Jedro

Ni solidarne odgovornosti v primeru, ko se od ene stranke zahteva plačilo iz naslova kondikcije, od druge stranke pa iz naslova odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep v razmerju do prvotožene stranke potrdi.

II. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v razmerju do drugotožene stranke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor, ki sta ga vložili prvo in drugotožena stranka zoper sklep z dne 11. 4. 2014, s katerim je sodišče v zavarovanje terjatve tožeče stranke prepovedalo H. d.d., pri kateri ima prvotožena stranka odprt bančni račun, da bi prvotoženi stranki ali komurkoli drugemu po njenem nalogu izplačala z njenega računa znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje; prepovedalo odtujiti in obremeniti prvotoženi stranki do celote lastni nepremičnini z ID znakoma 8-1 in 8-2; drugotoženi stranki pa je prepovedalo odtujiti in obremeniti njej lastno nepremičnino z ID znakom 2/0-0. 2. V obsežni pritožbi prvo in drugotožena stranka uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Gre za „res iudicata“, saj je sodišče o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko glede nepremičnine z ID znakom 8-1 že odločilo. Obstoj ZK predloga in sodne odločitve o njem nimata toliko raznovrstnega učinka, da bi to lahko bilo šteti za novo dejstvo. V zvezi s prvo toženo stranko je predlog za izdajo začasne odredbe spremenjen le glede izvršilnih sredstev. Pri drugotoženi stranki pa se stanje stvari v zvezi z njenim statusom ni toliko spremenilo, da bi to šteli kot odločilno dejstvo, ki polni zakonsko predpostavko po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Gre za identični historični dogodek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka obstoja terjatve ni verjetno izkazala, saj iz njenih trditev in predlaganih dokazov ne izhaja dovolj argumentov za sklep, da njena terjatev obstoji. Nikoli niso trdili, da ima poslovni prostor trgovinsko namembnost. Tožnica je imela namen objekt prodati naprej. Napačno je naziranje, da je imela tožnica pravico odstopiti od pogodbe, ker ji niso predložili uporabnega dovoljenja, ki pa se sicer da pridobiti. Da je kreditno sposobna, je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala. Tudi trditve, da je na nepremičninah z ID znakom 8-1 in 8-2 ter 7/4-0 prvotožena stranka vknjižila zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, so le pavšalne. Sodišče je preseglo razpravno načelo in dopustilo vdor preiskovalnega načela. Prvotožena stranka še ni zavezana, da opravi prenos lastninske pravice. Tožeča stranka sama je zahtevala, da poda predlog za zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice za nepremičnino 8-1; očitno je torej ravnala v korist tožeče stranke in preprečila, da bi nepremičnino prodala komu drugemu. Ni res, da bo drugotožena stranka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo. Opozarja, da mora biti glede izdajanja začasnih odredb pristop restriktiven. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V celoti pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba drugotožene stranke.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, da je potrebno tudi v postopkih zaradi zavarovanja terjatve po ZIZ smiselno uporabiti določbe ZPP o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari(1). Identiteta predloga za izdajo začasne odredbe je podana, če gre za iste stranke in identičen zahtevek, ki izvira iz iste dejanske in pravne podlage. Pomembni so tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja kot tudi dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe. Če ima kasneje vloženi predlog za izdajo začasne odredbe drugo vsebino, ali pa je utemeljen z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po odločitvi o predhodnem predlogu, ni mogoče šteti, da je bilo o predlogu že pravnomočno odločeno.

6. S sklepom z dne 16. 5. 2012, ki je postal pravnomočen 30. 5. 2012, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo skupaj s tožbo podan predlog za izdajo začasne odredbe, naj se prvotoženi stranki prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine z ID znakom 8-1 in 7/4-0. Ker zoper drugotoženo stranko začasna odredba ni bila predlagana, v razmerju do nje ne more iti za ponovno odločanje o isti stvari. Novi predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo stranko pa ni identičen že pravnomočno zavrnjenemu predlogu za izdajo začasne odredbe zoper njo. Poleg prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin vsebuje tudi predlog za blokado računa in, razen ene, se ne nanaša na iste nepremičnine. Utemeljen je na novih dejstvih: na vseh nepremičninah, katerih lastnica je (to so nepremičnine glede katerih se zahteva prepoved odtujitve in obremenitve), je bila vknjižena zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, drugega premoženja pa prvotožena stranka nima, njeno finančno stanje je slabo (navedbe tožeče stranke na 4. strani predloga za izdajo začasne odredbe z dne 28. 3. 2014). Vknjižba zaznambe vrstnega reda učinkuje pri nepremičnini ID znak 138-1 od 12. 7. 2012 in znova od 23. 1. 2014 (A56), pri nepremičnini ID znak 8-2 pa od 19. 8. 2013. Prvi predlog za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka podala skupaj s tožbo z dne 12. 4. 2012, torej teh dejstev takrat še ni mogla navesti. Odločitev o zavrnitvi ugovora tožene stranke, da je potrebno predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, je torej pravilna.

7. Pravilna je tudi presoja, da je prvotožena stranka izkazala pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz prvega odstavka 270. člena ZIZ: verjetnost obstoja vtoževane terjatve, vendar deloma iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Tožeča in prvotožena stranka sta sklenili predpogodbo (ne prodajno pogodbo). Predpogodba je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Predmet izpolnitve predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe. Nesporno je, da stranki glavne pogodbe (prodajne) nista sklenili. Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva le v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena (peti odstavek 33. člena OZ). Ker gre za prekluzivni rok, stranki ne moreta več uspešno zahtevati izpolnitve predpogodbe, zato ju ne veže (več)(2). Tako je gotovo, da do sklenitve pogodbe, ki bi bila podlaga za izločitev kupnine, ni in ne bo prišlo. Zato je podana verjetnost obstoja vtoževanega kondikcijskega zahtevka (190. člen OZ) napram prvotoženi stranki. Razlogi za to, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, ne vplivajo na dolžnost vrnitve prejete kupnine. Vpliv imajo lahko le na dolžnost vračila prejete are,(3) ki je glede na trditveno (in dokazno) podlago predstavljala del izročenega denarja. Ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbene navedbe, ki skušajo izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o razlogih za odstop od pogodbe (pravilno o razlogih zakaj ni prišlo do sklenitve pogodbe), lahko vplivajo le na višino vtoževane terjatve, ne pa na sam obstoj terjatve, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo podrobneje odgovarjalo. V tej fazi postopka namreč zadostuje ugotovljena verjetnost obstoja terjatve.

8. Z zahtevano stopnjo verjetnosti je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko: nevarnost uveljavitve terjatve (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Ker zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice bodočega lastnika predstavlja fikcijo, da je prodajalec za nepremičnino že izdal zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice(4), je izkazano aktivno ravnanje prvotožene stranke v smeri preprečitve uveljavitve vtoževane terjatve – razpolaganje z vsem svojim nepremičnim premoženjem. Tožeča stranka je navedla vsa dejstva, ki so bila potrebna, da je sodišče lahko naredilo ta zaključek. Razpravno načelo od strank terja, da navedejo dejstva in dokaze, materialnopravne zaključke pa naredi sodišče. S tem v postopek ne vpelje preiskovalnega načela, pač pa opravi svojo dolžnost. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, ko utemeljuje svoje mnenje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za izkazovanje nevarnosti(5), ni uporabna za konkretno presojo, saj je bila v vseh zadevah že izdana sodba. Dokazni standard za ugotavljanje dejstev, ki so podlaga končni odločbi, je višji kot dokazni standard, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, ko zadošča verjetnost. O verjetnosti govorimo tedaj, ko so razlogi za resničnost zatrjevanih dejstev močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo o neresničnosti. S trditveno podlago in že predloženimi dokazi je tožeča stranka izkazala za odločitev relevantna dejstva z zahtevano stopnjo. Da je vpisana zaznamba vrstnega reda lastninske pravice v korist neimenovane osebe, ne utemeljuje stališča tožene stranke, da ni nujno da bo do prenosa lastninske pravice prišlo. Zaznamba vrstnega reda lastninske pravice je vpisana na vseh nepremičninah v lasti prvotožene stranke. Tudi če je tožeča stranka res zahtevala tako zaznambo za poslovni prostor, ki ga je nameravala kupiti, to ne dokazuje niti s stopnjo verjetnosti, da prvotožena stranka ne prodaja ostalih svojih nepremičnin.

9. Po obrazloženem so v pritožbi uveljavljani razlogi glede prvotožene stranke ali nerelevantni ali pa neutemeljeni. Odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi je glede prvotožene stranke pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP (ZPP se skladno s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih zavarovanja), ni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v razmerju do nje potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

10. V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa je višje sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava in neobrazloženost sklepa kolikor se nanaša na drugo toženo stranko.

11. Tožeča stranka tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki temelji na odškodninski odgovornosti. Zatrjuje, da so podani elementi civilnega delikta (gl. str. 7 in 8 tožbe). Predpogodbe tožnica ni sklenila z drugotoženo stranko, kupna pogodba ni bila sklenjena, da bi z drugotoženo stranko sklenila kakšno drugo pogodbo, pa tožnica ni dokazovala. Le smiselno iz njenih navedb izhaja, da je imela z drugotoženo stranko sklenjeno posredniško pogodbo. Sodišče prve stopnje pa je v sklepu z dne 11. 4. 2014, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, zaključilo, da so podane predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Ta zaključek je glede na podano trditveno, predvsem pa dokazno podlago, preuranjen. V izpodbijanem sklepu pa obrazložitve, zakaj odgovarja drugotožena stranka solidarno s prvotoženo stranko, ni. Že zato je potrebno v tem delu sklep razveljaviti (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Pa tudi zmoten je (neobrazložen) zaključek o solidarni odgovornosti toženk. Stranka, za katero je izkazan obstoj terjatve iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ), ne more hkrati odgovarjati v zvezi z istim historičnim dogodkom tudi iz naslova odškodninske odgovornosti. Drugotožena stranka, ki s tožečo stranko ni sklenila predpogodbe ali kupoprodajne pogodbe, pa ne more dolgovati tožeči stranki iz naslova neupravičene obogatitve. Odgovornost ene stranke iz naslova neupravičene obogatitve, druge stranke pa iz naslova odškodnine, ne more biti solidarna.

13. Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugoditi pritožbi tožene stranke in razveljaviti izpodbijani sklep v razmerju do drugotožene stranke (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da v tem obsegu ponovno odloči o ugovoru tožeče stranke zoper izdano začasno odredbo. Ponovno naj, upoštevajoč trditveno in dokazno podlago v spisu, presodi, ali so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ tudi za drugotoženo stranko. Višje sodišče opozarja, da solidarna odgovornost obstoji le, če je tako dogovorjeno ali predpisano v zakonu.

14. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku, bo moralo sodišče o vseh stroških, nastalih v zvezi z zavarovanjem zahtevka, vključno s pritožbenimi, odločiti v končni odločbi.

(1) Tako je večinsko stališče sodne prakse, gl. npr. sklepe VSL I Cpg 1397/1999, I Cpg 928/2010, I Cp 4041/2011, II Cp 3033/2012, I Cp 2788/2013, I Cp 220/2014. (2) Komentar V. Kranjc k 33. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, izdala GV založba leta 2003, str. 268. (3) Dogovor o ari je lahko veljaven tudi ob sklenitvi predpogodbe, gl. sodba VSRS II Ips 371/1996. (4) Prim. sodbo VSL I Cp 929/2010. (5) Sodbe VSL II Cp 3085/2010, I Cpg 1128/2009 in I Cpg 489/2010.