Jedro

Četrti odstavek 142. člena ZPP določa, da po preteku 15-dnevnega vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V kolikor pa naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je bila toženka ustrezno opozorjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega odgovora v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje: zavrnilo predlog toženke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu Plg 8/2020 z dne 24. 6. 2020 (I. točka izreka); zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka); zavrglo ugovor toženke zoper sklep Plg 8/2020 z dne 24. 6. 2020 (III. točka izreka) in sklenilo, da mora toženka v roku 15 dni povrniti 959,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in nasprotuje pritožbenim navedbam, zato predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, saj je bila opuščena vročitev sodnega pisanja – t. j. tožbe toženi stranki, zato ji ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, prav tako pa je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave, čeprav bi v predmetni zadevi morala biti opravljena. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bila vročitev pisanja toženki pravilno opravljena, zato očitani kršitvi nista podani.

6. Nadalje je ugotoviti, da tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Izpodbijani sklep je v celoti in jasno obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku. Očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pa je pavšalen, saj kršitve toženka ne pojasni. Sodišče druge stopnje lahko odgovori le, da te kršitve ni ugotovilo.

7. Pritožba očita še relativni bistveni kršitvi pravil postopka 8. člena ZPP (kršitev načela proste presoje dokazov) in 10. člena ZPP (kršitev načela ekonomičnosti in pospešitve postopka), vendar pa ob tem ne pojasni niti kje je sodišče prve stopnje zagrešilo navedeni kršitvi, niti kako naj bi vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato pritožba s takšnimi navedbami ne more biti uspešna.

8. Toženka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer pojasnilo, da na lastne odredbe ni vezano in da naj bi bila odredba za ponoven poskus vročanja preklicana, kar pa po prepričanju toženke objektivno ne prikrije predhodne ocene o vprašljivosti pravilne vročitve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dilemo v zvezi z odredbama na listni številki 11 in 12 sodišče prve stopnje v celoti rešilo in pojasnilo, zato predmetni pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je odredbo na listni številki 12 preklicalo tako, da jo je prečrtalo, saj je ugotovilo, da je bila vročitev toženki pravilno opravljena. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tovrstne odredbe sodišča sploh niso zavezujoče, saj gre za sklep procesnega vodstva in jih lahko (sodišče) kadarkoli prekliče. Sodišče prve stopnje je pravilnost vročitve pisanja toženki presojalo v nadaljnjih točkah.

9. Sodišču druge stopnje ni razumljivo kaj želi pritožnica doseči s predlaganim dokaznim predlogom, t. j. s poslušanjem telefonskega razgovora B. O. z dne 22. 7. 2020 – ki ga pritožba ne predloži ali podrobneje pojasni, tudi sicer pa v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP to predstavlja nedopustno pritožbeno novoto in sodišče druge stopnje takšnega dokaznega predloga ne sme upoštevati – sploh dokazovati. Iz popolnoma nerazumljivih pritožbenih navedb v tem delu sodišče druge stopnje zgolj ugiba, da pritožba v tem delu napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe prokurista toženke. Vendar pa pritožba glede tega ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje na strani 6 in 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo obrazložilo zakaj izpovedbi prokurista toženke B. O. ni sledilo.

10. Pritožba v nadaljevanju navaja, da zaslišanje vročevalca R. D. ne izkazuje oziroma ne potrjuje stališča sodišča prve stopnje o pravilnosti vročitve sodnega pisanja toženki 26. 6. 2020. Povedal je namreč zgolj, da se obravnavanega vročanje ne spomni, potrdil pa je zgolj svoj lastni podpis. Po drugi strani pa je potrdil navedbe toženke, da predalčnika nekaj časa ni imela in da je bil poškodovana. Zato ostaja nepojasnjeno kam je torej obvestilo toženki bilo vročeno, poleg tega pa to tudi potrjuje nesprejemljivost stanja predalnika za vročitve, kar je ignoranca določila drugega odstavka 142. člena ZPP. Sodišče prve stopnje svoje zaključke glede pravilnosti vročitve v skladu z določbo 142. člena ZPP ni oprlo zgolj na zaslišanje delavca pošte R. D.(ki je toženki v hišnem predalčniku 26. 6. 2020 pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in 15 dnevni rok, v katerem ga more dvigniti), temveč tudi na preostale dokaze, ki jim pritožba niti ne nasprotuje. Glede zgoraj povzetih pritožbenih navedb pa je dodati – kar pritožba izpusti, izhaja pa iz zaslišanja predmetne priče in kar je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo v izpodbijanem sklepu – da je poštar D. jasno povedal, da v kolikor predalčnika ne bi bilo ali bi bil poškodovan, bi obvestilo nalepil na objekt oziroma ga pustil v predalčniku, vendar z označbo, da je le-ta poškodovan. Sodišče prve stopnje se je o stanju toženkinega predalčnika 26. 6. 2020 prepričalo tudi na podlagi izpovedbe vročevalca A., ki je izpovedal, da 3. 7. 2020 predalčnik še ni manjkal oziroma ni bil poškodovan. Pritožba tudi ne izpodbija, da je v e-poštnem sporočilu z dne 22. 7. 2020 zatrjevala, da je bil njen predalčnik poškodovan v času od 10. do 13. 7. 2020, nato pa je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zatrjevala, da je bil predalčnik poškodovan že 26. 6. 2020. Ker tudi iz fotografij, ki jih je v spis vložila toženka ni izhajal datum poškodbe, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je poštar 26. 6. 2020 pustil obvestilo o prispelem pismu v izpravnem predalčniku kot tudi sicer izhaja iz same vročilnice. Ker je sodišče prve stopnje še pravilno pojasnilo, da samo dejstvo, da po poteku 15 dnevnega roka, in sicer 13. 7. 2020 vročevalec pisanja ni mogel pustiti v hišnem predalčniku, ker ga toženka ni imela – kar pritožbeno ni sporno – ne vpliva na veljavnost oziroma pravilnost vročitve, je pravilno zaključilo, da je bila vročitev pisanja toženki pravilna in skladna z določbami 142. člena ZPP. Pritožbene navedbe so v tem delu neutemeljene.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se vročevalec moral poslužiti alternativnega zakonsko predvidenega načina vročanja in da v kolikor bi ji sodno pisanje s tožbo in s pozivom na odgovor na tožbo bilo puščeno v predalniku kot predvideva zakon, bi imela na razpolago rok za vložitev pravnega sredstva. Vročevalec se sam o načinu vročanja ne more odločati, postopati mora v skladu z določili osebnega vročanja, v konkretnem primeru v skladu z določilom 142. člena ZPP. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo vročanje skladno s predmetno določbo, saj četrti odstavek 142. člena ZPP – kot delno že obrazloženo v prejšnji točki – določa, da po preteku 15-dnevnega vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V kolikor pa naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je bila toženka ustrezno opozorjena. V tem delu je zgolj še dodati, da je že sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, ko je presojalo tudi toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, da toženka – kljub dolžnemu ravnanju – ni obvestila ne pošte, niti si ni uredila preusmeritve pošte, pa čeprav je bil po njenih zatrjevanjih predalčnik v letu 2020 kar 4-krat poškodovan, poleg tega pa je bil v spornem obdobju glede na zaslišanje toženkinega prokurista, predalčnik na popravilu od 14 do 20 dni, v tem času pa predalčnika ni imela. Zato je sklicevanje, da bi lahko toženka podala odgovor na tožbo, če bi ji bilo pisanje puščeno v nabiralniku, vselej neutemeljeno, saj se s pisanjem ni seznanila zaradi razlogov, ki izvirajo iz njene sfere, kot je vse pravilno pojasnilo in zaključilo sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

12. Toženka je še navajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 139.b člena ZPP, prav tako pa ne določbi 140. člena in 143. člena ZPP. 139.b člen ZPP ureja vročanje v poštni predal, o čemer se naslovnik s pošto pisno dogovori. Navedenega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, poleg tega pa je prokurist toženke med svojim zaslišanjem potrdil, da takšnega dogovora ni sklenil, zato za kršitev predmetne določbe v zvezi z vročanjem sodnih pisanj ne gre. 140. člen in 143. člen ZPP pa v obravnavani zadevi nista uporabljiva, saj ne gre za vročanje fizični osebi.

13. Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Glede na obrazloženo, pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Ker uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo, je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na temelju 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP še sklenilo, da krije svoje pritožbene stroške sama, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega odgovora. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), tožnici priznalo strošek nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 625 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 12,5 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo tožničini stroški za predmetni odgovor na pritožbo 466,65 EUR, ki jih mora toženka plačati v roku 15 dni po tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.