Jedro

V konkretnem primeru ni izkazano, da je naslovnik pisanja tudi zaposlen na naslovu, kamor mu je poskušano vročanje pisanja, zato tudi ni izpolnjen zakonski pogoj za fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. V obravnavanem primeru vabilo ni bilo v redu vročeno in zato niso izpolnjeni pogoji za sankcijo po tretjem odstavku 73. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana U06171-298/2013/5 z dne 4. 10. 2013, se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 409,92 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana v nadaljevanju (organ prve stopnje) je po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 73. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v upravni zadevi identifikacija kopitarjev in drobnice tožniku izdal sklep o denarni kazni v višini 200,00 EUR. Tožnik se ni odzval na vabilo stranke na zaslišanje 20. 8. 2013, svojega izostanka pa ni pravočasno upravičil in ni predložil dokazila, ki opravičuje izostanek (točka 1. izreka). Rok plačila je 8 dni po pravnomočnosti sklepa (točka 2. izreka). Z izdajo tega sklepa niso nastali dodatni stroški (točka 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožniku zaradi zaslišanja v upravni zadevi identifikacije in registraciji kopitarjev in drobnice 20. 8. 2013 organ prve stopnje poslal vabilo na zaslišanje. Iz vročilnice izhaja, da je bilo vabilo pravilno in pravočasno vročeno. Tožnik se zaslišanja ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni pravočasno upravičil. Zato ga je prvostopenjski organ na pravni podlagi tretjega odstavka 73. člena ZUP kaznoval z denarno kaznijo 200,00 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožniku je bilo vabilo za zaslišanje poslano na naslov A.. Na navedenem naslovu je hotel B., ki je v lasti družbe C. d.o.o., katere zakoniti zastopnik in direktor je tožnik, ustanoviteljica pa D.D.. Tudi živali, zaradi katerih je bil uveden postopek, se nahajajo v hlevu ob tožnikovem družinskem hotelu B.. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bilo vabilo na zaslišanje 20. 8. 2013 poslano na tožnikov službeni naslov, torej pravilno. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 85. člena ZUP.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Že v pritožbi je navedel, da vabila na zaslišanje ni nikoli prejel, ter da je bila vročitev nepravilna. Vročanje se je opravljalo na naslovu A., ki ni pravilen naslov. Pravilen naslov stalnega bivališča tožnika je E.. Osnovni pogoj za sankcioniranje je, da bi moral biti tožnik pravilno vabljen na zaslišanje. Sklicuje se na 85. člen ZUP, ki ga citira. Navaja, da ni v delovnem razmerju pri družbi C. d.o.o. in da ni zaposlen v tej družbi. Tega tudi tožena stranka ne navaja. Tožena stranka je v celoti spregledala navezne okoliščine med tožnikom in naslovom E.. Tožnik je kmet in ima v upravljanju kmetijo na navedenem naslovu, tam živi in ima tudi stalni naslov prebivališča. Tam so tudi registrirani kopitarji, ki naj bi bili predmet inšpekcijskega nadzora. Tožnik je res direktor družbe C. d.o.o. na naslovu A.. Na tam naslovu je v naravi Hotel B.. s tem hotelom upravljajo družinski člani tožnika, tožnik pa prihaja na sedež družbe le toliko, kot je potrebno, da opravi posle zakonitega zastopnika družbe. Že samo dejstvo, da ima v upravljanju kmetijo na naslovu E. in tam tudi stalno prebivališče, kaže, da na sedežu družbe ne more biti vseskozi. Tožnik v juliju in avgustu 2013 ni prihajal na sedež podjetja C. d.o.o.. Tudi kolikor je prišel na ta naslov, ni bil nihče od družinskih članov seznanjen, da bi imel kakršnokoli pošiljko, niti ga ni nihče nikoli o tem seznanil. Tožnik vabila na zaslišanje stranke ni prejel. Prvo poštno pošiljko v zvezi s tem je prejel, ko je prejel sklep o denarni kazni. Običajno je, da upravni organ posreduje pošto na naslov prebivališča tožnika oz. na naslov, kjer naslovnik dejansko prebiva. Prvostopenjski organ je vročal vabila tožniku na naslov sedeža gospodarske družbe, katere direktor je. Tožnik v tej gospodarski družbi ni zaposlen, niti dejansko ne živi na naslovu družbe. Sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru navedla, da prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep o denarni kazni je izdan na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZUP, po katerem se tisti, ki mu je bilo vabilo v redu vročeno, in če na vabilo ne pride in izostanka ne upraviči, lahko privede, poleg tega pa tudi kaznuje z denarno kaznijo do 200,00 EUR. Tak ukrep se sme uporabiti samo, če je bilo v vabilu navedeno, da se bo ta ukrep tudi uporabil. Pogoj za izdajo takšnega sklepa pa je, da je bilo vabilo v redu vročeno. Od pravilne vročitve navedenega sklepa začnejo teči pravne posledice neizvršitve sklepa. Zato je relevantno predvsem vprašanje ali je bilo vročanje pravilno oz., ali je v skladu z določbami ZUP glede vročanja (87. člen ZUP). Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za fikcijo vročitve, saj je bilo pismo sporočilo puščeno v hišnem predalčniku. V primeru, kot je obravnavani, ko dokumenta naslovnik ni prevzel v 15-dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). Da bi se navedena določba lahko uporabila pa je treba poslati pisanje na pravilen naslov. V primeru, kot je obravnavani, je torej odločitev odvisna predvsem od vprašanja ali je bila vročitev po četrtem odstavku 87. člena ZUP na naslov sedeža družbe C., A., pravilna. Le v tem primeru bi se lahko štelo, da je šlo za pravilno osebno vročitev. Po 85. členu ZUP se vročitev praviloma opravi v stanovanju oz. tam, kjer je naslovnik zaposlen. Slednje pomeni, da je tudi v obravnavanem primeru po mnenju sodišča treba prvenstveno naslovniku opraviti vročitev tam, kjer stalno prebiva, torej v stanovanju. To velja tudi za obravnavani primeru, saj niti tožena stranka, niti prvostopenjski organ niti zatrjujeta, da bi bil tožnik zaposlen v družbi C. d.o.o., na sedežu katere je organ vročal, ki v naravi predstavlja sicer družinski hotel B., na naslovu A.. Iz izpiska Poslovnega registra Slovenije, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je tožnik zakoniti zastopnik oz. direktor te družbe. Zgolj ta podatek pa ne pomeni tudi, da je ta oseba zaposlena v družbi. Ker je v obravnavanem primeru bilo treba pošiljko vročiti fizični osebi in ne družbi, je po mnenju sodišča bilo treba vročitev opraviti na naslovu stalnega prebivališča oz. stanovanja te fizične osebe. V zadevi pa ni sporno, in to tudi tožnik sam navaja, da ima stalno bivališče na naslovu E.. Zato stališče pritožbenega organa, da je bilo vabilo na zaslišanje 20. 8. 2013 pravilno poslano na tožnikov službeni naslov, po presoji sodišča ni pravilno. Tožena stranka ob tem ne ponudi podatkov, da je tožnik na tem naslovu zaposlen. Zgolj vpis tožnika v poslovni register kot zakonitega zastopnika pa samo po sebi še ne pomeni vedno tudi zaposlitve. Zato po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče trditi, da je sedež družbe tudi kraj, kjer je tožnik zaposlen v smislu prvega odstavka 85. člena ZUP, kot zmotno navajata tožena stranka, ki je dopolnila sicer nepopolno obrazložitev sklepa organa prve stopnje. Vendar pa njeno stališče v tem primeru ni pravilno.

Ker po povedanem ni izkazano, da je naslovnik pisanja tudi zaposlen na naslovu, kamor mu je poskušano vročanje pisanja, tudi ni izpolnjen zakonski pogoj za fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Zato v obravnavanem primeru po mnenju sodišča vabilo ni bilo v redu vročeno in niso izpolnjeni pogoji za sankcijo po tretjem odstavku 73. člena ZUP.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUP odpravilo.

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača toženec (3. člen Pravilnika). Če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar je glede na prakso Vrhovnega sodišča RS povečano za 22% DDV, kar znaša 347,70 EUR. Tožniku se na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP priznajo tudi priglašeni stroški v zvezi s pritožbenim postopkom, skupaj v znesku 62,22 EUR (sestava pritožbe po tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi v višini 42,50 EUR, izdatki za poštne in telek. storitve (tar. št. 6002) v višini 8,50 EUR, vse povečano za 22% DDV. Skupaj torej znesek 409,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sodbe dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. točka c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).