Jedro

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač.

V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Prezadolženost oziroma stanje, ko je vsota obveznosti družbe višja od njenega premoženja, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja stanje, ko je povprečnemu človeku jasno, da mora sprejeti določene ukrepe za izboljšanje takega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 930.290,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 5. 2021 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 102.248,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2017 dalje in za plačilo obresti od glavnice 930.290,10 EUR za čas od 9. 10. 2017 do 11. 5. 2021 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 13.019,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke s pritožbenim postopkom v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka, nad katero je bil začet stečajni postopek, uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke (nekdanji direktor tožeče stranke) v skladu z 42. in 44. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Nekdanjemu direktorju A. A. očita, da naklepno ali iz razloga hude malomarnosti ni pravočasno opravil dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ter da je ravnal v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona (1. in 2. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP).

6. Pravila o odškodninski odgovornosti poslovodstva v ZFPPIPP določa pododdelek 2.2.3. Sodišče prve stopnje se je pri presoji o odškodninski odgovornosti pravilno sklicevalo na splošno pravilo iz 33. člena ZFPPIPP, ki določa, da pri uporabi pravil iz oddelka 2.2. o obveznostih družbe in poslovodstva velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da je družba postala insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Pravilno je zato najprej v luči meril 14. člena ZFPPIPP presojalo, kdaj je tožeča stranka postala insolventna.

7. Pritožba tožene stranke se v večjem delu nanaša prav na ugotovitev sodišča, kdaj je družba postala insolventna. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila družba na dan 31. 12. 2015 insolventna samo zato, ker je imela v letu 2015 negativen kapital. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni ugotavljalo (ne)izpolnjenosti nekaterih ostalih domnev po 14. členu ZFPPIPP.1

8. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da za ugotovitev insolventnosti zadošča, da je podan eden od alternativno določenih dejanskih stanov insolventnosti iz drugega, tretjega ali četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je glede na izveden dokazni postopek pravilno ugotovilo insolventnost tožeče stranke na podlagi izpodbojne domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa, da če se ne dokaže drugače, je dolžnik postal insolventen, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (prezadolženost). Na podlagi podatkov bilance stanja in izvedenskega mnenja izvedenke za ekonomijo-nelikvidnost ter davke je namreč ugotovilo, da je bila tožeča stranka od 31.12.2015 dalje v položaju insolventnosti, saj je postala v letu 2015 prezadolžena oziroma vrednost njenega premoženja ni več dosegala zneska vrednosti obveznosti in je bila tako dolgoročno plačilno nesposobna, dolgoročna plačilna nesposobnost pa se v letu 2016 ni izboljšala. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče ugotovitev insolventnosti oprlo zgolj na izpovedbi priče C. Č. in tožene stranke, temveč je ugotovitve oprlo na podatke bilance stanja in izvedensko mnenje, z omenjenima izpovedbama pa to še dodatno potrdilo.

9. Držijo sicer pritožbene navedbe, da gre za domnevo, ki je izpodbojna, a tožena stranka glede na uspeh dokaznega postopka domneve ni uspela izpodbiti. Pavšalne pritožbene navedbe, da negativni kapital konec leta 2015 ne pomeni, da je družba postala insolventna in da je kljub temu poslovala s pozitivnim rezultatom ter si je tožena stranka prizadevala k izboljšanju finančnega stanja, ne morejo izpodbiti na ustrezni dokazni oceni utemeljenih ugotovitev sodišča o prezadolženosti.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da na podlagi neizplačil regresa delavcem ni mogoče trditi, da je izpolnjena katera izmed predpostavk po 14. členu ZFPPIPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, niti na tej domnevi ni ugotovilo insolventnosti, zato se pritožbene navedbe v zvezi s tem izkažejo kot nepomembne.

11. Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitev v zvezi s 33. členom ZFPPIPP, kdaj bi tožena stranka lahko ugotovila insolventnost, ki je nastopila 31. 12. 2015. Ugotovilo je, da bi takratni direktor tožeče družbe A. A. glede na obveznosti 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) insolventnost lahko ugotovil najpozneje 31. marca 2016, torej ob oddaji letnega poročila za leto 2015, če bi ravnal s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so tudi na tem mestu nekonkretizirane, saj pritožnik ne pojasni, zakaj se z ugotovitvijo ne strinja.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti analizirati vzroke insolventnosti in uveljavljati ustreznih ukrepov. Pritožnik s tem smiselno graja odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti tožene stranke v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZFPPIPP oziroma o ugotovljenih kršitvah po 35. do 39. členu ZFPPIPP. ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. Slednje ponavlja tudi v pritožbi, v kateri se sklicuje tudi na to, da je opravila analizo vzrokov insolventnosti, ki je del poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja ter zaposlila strokovnjaka za reorganizacijo poslovanja, a tega v postopku na prvi stopnji ni navajala, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s tem, da je postopala na način, ki je ob nastopu položaja insolventnosti ustrezala njenim dolžnostim (dolžnostim poslovodje), je zato pravilna.

13. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 42. členu ZFPPIPP utemeljilo tudi na ugotovitvi o kršitvah 34. člena ZFPPIPP. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka tik pred stečajem naročnikom vračala pologe za vrata, sebi pa izplačala znesek 5.256,53 EUR, nekaj mesecev pred tem pa znesek 17.823,03 EUR, oboje zavedeno kot „PLAČA“ in s tem neenako obravnavala upnike v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP. Ni sledilo navedbam tožene stranke, da je navedena zneska vrnila. Pritožba v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da sodba v 25. točki obrazložitve ni jasna, saj ni sledilo njenim trditvam, da je omenjena izplačila vrnila, čeprav je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka na račun tožeče stranke dne 3. 10. 2017 vplačala znesek v višini 5.000,00 EUR. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da toženi stranki glede vračila izplačil ni sledilo. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je A. A. dne 3. 10. 2017 na račun tožeče stranke vplačal znesek 5.000,00 EUR, a je iz obrazložitve mogoče razbrati, da ni šlo za vračilo izplačila, temveč za „POLOG IZTRŽKA“. Tudi sicer tožena stranka ne pojasni, kaj se je zgodilo s preostalim zneskom v višini 17.823,03 EUR. Zato je pravilna ugotovitev, da je tožena stranka vsaj za omenjeni znesek upnike neenako obravnavala.

14. Z namenom razbremenitve odškodninske odgovornosti se pritožba sklicuje tudi na četrti odstavek 42. člena ZFPPIPP, ki določa, da so člani poslovodstva v celoti ali delno prosti odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka tega člena, če dokažejo, da je celotna škoda ali del škode nastal zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, ki jih poslovodstvo, čeprav je ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic. Pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navede, da je škoda nastala zaradi dogodkov, ki jih ni mogel preprečiti, niti odvrniti ali omejiti njegovih škodljivih posledic. Kateri naj bi bili ti dogodki, konkretneje ne pojasni, omenja zgolj, da mu ni mogoče pripisati odgovornosti za izgubo prihodkov družbe zaradi stečajnih postopkov poslovnih partnerjev. V postopku na prvi stopnji se je skliceval na to, da je sodeloval s številnimi gospodarskimi družbami, ki jih je gradbena kriza pahnila v stečaj in je morala tožeča družba zato odpisati za 295.215,76 EUR terjatev. Vendar se navedeno ne nanaša na čas po insolventnosti, ki je ključen za presojo ustreznosti ravnanja poslovodstva, temveč na čas pred nastankom insolventnosti. Zato tudi navedene pritožbene navedbe niso utemeljene.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršitve iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP izvedla naklepno ali iz hude malomarnosti ter je treba njeno odgovornosti omejiti v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je o navedenem sklepalo na podlagi dokazov, predloženih s strani tožeče stranke, o obsežnem negativnem trendu zmanjševanja premoženja stečajnega dolžnika v času po nastopu insolventnosti in s predložitvijo dokazov o izjemnem povečanju zneska dolgov. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju, ki ima znake kršitve iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP, pomeni kršitveno ravnanje, za katero se ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 44. člena ZFPPIPP domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. Huda malomarnost pa je podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.2

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vedela (oziroma bi lahko ugotovila), da je bila tožeča družba konec leta 2015 prezadolžena. Prezadolženost oziroma stanje, ko je vsota obveznosti družbe višja od njenega premoženja, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja stanje, ko je povprečnemu človeku jasno, da mora sprejeti določene ukrepe za izboljšanje takega stanja. Iz trditev tožeče stranke o ravnanjih tožene stranke, na primer o tem, da je bilo v letu 2016 ustvarjenih dodatnih 210.255,00 EUR izgube, da je sprejemala nove predujme za vrata, čeprav se je zavedala, da jih ne bo dobavila, da je sklepala prodajne pogodbe za kupnino, ki je bila nižja od nabavne in da je prodala nepremičnine v lasti tožeče stranke, dobroimetje pa izplačala sebi, izhaja, da je tožena stranka ravnala prav nasprotno. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka z zatrjevanjem takšnih ravnanj in predložitvijo dokazov zanje, trditveno in dokazno breme prevalila na toženo stranko, ki ni uspela dokazati nasprotnega.3

17. Tožena stranka v pritožbi poskuša izpodbiti nekatere izmed trditev tožeče stranke glede ravnanj tožene stranke. Navaja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je naklep izkazan, ker je podjetje sprejemalo avanse od leta 2016 dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje naklepa ni utemeljevalo s tem, da je tožena stranka sprejemala avanse, temveč ker je sprejemala avanse kljub zavedanju, da vrat ne bo mogla dobaviti oziroma plačati dobavitelju. Pritožbene navedbe o ugotovitvah tržne inšpekcije niso pomembne, prav tako pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neresničnosti trditev v zvezi s prodajnimi pogodbami za nižje kupnine ter neresničnih podatkih v bilancah stanja. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem namreč temeljijo na neprerekanih trditvah tožeče stranke. Pritožnik zatrjuje tudi, da mu ni mogoče očitati skrajne nepazljivosti (naklepa oziroma hude malomarnosti). Ponovno navaja pavšalne argumente, s katerimi se je želel razbremeniti odškodninske odgovornosti v skladu s 42. členom ZFPPIPP, in sicer da je v družbo vložil lastna sredstva, sebi in sorodnikom ni izplačeval plač ipd., s katerimi pa ne more izpodbiti zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje.

18. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 3.750 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 oz. 1 odstotek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 2.779,77 EUR.

1 Pritožba navaja, da v letu 2015 ni bila izpolnjena domneva iz 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter da zaradi neizplačila regresa še ni izpolnjena neizpodbojna domneva po 5. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. 2 VS RS Sklep III Ips 9/2019 z dne 10. 5. 2019. 3 Glej točko 58 obrazložitve izpodbijane sodbe.