Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002 zavzelo stališče, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Glede na takšno stališče sta sodišče prve stopnje in tožena stranka napačno uporabila določbe ZDen, ko sta odrekla položaj denacionalizacijskega upravičenca zgolj iz razloga, da oseba, kateri je bilo zemljišče odvzeto iz posesti, nikoli ni bila njegov lastnik in je pravico uporabe pridobila z dedovanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 385/2000-7 z dne 19.9.2001, se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 24.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.1.2000. S to odločbo je tožena stranka delno ugodila njegovi pritožbi in odpravila 1. točko izreka odločbe Upravne enote T. z dne 12.8.1999, in jo nadomestila z novo 1. točko, s katero je odločila, da pripada upravičencu J.B. odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 1.379,79 DEM za solastninski delež do 1/2 dela podržavljenega stavbnega zemljišča v izmeri 103 m2, v času podržavljenja parc. št. 345/3, vl. št. 273, k.o. T., v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Upravni organ prve stopnje je s 1. točko izreka navedene odločbe odločil, da pripada upravičencu J.B. odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 1.379,79 DEM za podržavljeno nezazidano stavbno zemljišče, s 4. točko izreka pa zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ki se nanaša na solastninski delež G.B. na zemljišču parc. št. 345/3, k.o. T., katerega je upravičenec podedoval na podlagi sklepa o dedovanju z dne 8.11.1963, pri čemer je bil del tega zemljišča v izmeri 103 m2 upravičencu z odločbo Občine T. z dne 18.1.1966, odvzet iz posesti.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ravnala, ko je z novo 1. točko izreka odpravila nejasnost v zvezi z oznako podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča. Tožbeni ugovor, da naj bi s tem kršila Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je neutemeljen, ker je za odpravo nejasnosti izreka odločbe po pritožbenem organu podana podlaga v 1. odstavku 242. člena ZUP/86. Glede solastninskega deleža G.B. oziroma 4. točke izreka navedene odločbe organa prve stopnje sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da imenovana niti J.B. nista denacionalizacijska upravičenca, ker G.B. njen solastninski delež ni bil odvzet iz posesti, J.B. pa ni imel nikoli na njem lastninske pravice. Sodišče prve stopnje še navaja, da je bilo po podatkih upravnih spisov predmetno zemljišče nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) G.B. in njenemu sinu J.B., vsakemu v solastninskem deležu do 1/2. Po smrti G.B. (5.4.1963) je njen solastninski delež podedoval J.B., njemu je bila v letu 1966 odvzeta pravica uporabe. Ker G.B. njen solastninski delež ni bil odvzet, je ni šteti za upravičenko, kajti nacionalizacija je potekala v dveh fazah, najprej se je lastninska pravica nadomestila s pravico uporabe, v drugi fazi pa je bil izvršen odvzem iz posesti, šele ta druga faza pa pomeni odvzem premoženja po ZDen. Odvzem iz posesti je bil v obravnavanem primeru opravljen, ko je bil imetnik pravice uporabe J.B. Ta pa nikoli ni imel lastninske pravice na solastninskem deležu G.B., zato za ta delež ni upravičenec. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka za izračun višine odškodnine postaviti izvedenca gradbene stroke. Ugotavljanje višine odškodnine za podržavljena zemljišča v postopkih denacionalizacije praviloma ni zahtevno strokovno vprašanje, ker so za takšno ugotavljanje v predpisih določena podrobna in jasna merila.

V pritožbi uveljavlja tožnik vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da G.B. niti J.B. nista denacionalizacijska upravičenca za solastninski delež G.B., katerega je upravičenec podedoval in je bil njemu odvzet iz posesti. Zatrjuje tudi, da tožena stranka ni imela podlage za nadomestitev izreka 1. točke navedene odločbe organa prve stopnje in da ni pravilno stališče, da za ugotovitev višine odškodnine v denacionalizacijskih postopkih ni potrebno postaviti izvedenca.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, zavzelo stališče, da je upravičenost do denacionaliazacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti.

Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, kot izhaja iz listin v upravnih spisih, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno uporabila določbe ZDen, ko sta v zvezi z odločitvijo 4. točke izreka navedene odločbe organa prve stopnje navedla, da J.B. ne more biti denacionalizacijski upravičenec za solastninski delež G.B. že zaradi tega, ker nikoli ni bil njegov lastnik. Je pa pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima pritožbeni organ v določbi 1. odstavka 242. člena ZUP/86 pravno podlago za odpravo nejasnosti v izreku odločbe organa prve stopnje in stališče, da zgolj ugotavljanje zneska odškodnine, ob predpisanih merilih in nesporni ugotovitvi, za zemljišče kakšne vrste in obsega gre, praviloma ni zahtevno strokovno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga ne bi bilo mogoče rešiti brez sodelovanja izvedenca.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke v celoti. Pri odločitvah 1. in 4. točke navedene odločbe organa prve stopnje gre namreč za isto zemljišče v solastninskih deležih. Tožena stranka bo morala ponovno odločati o tožnikovi pritožbi, ki se nanaša na navedeno odločbo organa prve stopnje v celoti, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.