stališča in videnje dejanskega in pravnega stanja zadeve, take vloge pa ji ne nalagajo niti določbe ZPSto-2. Tožena stranka je s pozivi v posredovalnem postopku in pozivu na izjasnitev v upravnem postopku stranke večkrat pozivala, da se o vseh dejstvih in vprašanjih, ki so bistvena za odločitev v zadevi izrečeta in predlagata rešitve. Prav tako ne drži navedba tožeče stranke, da izpodbijana odločba nima obveznih sestavin, ker tožena stranka naj ne bi pojasnila materialno pravnih podlag za stališča, ki jih je zavzela v obrazložitvi. Materialno pravno podlago za določitev cene dostopa do poštnega omrežja predstavlja določba 32. člena ZPSto-2, ki v prvem odstavku določa, da mora izvajalec univerzalne storitve skleniti z drugim izvajalcem zamenljivih storitev pogodbo, s katero uredita način in pogoje za dostop do poštnega omrežja, ceno dostopa, ki mora temeljiti na stroških, način obračunavanja in plačevanja ter druga vprašanja dostopa. Šesti odstavek 32. člena ZPSto-2 pa toženi stranki nalaga, da odloči oz. uredi le tista vprašanja, o katerih med strankama ni mogoče doseči soglasja. Ker v predmetnem sporu stranki nista dosegli soglasja, med drugim tudi o ceni dostopa do poštnega omrežja in je to vprašanje ostalo sporno, je morala tožena stranka v skladu z navedeno materialno pravno podlago o ceni odločiti. Namen citirane zakonske določbe je namreč ravno v tem, da se rešijo sporna vprašanja, ki preprečujejo sklenitev pogodbe o dostopu, pri čemer je cena bistven element tega razmerja. Prvi odstavek citiranega člena nadalje določa, da mora cena dostopa temeljiti na stroških, torej mora biti stroškovna. V ta namen je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da ji posreduje podatke (ki jih je tožeča stranka pridobila iz lastnega računovodskega sistema in revidiranega poslovnega izida za leto 2009), na podlagi katerih je tožena stranka lahko preverila in izračunala stroškovno ceno dostopa. Slednje je bilo tožeči stranki tudi pojasnjeno v pozivu na posredovanje podatkov št. 3833-8/2010/14 z dne 18. 6. 2010, izračunana cena dostopa pa torej temelji na podatkih, ki jih je tožena stranka pridobila od tožeče stranke in jih je ta pripravila sama. Zato ne drži trditev tožeče stranke, da je toženka zagrešila bistveno kršitev pravil postopka.

V zvezi z navedbami tožeče stranke v tožbi, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s prvo alinejo 2. točke izreka izpodbijane odločbe nerazumljiva, tožena stranka te navedbe zavrača kot neutemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe povsem jasno izhaja, da je citirano pogodbeno določilo omejujoče z vidika dostopa, odpoved vsem morebitnim zahtevkom iz naslova dostopa pa neutemeljeno. Pri tem ni odveč pripomniti, da mora tožena stranka pri izvajanju svojih nalog zasledovati cilje iz 57. člena ZPSto-2 in sicer predvsem cilj vzpodbujanja konkurence na trgu poštnih storitev.

V zvezi z navedbami tožeče stranke, da se tožena stranka ni opredelila do vseh navedb tožeče stranke, da lahko enotno ceno za dostop nudi zgolj ob pogoju minimalne regionalne pokritosti in količinah prenesenih pošiljk, ki jih mora zagotavljati izvajalec zamenljivih storitev, tovrstne zahteve pa naj bi imeli tudi poštni operaterji v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, tožena stranka odgovarja, da je navedena zahteva tožeče stranke diskriminatorna in v nasprotju z namenom ZPSto-2 in Direktivo 97/57/ES o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v skupnosti in izboljšanje kakovosti storitev (UL L 15/ z dne 21. 1. 1998), kot je bila nazadnje spremenjena z direktivo 2008/9/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev (UL L 52 z dne 27. 2. 2008), da se dopusti dostop do poštnega omrežja. Tožeča stranka preko diktiranja pogojev kako bi moral delovati njen konkurent na trgu, izkorišča svoj močnejši položaj in posega v pravico izvajalca zamenljivih storitev, da na trgu posluje svobodno in izvaja poštne storitve v skladu s svojim poslovnim načrtom. Prav tako nerelevantne so navedbe tožeče stranke, da bi moral izvajalec zamenljivih storitev vsaj v določenem obsegu imeti svojo dostavno mrežo. ZPSto-2 takega pogoja ne predvideva, prav tako pa je namen dopustitve dostopa do omrežja ravno v tem, da se operaterjem, ki svojega omrežja nimajo omogoči delovanje na trgu. Nerelevantna so zato tudi vsa izvajanja tožeče stranke, da omogočanje dostopa do omrežja tožeči stranki povzroča stroške, saj si stroške iz tega naslova tožeča stranka pokriva s ceno dostopa, ki mora na teh stroških temeljiti. Tožena stranka zavrača tudi očitek, da se ni opredelila do vseh navedb tožeče stranke. Obveznost tožene stranke opredeliti se v obrazložitvi odločbe do vseh navedb tožeče stranke ni absolutna, temveč se mora opredeliti le do tistih navedb, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Tako je nerelevantno dejstvo, kakšna je trenutna cena univerzalne poštne storitve, saj se predmet spora nanaša na obveznost dopustitve dostopa. Dostop pomeni, dati na voljo poštno infrastrukturo in opravljati za izvajalca zamenljivih storitev določene storitve iz nabora univerzalne storitve po ceni, ki mora temeljiti na stroških. Tožeča stranka s stroškovno ceno dostopa pokriva vse stroške, ki jih ima z izvajanjem te obveznosti, kar pomeni, da ne ustvarja nikakršne izgube. Izvajanje univerzalne storitve z dopustitvijo dostopa do poštnega omrežja (ki je po ZPSto-2 eden izmed pogojev za ustvarjanje konkurenčnih razmer) tudi ni v ničemer ogroženo, saj dopustitev dostopa v njeno izvajanje v ničemer ne posega.

Tožena stranka kot neutemeljene zavrača navedbe tožeče stranke v tožbi, da je črtanje pogodbenega določila o razkrivanju strank, ki je namenjeno varnost interesov stranke z interesom, nerazumljivo in nepopolno obrazložila in s tem absolutno bistveno kršila pravila postopka. Pojasnjuje, da je v izpodbijani odločbi povsem razumljivo pojasnila, da ni mogla upoštevati argumentov tožeče stranke po ohranitvi navedene obveznosti o pogodbi o dostopu, saj je zahteva po vnaprejšnjem razkrivanju strank neupravičena in nesorazmerna ter bi lahko tožeči stranki omogočila, da bi ovirala oz. oteževala stranki z interesom vstopiti na trg. Kot je v postopku navedla tudi stranka z interesom, določbe ZPSto-2 tožeči stranki ne dajejo pravice zahtevati seznama strank izvajalca zamenljivih storitev. Poleg tega bo s sklenitvijo pogodbe o dostopu nastal poslovni odnos med tožečo stranko in stranko z interesom in ne med tožečo stranko in posameznimi uporabniki poštnih storitev.

V zvezi z izpodbijanjem druge alinee 3. točke izreka izpodbijane odločbe, zaradi česar naj bi po mnenju tožeče stranke morala ovrednotiti cene dostopa do podatkovnih baz in pri tem upoštevati vse stroške, ki jih ima tožeča stranka z nastankom in vzdrževanjem podatkovne baze, tožena stranka navaja, da je po 32. členu ZPSto-2 obveznost tožeče stranke, da omogoči dostop do (kakršnekoli) podatkovne zbirke z naslovi, ki jo ima po stroškovni ceni tudi izvajalcem zamenljivih storitev. Ker ima lahko tožeča stranka zaradi dostopa drugih izvajalcev zamenljivih storitev do te podatkovne zbirke stroške, je zahtevek stranke z interesom v sporu bil, da ji lahko tožnica zaračuna samo tiste stroške, ki ji z dostopom do teh zbirk nastanejo in tožena stranka je njenemu zahtevku ugodila, ker je utemeljen. Upoštevaje kakršnekoli druge stroške, ki niso povezani z dostopom do podatkovnih zbirk, bi bilo nepravilno, tožbene navedbe, da je tožena stranka s tem kršila določbo prvega odstavka 32. člena ZPSto-2 pa so zato povsem neutemeljen.

V zvezi z navedbami tožeče stranke, da so metodologija izračuna dostopa in sami izračuni nepravilni in temeljijo na napačnih predpostavkah, tožena stranka navaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je bila tožeča stranka pozvana na predložitev podatkov, s katerimi je preverila ali so cene, ki jih je izračunala tožena stranka, stroškovne. Pri tem je tožena stranka ugotovila, da posredovane cene oz. popusti niso stroškovno naravnani, saj je tožeča stranka upoštevala tudi aktivnosti, ki niso neposredno povezane z dostopom do poštnega omrežja, ali storitev. Tožena stranka je tako pridobila vse izračune glede cen, ki so bili med strankama sporne, tožeča stranka pa se je v dopisih z dne 28. 6. 2010 in z dne 9. 8. 2010 tudi izjasnila glede spornih cen in utemeljila svoje izračune. Kakršnikoli morebitni dodatnih izračuni, ki jih sedaj omenja tožeča stranka v tožbi, ne bi mogli prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je tožena stranka razpolagala z vsemi relevantnimi podatki. Dejansko stanje je bilo tako popolno in v celoti ugotovljeno, Ker pa cene dostopa, ki jih je izračunala tožeča stranka, ne izpolnjujejo pogoja iz prvega odstavka 32. člena ZPSto-2, saj ne temeljijo na stroških, povezanih izključno z dostopom, je morala tožena stranka o sporu odločiti tako, da je pri izračunu cen upoštevala le tiste stroške, ki so povezani z zagotavljanjem dostopa. Navedeno je natančno in obširno obrazloženo v izpodbijani odločbi, na straneh od 17. do 31., zato so argumenti tožeče stranke, da izračuni vsebujejo stroškovne nepravilnosti in da izračunane cene niso stroškovne, neutemeljeni.

Glede na vse navedeno zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrne.

Družba B. d.o.o. kot pravni naslednik družbe A. d.o.o. v odgovoru na tožbo vloženem po odvetniški družbi C. o.p. d.o.o., iz Ljubljane navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

O navedbah tožeče stranke splošno navaja, da je tožena stranka korektno in v skladu z določili ZPSto-2 in ZUP izvedla posredovalni postopek med tožečo stranko in udeležencem ter po izvedeni ustni obravnavali izdala pravilno odločbo, s katero je odločila o vprašanjih dostopa do poštnega omrežja tožeče stranke, o katerih udeleženec in tožeča stranka nista uspela doseči soglasja. Ustrezno je ugotovila dejansko stanje, pravilno uporabila materialno pravo ter ni zagrešila bistvenih kršitev določb postopka. Udeleženec je v svojih vlogah, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe delno povzema tudi tožena stranka, obširno pojasnil razloge, zaradi katerih so zahteve po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah neutemeljene in nezakonite. Zahteva po regionalni pokritosti zaradi tega, ker naj bi bila dostava na ruralna območja dražja, ob tem, da je tožeča stranka zahtevala minimalne oddaje pošiljk za mesta (z več kot 30.000 gospodinjstvi) in ne za ruralna področja, kot bi sledilo iz argumentov tožeče stranke, so sama s sabo v nasprotju in posledično tako neutemeljena kot tudi nezakonita, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka. V zvezi z zahtevo po razkrivanju strank, udeleženec še enkrat poudarja, da je taka zahteva tožeče stranke v škodo udeleženca in nima opore v ZPSto-2, prav tako je tudi v nasprotju s konkurenčno-pravnimi predpisi RS in EU, kakor tudi s samim namenom liberalizacije trga poštnih storitev V EU in RS. Prav tako meni, da je izpodbijana odločba v delu, ki navaja način in višino zaračunavanja uporabe podatkov baz, zakonita in pravilna. Upoštevaje določila 32. člena ZPSto-2, ki določa, da morajo cene storitev tožeče stranke nediskriminatorne in temeljiti na stroških, mora tožeča stranka omogočiti uporabo podatkovnih zbirk z naslovi samo za stroške, ki ji s tem nastajajo in ne monopolne cene, kot jo je tožeča stranka hotela določiti v splošnih pogojih poslovanja in ceniku direktnega marketinga – priprava baz, naslovov v Republiki Sloveniji. Pravilna in zakonita je tudi izpodbijana odločba v delu, ki navaja način in cene dostopa do poštnega omrežja Pošte Slovenije za pošiljke nad 50 g. Udeleženec s tem v zvezi tudi meni, da je tožena stranka navedla ustrezno materialno pravno podlago, na osnovi katere je upravičena določati ceno dostopa do poštnega omrežja.

V pripravljalnem spisu tožeče stranke, ki ga je sodišče prejelo dne 20. 4. 2011, tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke in stranke z interesom, ki sta ju podali v odgovoru na tožbo. Ponovno poudarja, da je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke, saj tožena stranka ni ustrezno pojasnila svojega videnja relevantnih aspektov dejanskega in pravnega stanja zadeve. V odgovoru na tožbo tožena stranka napačno razlaga dolžno ravnanje organa, ki vodi postopek. Načelo zaslišanja stranke nalaga organu, ki vodi postopek, da zagotovi, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Navaja določbe 146. člena ZUP in ki jih je izpodbijana odločba kršila. Tožena stranka šele v odgovoru na tožbo podaja obrazložitev materialno pravne podlage, na podlagi katere je upravičena odločati o ceni dostopa do poštnega omrežja tožeče stranke. Ponovno poudarja, da izpodbijana odločba ni obrazložena in da je tožeča stranka po prejemu odgovora na tožbo tudi začela postopek za pridobitev pravnega mnenja, ki bo obravnavalo pravno pravilnost izpodbijane odločbe. Ker je tožeča stranka zavezana spoštovati postopek javnega naročanja, mnenja ni mogla naročiti in pridobiti v roku 15 dni. Tožena stranka je odločila, da mora tožeča stranka črtati določilo četrte alinee 2. člena osnutka pogodbe o dostopu do omrežja, saj smiselno zaključuje, da naj bi vsebina obravnavanega pogodbenega določila določala, da se mora A. d.o.o. v naprej odpovedati vsem morebitnim zahtevkom v zvezi s „tem“. Tožeča stranka ponovno poudarja, da navedeno pogodbeno določilo v ničemer ne določa obvezne vnaprejšnje odpovedi potencialnih zahtevkov stranke z interesom, tudi sicer pa bi bilo nično. Tožena stranka se tudi ni v ničemer opredelila do navedb tožeče stranke v tem, da v obrazložitvi odločbe sama tožena stranka ugotavlja, da nima pristojnosti presojati, ali so pogodbena določila skladna s pravili obligacijskega prava, pri predmetni zadevi pa se je tožena stranka spustila v obravnavanje vprašanje skladnosti pogodbenega določila s pravili obligacijskega prava. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prilaga tudi študijo družbe D. avtorja profesorja Vincenza Visco Comadini. Gre za eno najuglednejših svetovalnih družb, ki strokovne študije pripravlja tudi za Evropsko komisijo. Študija ugotavlja številne nepravilnosti in strokovne napake tožene stranke pri izračunu cene dostopa. Glede na ugotovitve v študiji je jasno, da tožena stranka ni pravilno in zakonito izračunala cen dostopa do omrežja tožeče stranke. Vsa relevantna strokovna teorija, kot predložena študija namreč poudarjat, da prenizke cene dostopa do omrežja obstoječega izvajalca univerzalne poštne storitve povzročajo, da nikoli ne bo prišlo do vzpostavitve vzporednih omrežjih za prenos pošiljk, saj konkurenca zaradi velikih dobičkov pri dostopu do omrežja ne bo zainteresirana za izgradnjo lastnih dostavnih omrežjih. Avtor predložene študije obravnava dejstvo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo popolnoma ukinila vse morebitne zahteve po minimalnih količinah ter po minimalni regionalni strukturi pošiljk, ki jih je predlagala tožeča stranka. Študija poudarja, da skoraj v vseh državah članicah EU izvajalci univerzalne storitve lahko pogojujejo dostop s tehničnimi zahtevami za dostop in zahtevami po minimalnih količinah. Tožeča stranka ponavlja, da bo z izpodbijano odločbo določen način dostopa do poštnega omrežja tožeče stranke imel zgolj eno posledico. Tisti, ki bodo prvi na trgu zamenljivih storitev, bodo za relativno preprosto, stroškovno nizko in nezahtevno storitev ustvarjali velik dobiček zaradi popustov, ki jih določa izpodbijana odločba. Tožeča stranka s cenami ne bo mogla tekmovati, saj so cene univerzalne storitve regulirane. Izvajalci zamenljivih storitev pa bodo pri tistih strankah, ki imajo zadostne količine pošiljk ustvarjali dobičke zgolj zaradi tega, ker bodo sami organizirali transport pošiljk od pošiljateljev do pošte. Študija tudi ugotavlja na podlagi izkušenj na drugih trgih, da tako visoki popusti in posledično tudi dobički delujejo zaviralno za razvoj učinkovite konkurence na trgu dostave pošiljk, saj izvajalci zamenljivih storitev zaradi visokih dobičkov pri nezahtevni storitvi do omrežja ne bodo motivirani izboljševati svojih storitev in graditi svojih mrež dostave. Tožeča stranka tudi poudarja, da izpodbijana odločba glede zahteve po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah ni ustrezno obrazložena. Opozarja na odločbo petega odstavka 32. člena ZPSTO-2, ki izrecno določba, da sme izvajalec univerzalne storitve tudi zavrniti dostop, če bi to ogrozilo izvajanje univerzalne storitve. Pri odločanju o dostopu do poštnega omrežja izvajalca univerzalne poštne storitve je torej vedno potrebno tehtati obstoj morebitnega vpliva dostopa na izvajanje univerzalne storitve. Navedenih argumentov pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ne obravnava, temveč zgolj pavšalno prevali dokazno breme glede ureditve in materialno pravne podlage ureditve tega vprašanja v drugih članicah EU na tožečo stranko. Tožeča stranka na koncu ponovno izpostavlja neobrazloženost izpodbijane odločbe tudi glede drugih vsebinskih vprašanj dostopa do omrežja tožeče stranke. Tako v odgovoru na tožbo ne pojasni, kako bi navedba nove stranke tri dni pred posamezno oddajo pošiljk takšne stranke lahko predstavljala nesorazmerno in diskriminatorno oviro za vstop na trg posameznega izvajalca zamenljivih storitev, pri čemer je tožeča stranka obširno pojasnila, zakaj je morala na takšni zahtevi vztrajati in da takšna zahteva prav v ničemer ne more negativno vplivati na poslovanje posameznega izvajalca zamenljivih storitev. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi v ničemer ni izpodbijala tožbenih navedb o tem, da so metodologija izračuna cen dostopa in tudi sami izračuni tožene stranke nepravilni, saj temeljijo na nekaterih napačnih predpostavkah, kar je tožeča stranka v predmetni vlogi dodatno izkazala tudi s predložitvijo citirane študije.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 20. 4. 2011 zavrača vse navedbe tožeče stranke iz te pripravljalne vloge in se v odgovoru na pripravljalno vlogo opredeljuje do tistih navedb tožeče stranke, ki jih ni izpostavila že v odgovoru na tožbo. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zaslišanja strank poudarja, da sta obe stranki postopka imeli možnost pisno in ustno se izjasniti o vseh navedbah in o vlogah nasprotne izmed strank. Pri tem ZUP ne določa, da mora upravni organ podati svoje videnje dejanskega in pravnega stanja zadeve. Uradna oseba mora skladno ZUP stranki dati možnost sodelovanja v postopku in sicer tako aktivno kot na strani obrambe, kar pa je bilo tožeči stranki v konkretnem postopku v celoti omogočeno. Omogočeno ji je bilo da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, predlogih in ponujenih dokazih ter da sodeluje na ustni obravnavi, stranki z interesom pa je imela možnost tudi postavljati vprašanja ter navajata nasprotna dejstva ter predlagati dokaze. Uresničevanje pravice tožeče stranke udeleževati se postopka in pravice izjave tako v ni bilo ničemer okrnjeno. Tožnica se je pred izdajo odločbe seznanila in izrekla o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, v celoti pa je poznala tudi mnenje druge stranke, to je glede katerih vprašanj dostopa do poštnega omrežja ni bilo doseženo soglasje in je bilo treba o njih odločiti z odločbo. Tožena stranka prereka tudi navedbe tožeče stranke, da naj bi tožena stranka sprejela argumentacijo tožeče stranke v zvezi z zahtevo po minimalnih količinah in regionalno pokritostjo. V konkretnem postopku je bila navedena zahteva med strankami sporna, tožena stranka pa je o njej odločila tako kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Prav tako ne držijo zaključki tožeče stranke, da je toženka oz. tožena stranka šele v odgovoru na tožbo podala obrazložitev materialno pravne podlage. Materialno pravna podlaga je 32. člen ZPSto-2, ki sama po sebi ne terja posebne obrazložitve in je v izpodbijani odločbi izrecno navedena. Poleg tega tožena stranka dodaja, da je bila materialno pravna podlaga tožnici pojasnjena že pred izdajo odločbo, tožnica pa je tudi vedela, da bo odločba izdana na tej podlagi, saj je vedela, da gre za spor glede njene obveznosti iz 32. člena ZPSto-2. Glede ponovnih navedb tožeče stranke v zvezi s črtanjem določila 4. alinee 2. člena osnutka Pogodbe o dostopu do omrežja, tožena stranka dodaja, da očitek, da je odločila izven svojih pristojnosti ne drži. V primeru citirane alinee gre za vprašanje dostopa do poštnega omrežja, ki je bilo sporno in je preprečevalo sklenitev pogodbe o dostopu, saj stranki glede njega nista uspeli doseči soglasja, njegova realizacija pa bi imela učinek zaviranja razvoja konkurence na trgu poštnih storitev in ga je bilo zato treba črtati. V zvezi z navedbami tožeče stranke v katerih se sklicuje na priloženo študijo, tožena stranka zavrača navedbe, da mnenje ugotavlja številne nepravilnosti in strokovne napake tožene stranke pri izračunu cen dostopa, prav tako pa so v konkretnem primeru aplikativne tudi navedbe, da prenizke cene dostopa povzročajo, da nikoli ne bo prišlo do vzpostavitev vzporednih omrežij za prenos pošiljk. Dostop do omrežja pomeni dati na voljo poštno infrastrukturo ali dostop do storitev in opravljati za izvajalca zamenljivih storitev del določene storitve iz nabora univerzalne storitve po ceni, ki mora temeljiti na stroških. Navedeno pomni, da s stroškovno ceno dostopa tožeča stranka pokriva vse stroške, ki jih ima z izvajanjem te obveznosti. Ker pa tožničine sporne cene dostopa niso temeljile na stroških, saj jih je tožeča stranka pri njihovem izračunu upoštevala tudi aktivnosti, ki niso neposredno povezane z dostopom do njenega poštnega omrežja, je tožena stranka pri izračunu cen upoštevala le tiste stroške oz. aktivnosti, ki nastanejo z zagotavljanjem dostopa do omrežja. Glede navedb tožeče stranke, da ni bila upoštevana kratkoročna in dolgoročna elastičnost stroškov in izogibnih stroškov, tožena stranka odgovarja, da je iz računovodskega sistema tožeče stranke, ki opredeljuje vse aktivnosti po posameznem stroškovnem nosilcu, ugotavljala stroške, ki se jim tožnica izogne ob morebitnem sprejemu že obdelanih pošiljk. V računovodskem sistemu je tožeča stranka razkrila metode razporejanja stroškov in sicer do podrobnosti, ki omogočajo jasen pregled razmerja med celotnimi stroški in cenami storitev, pri tem pa tožeča stranka ni razkrila razmejitve stroške na fiksne in variabilne. V računovodskem sistemu mora tožeča stranka razkriti tudi vse metode razporejanja stroškov in sicer do podrobnosti, ki omogočajo jasne pregled razmerja med stroški in cenami storitev, zato navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Tožeča stranka nadalje navaja, da iz priloženega mnenja izhaja, da skoraj v vseh državah članicah obstajajo zahteve glede minimalnih količin pošiljk in minimalnih regionalni strukturi pošiljk. Te zahteve so dovoljene na podlagi pravilnikov, razlog pa naj bi bil v potrebni po razlikovanju med maloprodajnimi in veleprodajnimi strankami. Kot je bilo že pojasnjeno, 32. člen ZPSto-2, ki ureja dostop izvajalcev zamenljivih storitev do omrežja tožeče stranke, ne predvideva tovrstnega omejujočega pogoja. Pri tem tovrsten pogoj ni skladen z zahtevo iz prvega odstavka citiranega člena, da mora cena temeljiti na (dejanskih) stroških (kar pomeni, da morajo biti v vsakokratni veleprodajni ceni posameznega nivoja dostopov upoštevani le tisti stroški, ki nastanejo zaradi te aktivnosti). Tožeča stranka bi s takim pogojem torej ne le samovoljno diktirala pogoje dostopa do poštnega omrežja, temveč bi posegla tudi v poslovni model izvajalca zamenljivih storitev in njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Namen ZPSto-2 in liberalizacije trga, ki se izraža tudi preko dopustitve dostopa do omrežja, je ravno obraten in sicer, da se izvajalcem zamenljivih poštnih storitev, ki svojega omrežja nimajo, omogoči delovanje na trgu. Omejevanje in pogojevanje dostopa z minimalno količino pošiljk in določanjem regionalne pokritosti je zato za stranko z interesom, ki je nov vstopnik na trgu in ima ničelno ekonomijo obsega, zavirajoče za njeno delovanje na trgu in posledično za razvoj konkurence. Tožena stranka zavrača tudi navedbe tožeče stranke glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe z v zvezi z vnaprejšnjim razkrivanjem strank pred posamezno oddajo pošiljk takšne stranke, saj so razlogi v obrazložitvi pojasnjeni. Argumenti tožeče stranke tožene stranke namreč niso prepričali. Predmetni pogoj za tožečo stranko ni potreben oz. nujen z vidika zagotavljanja dostopa do njenega omrežja in predstavlja nesorazmerno in neupravičeno breme za stranko z interesom. Kot neutemeljene tožena stranka nadalje zavrača tudi navedbe tožeče stranke, da bo posledica popustov, ki jih določa izpodbijana odločba, ustvarjanje velikih dobičkov izvajalcev zamenljivih storitev, pri čemer tožeča stranka s cenami ne bo mogla tekmovati, ker so cene univerzalne storitve regulirane. Navedeno ne drži. Maloprodajne cene univerzalne storitve so sicer regulirane v smislu pridobitve soglasja tožene stranke pred njihovo spremembo, vendar lahko tožeča stranka kadarkoli poda vlogo za njihovo znižanje oz. ji cene univerzalne storitve omogočajo primeren donos (tako imenovan WACC, 6. alinea 21. člena ZPSto-2) tudi v primeru, če omogoči dostop do svojega omrežja, saj vsi izračuni cen dostopa upoštevajo tudi WACC kot merilo primernega donosa. v 3. točki izreka izpodbijane odločbe tako ne gre za določanje velikih popustov, temveč za določanje (veleprodajne) cene dostopa za posamezne nivoje dostopa, ki jo je tožeča stranka izračunala na način, da ni upoštevala aktivnosti, do katerih ne pride z izvajanem predmetne storitve ali pa z njo niso povezane. S tem je zagotovljena tudi razlika med veleprodajnimi in maloprodajnimi cenami, ki na do sedaj monopolnem trgu omogoča razvoj učinkovite konkurence.

V pripravljalnem spisu z dne 16. 2. 2012 tožeča stranka prilaga neodvisno strokovno mnenje Inštituta X. v Ljubljani, avtorja prof. dr. E., v katerem je le-ta obravnaval izpodbijano odločbo. Navaja mnenje avtorja, da je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, saj je do izdaj odločbe tožena stranka ni predstavila izračunov in stališča o ustrezni ceni dostopa in s tem bistveno posegla v pravice tožeče stranke, ki jih ZUP ureja v 9. in 146. členu. V predloženem mnenju je avtor poudaril tudi, da tožena stranka nikoli ne pojasni, zakaj bi naj neka določba ovirala vstop A. (sedaj B.) na trg in zakaj naj bi bilo neko določilo omejujoče z vidika dostopa. Tudi glede zahteve po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah prof. dr. E. ugotavlja, da je tožeča stranka navedla argumente, zaradi katerih meni, da bi le zahteva po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah lahko prispevala k temu, da dostop do njenega omrežja ne bi ogrozil izvajanje univerzalne storitve ter predstavila prakse drugih članic EU.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki jo je sodišče prejelo dne 30. 3. 2012, v zvezi s priloženim mnenjem Inštituta X. izpostavlja, da avtor kot podlago za izdelavo mnenja navaja, da izhaja iz predpostavk pravilnosti v navedbah naročnika (tožeče stranke) in predloženih dokumentih izkazanega dejanskega stanja, ter da avtor sam ni pridobival drugega gradiva, razen pravnih virov in strokovne literature. Zato pravno mnenje v ničemer ne dokazuje nezakonitosti izpodbijane odločbe, saj temelji na nepravilni predpostavki, to je, da so navedbe tožeče stranke pravilne in na nepopolnih dejstvih in podatkih. Avtor namreč ni razpolagal s podatki in dejstvi, potrebnimi za pravilno oceno dejanskega stanja, na podlagi katerih bi lahko presojal pravilnosti izpodbijane odločitve. Tožena stranka se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na svoje navedbe, ki jih je obrazložila v svojih predhodnih vlogah.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločitvijo je Agencija v skladu s pooblastilom iz 32. člena ZPSto-2 naložila Pošti Slovenije d.o.o. (v nadaljevanju: Pošta), kot izvajalcu univerzalne storitve, da mora z izvajalcem zamenljivih storitev (družbo A. d.o.o oz. njeno pravno naslednico družbo B. d.o.o.) skleniti pogodbo o dostopu do njenega poštnega omrežja, pod pogoji določenimi v izpodbijani odločbi.

Elementi poštnega omrežja in univerzalne storitve so našteti v Poštni direktivi (Direktiva 97/67/ES in Direktiva 2008/6/ES, ki je določila popolno odprtje trga poštnih storitev s 1. 1. 2011). To so sistem poštnih oznak, baze podatkov z naslovi, poštni predali, nabiralniki za dostavo pošiljk, informacije o spremembi naslova, storitve preusmeritve pošte in storitve vračanja pošiljk pošiljatelju. Upoštevaje zaporedje osnovnih delovnih procesov v prenosu poštne pošiljke dostop do poštnega omrežja tako predstavlja zbiranje, sortiranje, prevoz in dostavo pošte. V skladu s členom 11a Direktive 2008/6/ES morajo države članice zagotoviti, da so na voljo pregledni, nediskriminacijski pogoji dostopa do elementov poštne infrastrukture ali storitev, zajetih v obsegu univerzalne storitve. Ta določba tudi ne posega v pravice držav članic, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev dostopa do poštnega omrežja pod pogoji preglednosti, sorazmernosti in nediskriminacije. V ZPSto-2 je Republika Slovenija določila kot zamenljive poštne storitve storitve, ki jih je mogoče z vidika uporabnika šteti za storitve, ki spadajo v nabor univerzalne storitve, saj so v zadostni meri medsebojno zamenljive z univerzalno storitvijo (4. člen in prvi odstavek 32. čl. ZPSto-2 ), izvajalec univerzalne storitve pa mora na podlagi splošnih pogojev za izvajanje poštnih storitev in cen storitev objaviti pregledne in nediskriminacijske pogoje za dostop skupaj s ceno in načinom dostopa (drugi odstavek 32. člena ZPSto-2). Izvajalec univerzalne poštne storitve ne sme pri določitvi cen in pogojev za dostop diskriminirati različnih izvajalcev zamenljivih poštnih storitev (tretji odstavek 32. člena ZPSto-2). Ukrepi Agencije za izpolnjevanje obveznosti dostopa izvajalcev zamenljivih poštnih storitev kot regulatorja, morajo biti pregledni, sorazmerni in nediskriminatorni (57. člen ZPSto-2). Agencija namreč kot neodvisen regulatorni organ pri izvajanju svojih nalog sledi ciljem zagotavljanju univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov in spodbujanju konkurence na trgu poštnih storitev. Njeni ukrepi pa so zaradi zaščite javne koristi namenjeni zagotavljanju učinkovite konkurence in zaščiti drugih izvajalcev poštnih storitev in končnih poštnih uporabnikov.

V zadevi ni sporno, da je družba A. d.o.o. (oz. njena pravna naslednica družba B. d.o.o.) kot izvajalec zamenljivih storitev upravičena do dostopa do omrežja Pošte kot izvajalca univerzalne poštne storitve. Iz podatkov predloženega spisa tudi izhaja, da Pošta in zgoraj navedeni izvajalec zamenljivih storitev pogodbe o dostopu nista sklenila, ker med strankama v obdobju štirih mesecev od zahteve izvajalca zamenljivih storitev, da se sklene pogodba o dostopu, kljub usklajevanju, ni bilo doseženega soglasja glede načina, pogojev in cene za dostop do poštnega omrežja. Zato je bila po presoji sodišča utemeljena zahteva izvajalca zamenljivih storitev, da o dostopu do poštnega omrežja Pošte, v skladu s četrtim odstavkom 32. čl. ZPSto-2, odloči Agencija kot neodvisen regulatorni organ. Pri tem sodišče pritrjuje ugotovitvam Agencije, da med strankama ni bilo doseženega soglasja glede omejevanja odgovornosti Pošte Slovenije iz naslova neustrezne izpolnitve njenih obveznosti v skladu z 32. členom ZPSto-2; glede zahteve po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah; glede nezmožnosti oddajanja nesortirane pošte; glede zahteve po razkrivanju strank izvajalca zamenljivih storitev; glede odškodninske odgovornosti Pošte in nesorazmernostjo med odškodninsko odgovornostjo Pošte in izvajalcem zamenljivih storitev, glede načina in višine zaračunavanja uporabe podatkovnih zbirk; glede neustreznosti izjav v 13. členu pogodbe o dostopu do poštnega omrežja in glede predmeta pogodbe in cene.

Upoštevaje citirano pravno podlago in vlogo, ki Agenciji kot neodvisnemu regulatornemu organu daje ZPSto-2, je Agencija z izpodbijano odločitvijo naložila Pošti sklenitev pogodbe o dostopu do omrežja z izvajalcem zamenljivih storitev, ki zagotavlja učinkovito konkurenco in ne diskriminira različnih izvajalcev zamenljivih storitev, sledi pa tudi ciljem zagotavljanja univerzalne storitve in varstva pravic uporabnikov na trgu poštnih storitev. Sodišče zato soglaša z razlogi, s katerimi je Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljila vsako posamezno pogodbeno določilo zajeto v točki 2 in 3 izreka izpodbijane odločbe in se pri tem nanje izrecno sklicuje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter iz tega razloga kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede pomanjkljivih materialno pravnih podlag in glede obveznih sestavnih delov izpodbijane odločbe.

Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor glede zatrjevane absolutne kršitve pravil postopka zaradi kršitve 9. člena ZUP oz. načela zaslišanja strank, predvsem z vidika utemeljevanja višine posameznih cen za dostop do poštnega omrežja. V skladu s 56. čl. ZPSto-2 Agencija vodi postopek in izdaja posamične akte po zakonu, ki ureja upravni postopek, če s tem zakonom (ZPSto-2) ni drugače določeno. Bistvo načela zaslišanja strank po ZUP je v tem, da mora organ dati stranki možnost, da aktivno sodeluje v ugotovitvenem postopku, tako da navaja dejstva, da dopolnjuje in pojasnjuje svoja stališča, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in da se izjavi oz. izreče o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Načelo zaslišanja stranke pomeni tudi, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Način, kako mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, v zakonu sicer ni na splošno predpisan, vendar to po presoji sodišča zahteva aktivno ravnanje uradne osebe, ki vodi postopek in uporabo dokazov, ki so stranki bili dostopni. Seveda pa to ne pomeni, da je uradna oseba v okviru te pravice zavezana svojo odločitev, do katere je prišla z upoštevanjem načela proste presoje dokazov in načela materialne resnice, pred izdajo odločbe sporočiti stranki. To odločitev zapiše v odločbi, zoper katero ima stranka pravna sredstva oz. sodno varstvo. Glede na to, da je iz izčrpne obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da temeljijo vsa relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, na dokazih, ki jih je na podlagi aktivnega postopanja oziroma posredovanja pridobila Agencija od tožeče stranke ali pa je bila tožeča stranka z njimi seznanjena, to pa potrjujejo tudi listine v predloženem upravnem spisu, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede kršitve pravil postopka. Zato tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bila izpodbijana odločba zanjo odločba presenečenja. Namen odločanja po 32. členu ZPSto-2 je ravno v tem, da Agencija kot neodvisni regulator, v primeru, ko se pogodba o dostopu do poštnega omrežja z izvajalcem zamenljivih storitev ne sklene v roku, ki ga določa zakon (4 mesece), z odločbo odloči o dostopu. In to je bilo storjeno tudi z izdajo izpodbijane odločbe.

Z ZPSto-2 je bila v slovenski pravni red uvedena Poštna direktiva iz leta 2008 z namenom liberalizacija trga, ki se kaže tudi preko dopustitve dostopa do omrežja tistim izvajalcem zamenljivih poštnih storitev, ki svojega omrežja nimajo. Upoštevaje vlogo Agencije kot neodvisnega regulatorja trga poštnih storitev in ciljev, ki jih je pri svojem delovanju dolžna v skladu s 57. čl. ZPSto-2 zasledovati, so zato v izpodbijani odločbi sprejete odločitve tudi po presoji sodišča sorazmerne tem ciljem, povsem legitimne in pričakovane pa so tudi finančne posledice, kot posledice obveznosti, ki jih je naložila tožeča stranka s svojo odločbo.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.