Jedro

Po 3. odstavku 143. člena CZ je carinski dolžnik pri uvozu blaga deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Po povedanem imata navedeni osebi status stranke v carinskem postopku. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, je razviden iz listin (ECL), ki so predložene in ki so potrebne za izvedbo carinskega postopka. V obravnavanem primeru je tožnik vpisan v polje 8 ECL, zato se postavlja vprašanje njegove legitimiranosti kot stranke v tem carinskem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS št. ... z dne 27. 5. 2005 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi in spremenila 2. točko izreka odločbe Carinskega urada A., Izpostave T., št. ... z dne 5. 10. 2000, v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga tako, da se pravilno glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo", v ostalem delu pa pritožbo tožnika zavrnila, kot tudi zavrnila zahtevo za povračilo stroškov postopka. Prvostopni organ je z navedeno odločbo v postopku preverjanja carinske deklaracije št. ... z dne 8. 9. 2000 ugotovil nepravilno deklariranje blaga in prijavo nepravilne vrednosti blaga ter določil pravilni carinski dolg v skupnem znesku 269.846,00 SIT. Iz spisov zadeve je razvidno, da je carinski deklarant B.B.B., za tožnika kot prejemnika blaga z navedeno ECL prijavil za postopek 4000 v prvi postavki 1960 kosov otroških trenirk in v drugi postavki 672 kosov hlač iz jeansa. ECL je bil priložen račun z dne 7. 9. 2000 v znesku 4.480,00 DEM prodajalca C.C.C., in kitajska certifikata o poreklu (certificate of origin) št. ... z dne 23. 3. 1992 in št. ... z dne 20. 2. 1998. Prvostopni organ je zaradi proučitve pravilnosti navedenega carinskega postopka deklaranta dne 12. 9. 2000 pozval, naj dostavi pravilna obrazca "certificate of origin", dne 15. 9. 2000 pa je deklarant vložil prošnjo za izdajo odločbe po 6. členu Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, v nadaljevanju CZ). Prvostopni organ je v skladu z določbo 52. člena CZ preveril dokumentacijo in pregledal blago ter ugotovil, da so priloženi neustrezni obrazci kitajskih certifikatov o poreklu ter da navedbe v ECL glede carinske vrednosti ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, vendar se zaradi neustrezne dokumentacije blago ni ocenjevalo. O tem je izdal zapisnik z dne 19. 9. 2000, ki je bil vročen deklarantu in je nanj podal odgovor, da je prejemnik blaga uspel dobiti pravilen certifikat o poreklu št. 2676 z dne 14. 4. 1997, ki ga je v originalu priložil za blago iz prve postavke zadevne ECL, za drugo postavko pa ustreznega certifikata ni mogel pridobiti ter je zaprosil za dovoljenje za izvoz iz države. Deklarant je priložil tudi fotokopijo računa št. 667 z dne 10. 4. 1997. Prvostopni organ je izdal izpodbijano odločbo, s katero je določil pravilne podatke v zadevni ECL in na predlog deklaranta brisal postavko 02 ter dovolil drugo carinsko dovoljeno rabo blaga ter določil pravilni carinski dolg. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 52. in 53. člen CZ glede preverjanja carinske deklaracije in pregleda blaga, ki jih citira, ter na določbe Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 49/99 in spremembe, v nadaljevanju UICZ), in sicer na določbe 1. odstavka 120. člena, 1. odstavka 121. člena in 3. odstavka 133. člena UICZ. Evidentno je, da je bil v zadevi opravljen pregled blaga, o čemer je bil sestavljen zapisnik, v katerem so zajete ugotovitve glede dejanskega stanja zadevnega blaga. Iz zaznamka v polju J na hrbtni strani ECL pa je razvidno, da je blago pregledano in da ne ustreza podatkom v ECL. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je določil pravilni carinski dolg in vzel za podlago obračun carinskih dajatev vrednost, ki je izhajala iz naknadno dostavljene fakture št. 667. Pri tem se sklicuje na 1. odstavek 36. člena UICZ, po katerem je carinska vrednost transakcijska vrednost v skladu s 16. členom CZ, to je pri prodaji blaga za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje dogovorjena, dejansko plačana ali plačljiva cena, ki izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 16. člena CZ. Praviloma se za carinsko vrednost vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta ustreza določbam CZ, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno, če faktura iz opravičenih vzrokov ni priložena oz., če vrednost blaga, ki je navedena v fakturi ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, ugotovi carinski organ carinsko vrednost v skladu s 17. do 19. členom CZ (1. in 3. odstavek 23. člena CZ), podrobneje pa določa ravnanje carinskega organa v tem primeru 62. člen UICZ. Deklarant je v odgovoru na ugotovitveni zapisnik sam predložil fakturo za blago, za katerega je bil izdan, torej podatek o vrednosti deklariranega blaga, ki jo je carinski organ sprejel za sprejemljivo in je na tej podlagi določil blagu carinsko vrednost. Če carinski organ na podlagi preverjanja deklaracije ugotovi, kot je bilo to v zadevnem primeru, da znesek carinskega dolga ne odgovarja podatkom, ki jih je deklarant navedel v deklaraciji, blago prepusti, če deklarant plača drugače ugotovljeni carinski dolg, ali predloži ustrezen instrument zavarovanja (3. odstavek 134. člena UICZ). Tožena stranka navaja, da je deklarant vložil nov set carinske deklaracije in v njej navedel carinsko vrednost iz predložene fakture št. 667 ter zavaroval plačilo v njej obračunane višine carinskega dolga. Tožena stranka pa ugotavlja, da prvostopni organ pri izdaji svoje odločbe ni upošteval, da je bila v isti zadevi vložena in sprejeta nova ECL, izpolnjena skladno z ugotovitvami preveritve kot podlaga za obračun uvoznih dajatev ter za sprostitev blaga v prost promet in ki glede na določbe 155. člena CZ predstavlja izvršilni naslov, zato je tožena stranka spremenila izrek prvostopne odločbe na ta način, da je obveznost plačila z odločbo ugotovljenega carinskega dolga skladno z določbo 5. odstavka 153. člena CZ vezala na prejem carinske deklaracije. Tožena stranka kot neutemeljeno zavrača tožnikove ugovore v zvezi z ustno obravnavo in se sklicuje na 154. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, dalje ZUP), saj v konkretnem primeru ni šlo za dve stranki z nasprotujočimi si interesi, pa tudi na razjasnitev stvari ustna obravnava ne bi vplivala. Izrek o stroških tožena stranka utemelji na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga uporabo 35. člena ZUS. Izpodbija pooblastilo državne podsekretarke D.D. in se sklicuje na legalitetno načelo ter na kršitve 2. odstavka 120. člena Ustave RS, ter določbe 68. člena Zakona o upravi glede pooblastila oseb, ki so pooblaščena za odločanje v upravnem postopku. V nadaljevanju navaja pomen predstojnika v upravnem postopku, t.i. osebno pristojnost in navaja, da je predstojnik ministrstva za finance od 30. 12. 2004 bil dr. Z.Z. V nadaljevanju utemelji predlog za glavno obravnavo. Navaja pravno naravo odločbe 3. odstavka 52. člena CZ, ki jih po mnenju tožnika tožena stranka napačno razlaga, ter se sklicuje na definicijo carinske deklaracije po 10. točki 1. odstavka 3. člena CZ. Navaja pravna naziranja tožene stranke, da naj bi bila odločba na podlagi 3. odstavka 52. člena ugotovitvena odločba in postavlja vprašanje, s katero odločbo bo odločeno o meritornem pravnem zahtevku stranke, da se ocarini avtomobil in plača carinska dajatev, ter da naj bi na to vprašanje toženi organ odgovoril, da ni potrebno izdajati meritorne odločbe o strankinem zahtevku, kar naj bi utemeljeval s 6. členom Pravilnika o pregledu blaga ter pogojih in načinu jemanja vzorcev ter 3. odstavku 56. člena CZ ter navaja, da tožena stranka ugotavlja, da ni treba izdajati doplačilne odločbe, ker je tožnik zaradi lastnega interesa vložil novo deklaracijo, kar pa je bil tožnik prisiljen storiti na podlagi 2. točke izreka, ki je očitno izvršen. V nadaljevanju tožnik navaja, da postopkovna določila CZ ne izključujejo postopkovna določila ZUP, ter da se mora meritorno odločiti o zahtevku stranke. Ker v izreku odločbe ni naveden carinski zavezanec niti znesek skupnih dajatev, uveljavlja razloge ničnosti po 3. in 5. točki 267. člena ZUP/86. Navaja, da mora uradna oseba razpisati obligatorno ustno obravnavo, kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišanje prič ali izvedencev (154. člen ZUP) ter navaja, da ni bil izveden pošten dokazni postopek in da izpodbijana odločba sploh ni argumentirana, s čimer so kršene temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave. Glede carinske vrednosti navaja, da je na podlagi 16. člena CZ priložil račun o transakcijski vrednosti blaga ter navaja, da če se carinska vrednost za uvoženo blago ne more ugotoviti na podlagi 16., 17. in 18. člena tega zakona se ugotovi na drug ustrezen način, v skladu z zakonom, na podlagi podatkov, ki so na razpolago ter navaja, na podlagi česa ni mogoče ni ugotavljati carinske vrednosti ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, kjer je izrecno ugotovljeno katere so metode, sprejemljive za ugotavljanje carinske vrednosti in poudarja, da obrazložitev odločbe ne vsebuje sestavin po 2. odstavku 209. člena ZUP, kar pomeni, da carinarnica v obrazložitvi ni navedla novega dokaza, na podlagi katerega je določila novo carinsko vrednost. Odločba je nična, ker je ni mogoče izvršiti, saj odločba izdana na podlagi 3. odstavka 52. člena CZ nima titularja. Tožeča stranka G.G.G. se ne omenja v izreku prvostopne odločbe. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Glede tožbenih navedb v zvezi s pooblastilom državne podsekretarke D.D. pa se sklicuje na določbe 28. do 31. člena ZUP, iz katerih izhaja, da z menjavo ministra ni potrebno, da novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku podeli novo pooblastilo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka, temveč iz drugih razlogov, ki jih v nadaljevanju navaja sodišče. Sodišče je upoštevajoč določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka Vladenka Žlender nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa, ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka D.D. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 031-1/2003 z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni pravilno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba 143. člena CZ, ki določa splošno pravilo o carinskem dolgu. Po 3. odstavku 143. člena CZ je carinski dolžnik za carinski dolg pri uvozu blaga deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Po povedanem imata navedeni osebi status stranke v carinskem postopku. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, je razviden iz listin (ECL), ki so predložene in ki so potrebne za izvedbo carinskega postopka. V obravnavanem primeru je tožnik vpisan v polje 8 ECL, zato se sodišču postavlja vprašanje njegove legitimiranosti kot stranke v tem carinskem postopku. Iz priloge 19 Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, ki je sestavni del UICZ (94. člen), se v polje 8 - prejemnik navedeta ime in priimek oz. firma in popoln naslov osebe, ki se ji dobavi blago. V polje 14 - deklarant/zastopnik pa se vpišeta ime in priimek oz. firma in popolni naslov deklaranta (v smislu 11. točke 3. člena CZ), torej osebo, ki odda carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je oddana carinska deklaracija. V primeru zastopanja (4.a člen CZ) je potrebno dodatno navesti pooblaščenca in obliko zastopanja (npr. "firma A zastopanja po špediciji B" pri neposrednem zastopanju; v desni zgornji kot se vpiše davčna/matična številka firme A; "špedicija B za račun firme A" - pri posrednem zastopanju; v desni zgornji kot se vpiše davčna/matična številka špedicije B). Iz obravnavane ECL je razvidno, da tožnik nastopa kot prejemnik (vpis v polje 8), B.B.B. pa kot deklarant (vpis v polje 14) in 54 in da v obravnavanem primeru ne gre za posredno zastopanje, po katerem bi bil carinski dolžnik tudi oseba za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Iz podatkov v upravnih spisih je tudi razvidno, da je bila prvostopna odločba vročena deklarantu, ki je sodeloval v postopku, dne 5. 10. 2000, prav tako tudi ugotovitveni zapisnik, ter da v postopek na prvi stopnji tožnik kot prejemnik blaga niti ni bil pritegnjen. Tožena stranka pa je pritožbo tožnika obravnavala, ne da bi ugotovila, ali je sploh aktivno legitimiran za vložitev pritožbe oz. ni pojasnila v kakšnem položaju se tožnik pojavlja, predvsem pa ni ugotavljala relevantnih okoliščin v tem sporu, ali je (pri)tožnik sploh carinski dolžnik v smislu določb CZ ter je zato po mnenju sodišča kršila tudi določbe procesnega prava glede aktivne legitimacije strank v postopku.

Po povedanem je po mnenju sodišča izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti na podlagi 3. in 4. točke 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. in 4. odstavka istega člena, v katerem bo tožena stranka upoštevala stališče sodišča, očitanih ničnostnih razlogov pa sodišče ni našlo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.