Jedro

13. člen ZST-1 določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje za vse takse, za katere se rok za plačilo izteče na dan, ko je bil vložen predlog za oprostitev ali pozneje, v postopku, za katerega je bil takšen sklep izdan. To sicer ne pomeni, da tožena stranka tekom postopka nikakor ne more podati novega predloga za oprostitev. Pomeni pa, da lahko sodišče o njem vsebinsko odloča le, če stranka zatrjuje, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bil prvotni sklep izdan, po njegovi pravnomočnosti (bistveno) spremenile.

Izrek

I. Pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 13. 9. 2016 se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da začne rok za plačilo sodne takse, določen s plačilnim nalogom Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. Pg 147/2014 z dne 30. 8. 2016, teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa toženi stranki. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 9. 2016 v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 19. 8. 2016 se zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom z dne 19. 8. 2016 zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse. Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 13. 9. 2016 pa je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 30. 8. 2016 (I. točka izreka) in odločilo, da rok za plačilo, določen s tem plačilnim nalogom, začne teči po pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper oba sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse je višjemu sodišču predlagala, da jo plačila v celoti oprosti. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni naloga pa je predlagala, da ugovoru ugodi. V obeh primerih je podredno predlagala razveljavitev sklepov in vrnitev zadev sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba zoper sklep z dne 19. 8. 2016 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 13. 9. 2016 pa je delno utemeljena.

4. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo je tožena stranka navedla le, da je v slabem premoženjskem stanju in bi plačilo takse zanjo pomenilo eksistenčno težavo. Sodišče prve stopnje je takšen predlog zavrglo, ker je ugotovilo, da je v predmetnem postopku do delne oprostitve plačevanja sodnih taks že prišlo. V obrazložitvi se je pravilno sklicevalo na 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ta določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje za vse takse, za katere se rok za plačilo izteče na dan, ko je bil vložen predlog za oprostitev (odlog ali obročno plačilo) ali pozneje, v postopku, za katerega je bil takšen sklep izdan (prvi in drugi odstavek). V obravnavanem primeru to pomeni, da sklep o delni (90%) oprostitvi plačila sodne takse, ki je bil izdan 19. 5. 2014, še vedno velja. Zato je bila toženi stranki za pritožbo zoper sodbo, v kateri je vrednost spornega predmeta 210.211,01 EUR, odmerjena sodna taksa v višini „zgolj“ 355,50 EUR.

5. To sicer ne pomeni, da tožena stranka tekom postopka nikakor ne more podati novega predloga za oprostitev. Pomeni pa, da lahko sodišče o njem vsebinsko odloča le, če stranka zatrjuje, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bil prvotni sklep izdan, po njegovi pravnomočnosti (bistveno) spremenile. Sodišče je namreč tako pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, kot pri odločanju o dopustnosti ponovnega predloga na podlagi spremenjenih okoliščin, vezano na trditve, ki jih v zvezi s tem poda predlagatelj. Trditveno in dokazno breme v zvezi z vsemi relevantnimi dejstvi, ki upravičujejo ponovno odločanje, je na njem samem (212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

6. Da bi tožena stranka lahko dosegla višji odstotek oprostitve plačila sodnih taks, bi tako morala v predlogu zatrjevati obstoj spremenjenih okoliščin. Namesto tega, je v predlogu navedla le, da je „slabega premoženjskega stanja in zato sodišče prosi, da jo oprosti plačila sodnih taks, saj bi plačilo teh zanjo pomenilo eksistenčno težavo“. S tem sodišču prve stopnje ni ponudila nikakršne dejanske podlage za (ponovno) presojo višine (delne) oprostitve plačila sodne takse, seveda le glede 10% preostalega zneska sodne takse (saj je tožena stranka že od 12. 11. 2013 dalje delno (v 90%) oproščena plačevanja sodnih taks v predmetnem postopku). Z drugimi besedami, iz podanega predloga ni razvidno, da bi šlo za predlog za oprostitev plačila sodnih taks v višini 10% zaradi spremenjenih okoliščin, za 90% predpisane višine, pa je bila tožena stranka že oproščena plačila, saj je bilo s sklepom z dne 19. 5. 2014 o delni oprostitvi plačila sodnih taks v takšni višini, že pravnomočno odločeno.

7. Tožena stranka torej v svojem novem predlogu ni navedla nobenih spremenjenih okoliščin. Še več, njen ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse je dobesedno enak njenemu prvemu predlogu. Navedbe, ki jih v zvezi s tem podaja v pritožbi (o zdravstvenem stanju direktorja, svojem materialnem položaju in drugih upnikih) pa so prepozne in zato neupoštevne. Tožena stranka namreč ni z ničemer pojasnila zakaj takšnih navedb ni podala že v svojem ponovnem predlogu za oprostitev (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).(1)

8. Glede na navedeno, pritožbene navedbe ne morejo uspešno omajati odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju novega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Sklepu o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog pa tožena stranka nasprotuje iz razloga preuranjenosti, saj ob njegovi izdaji o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse, še ni bilo odločeno. Čeprav so takšne pritožbene trditve resnične, ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo napačno. Tožena stranka je predlog z oprostitev podala že v pritožbi, čeprav ji sama sodna taksa tedaj še ni bila odmerjena. Sodišče prve stopnje je zato o predlogu odločilo in v posledici njegovega zavrženja, izdalo plačilni nalog, s katerim je odmerilo sodno takso. Taksna obveznost je namreč nastala z vložitvijo pritožbe, sodišče pa mora taksnemu zavezancu ob nastanku taksne obveznosti, če taksa ni plačana, poslati plačilni nalog, naj jo plača v 15 dneh (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Posledica okoliščine, da je tožena stranka že pred tem vložila predlog za oprostitev plačila je, da 15 dnevni rok za plačilo ni začel teči oziroma ne bo začel teči vse do odločitve o takšnem predlogu (do česar je prišlo s predmetnim sklepom). Ker je bila sodna taksa v plačilnem nalogu pravilno odmerjena, je višje sodišče potrdilo tudi sklep Pg 147/2014 z dne 13. 9. 2016 v I. točki izreka.

Ob uradnem preizkusu navedenega sklepa pa je ugotovilo, da je slednji v II. točki izreka nedoločen. Iz dikcije, da rok za plačilo sodne takse začne teči po pravnomočnosti tega sklepa, namreč ni razvidno kdaj – torej s katerim dnem – bo rok dejansko začel teči. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in citirani sklep v II. točki spremenilo tako, da je odločilo, da rok za plačilo sodne takse začne teči naslednji dan po vročitvi predmetnega sklepa toženi stranki (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo zoper sklep z dne 19. 8. 2016 ni uspela, s pritožbo zoper sklep z dne 13. 9. 2016 pa je uspela le navidezno (saj sprememba slednjega njenega položaja v ničemer ne izboljšuje), mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Smiselno uporabo določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, določa tretji odstavek 1. člena ZST-1. Da se zato v pravdnih postopkih tudi v postopkih odločanja o sodnih taksah uporabljano pravila ZPP o prekluziji, pa izhaja iz številnih sodnih odločb, med drugim iz sklepov VSL II Cpg 246/2016, I Cpg 466/2016, I Cpg 380/2016.