Jedro

Izbira drugega ponudnika na javnem razpisu za dodelitev radiodifuznega kanala za tožečo stranko avtomatično še ne pomeni nastanka težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sodišče navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo z dne 17.3.2004, s katero je tožena stranka odločila, da se za prost radiodifuzni kanal za zvokovno radiodifuzno radijsko postajo na oddajni točki L. na frekvenci 102,4 MHz izbere ponudnik R.C., družba za radijsko dejavnost d.o.o. M. (1. točka izreka), da bo odločba o dodelitvi radijskih frekvenc izbranemu ponudniku izdana kot dopolnilna odločba (2. točka izreka) ter da bo dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti izbranemu ponudniku izdano kot dopolnilna odločba (3. točka izreka). V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala, da se odloži izvršitev navedene odločbe in posledično zadrži izdaja dopolnilne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc in dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti oziroma zadrži izvršitev domnevno že izdane odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc in zadrži izdaja in veljavnost v korist R.C., M. izdanega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti na predmetnem radiodifuznem kanalu.

Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala pogojev za izdajo začasne odredbe iz razlogov 2. odstavka 30. člena ZUS. Kot izhaja iz zahteve, je tožeča stranka predlagala tudi zadržanje izvršitve domnevno že izdanih dopolnilnih odločb. Če sta bili dopolnilni odločbi že izdani, začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS sploh ni mogoče več izdati, saj odložitev izvršitve izpodbijanega akta pomeni (začasno) preprečitev njene izvršitve, torej (začasno) preprečitev izdaje navedenih odločb. Tožeča stranka pa v tem upravnem sporu tudi ne more predlagati zadržanja izvršitve morebiti že izdanih dopolnilnih odločb, ker te niso predmet presoje v tem sporu. Ker pa tožeča stranka izraža le domnevo o izdaji dopolnilnih odločb, katere tožena stranka v odgovoru na predlog ni potrdila, je sodišče predlog presojalo pod predpostavko, da dopolnilni odločbi še nista bili izdani.

Tožeča stranka zatrjevane težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala, če začasna odredba ne bi bila izdana, ni niti verjetno izkazala. Morebitna izguba bodočega dohodka ali izgubljenega dobička, takšna pa je zatrjevana škoda, že načeloma ne more šteti za težko popravljivo škodo kot pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Ob tem pa za tožečo stranko niti ni bilo gotovo dejstvo, da bo na razpisu, na katerem je kandidirala, tudi izbrana. Pa tudi konkretne škode tožeča stranka ni dokazala. Kot nastalo gmotno škodo je navedla višino mesečnega prihodka podobnih radijskih postaj, kar je po oceni sodišča le pavšalno zatrjevanje, ne pa verjeten izkaz morebitne njej nastale škode. Sicer pa tudi zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe ne bi vzpostavilo stanja, da bi ona lahko pridobila takšen dohodek, saj tudi če se dopolnilni odločbi po izpodbijani odločbi ne izdata, ne bi bila v položaju, da bi lahko ona opravljala radijsko dejavnost v zvezi z razpisanim radiodifuznim kanalom in tako pridobivala dohodke. Izbira drugega ponudnika za razpisani radiodifuzni kanal pa toženi stranki tudi ne more povzročiti težko popravljive škode v statusnem smislu. Kakšne težke posledice bi utrpela pri samem uveljavljanju programa Radia Kaos in zaščitene blagovne znamke, pa niti ni podrobneje opisala.

Zoper izpodbijani sklep vlaga tožeča stranka pritožbo iz procesnih in iz vsebinskih razlogov. Iz procesnih razlogov zato, ker je sodišče v uvodu sklepa napačno navedlo kot pravno osebo samo K. d.o.o., čeprav je njen polni naziv Skupina K., konvergenčni audio sistemi d.o.o. Sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ni odločilo v zakonitem roku sedmih dni. Predlog za izdajo začasne odredbe je prejelo dne 9.12.2004, na seji pa je odločalo šele dne 21.12.2004. Sicer pa bi moralo sodišče njen predlog za izdajo začasne odredbe presojati, kot da bo s tožbo v glavni stvari uspela. Ni upoštevalo, da gre v tem primeru za vprašanje celovitega medijskega projekta. Da je pomemben del tožnikove dejavnosti tudi dodelitev radiodifuzne frekvence, kar je tudi glavni predmet nezakonite odločitve tožene stranke, s katero se ji lahko povzroči velika materialna škoda, propad glavne dejavnosti, ukinitev ali stečaj in s tem uničenje vseh do sedaj vloženih sredstev v delo ustvarjalcev radijskega programa, v opremo in v prostore, za kar je predložila ustrezne dokaze. Kot za dodelitev frekvence, tako obstaja tudi postopek za odvzem oddajanja. Če s tožbo v glavni stvari uspe, nastanejo razmere, ko na predmetni frekvenci oddaja radijska postaja, ki do te frekvence ni upravičena. Glede na dosedanjo prakso se lahko postopek odvzema frekvence vleče tudi več let, v vmesnem času pa bi ji nastala težko popravljiva poslovna škoda. Sodišče je njen predlog za izdajo začasne odredbe napačno interpretiralo, saj se ne nanaša zgolj na čas med vložitvijo tožbe in pravnomočnost sodbe, temveč na čas med razsodbo v njeno korist in časom, ko bo lahko tudi dejansko oddajala na predmetni frekvenci. Predlog za izdajo začasne odredbe se zato ne nanaša na rezultate razpisa, pač pa na razsodbo, pri čemer mora sodišče predlog za začasno odredbo presojati, kot da bo spor razsojen v njeno korist. Smiselno predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izkazana možnost, da bo tožeči stranki z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS in ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavnem primeru navedeni pogoj ni izpolnjen.

Začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS je vezana na predmet upravnega spora in naj prepreči nastanek težko popravljive škode, ki jo izpodbijani akt z izvršitvijo lahko povzroči. V tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločba o izbiri ponudnika za prost radiodifuzni kanal, ki jo je tožena stranka izdala po predhodnem javnem razpisu, odločeno pa je bilo tudi, da bodo izbranemu ponudniku z dopolnilnima odločbama dodeljene radijske frekvence in dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zatrjevane težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala, če začasna odredba ne bi bila izdana, ni verjetno izkazala. Pavšalne navedbe, da ji bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda v statusnem, razvojnem in gmotnem pogledu, za izdajo predlagane začasne odredbe ne zadoščajo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje.

Soglaša tudi z ugotovitvijo, da izbira drugega ponudnika na javnem razpisu, za tožečo stranko avtomatično še ne pomeni nastanka težko popravljive škode. Prijava na razpis ne zagotavlja tudi uspeha na razpisu. Gre za del poslovnega tveganja, na katerega morajo udeleženci razpisa računati.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V postopku za izdajo začasne odredbe se tožeča stranka ne more sklicevati le na uspeh v upravnem sporu. Pa tudi sicer bo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke sodišče presojalo šele takrat, ko bo odločalo o sami tožbi. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe je predmet presoje izpolnjenost oziroma neizpolnjenost pogojev, določenih v navedeni določbi ZUS.

Napako v nazivu tožeče stranke v uvodu sodbe lahko predsednik senata prvostopnega sodišča s posebnim sklepom kadar koli popravi (328. člen ZPP v zvezi z 16. členom ZUS). Prvostopno sodišče je v zadevi odločilo 5 dni po preteku roka iz 4. odstavka 69. člena ZUS, ker je zahtevo za izdajo začasne odredbe, upoštevaje kontradiktornost postopka, poslalo v odgovor toženi stranki, ki pa je z odgovorom zakasnila. Rok sedmih dni za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe je zakonski inštrukcijski rok. Zamuda navedenega roka zato ne predstavlja takšne kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.