Jedro

Hipoteka je zastavna pravica na tuji nepremičnini (63. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, naprej ZTLR). Ta nastane tako kot stvarne pravice: na podlagi pridobitnega naslova (pogodbe, sodne odločbe - prvi odstavek 64. člena ZTLR) in pridobitnega načina (vpisom v zemljiški knjigi - prav tako prvi odstavek 64. člena ZTLR). Tožnik v tem primeru pridobitni naslov šele iztožuje (v obliki sodne odločbe po predlaganem tožbenem zahtevku). ZTLR ne vsebuje določb o pridobitnih naslovih, ker je to stvar obligacijskega prava (zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Po določbah ZOR pa nastajajo medsebojne obveznosti na podlagi sporazuma strank, pogodbe (26. člen ZOR), za katere se ne zahteva oblika, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 67. člena ZOR). Tožnik po (smiselnih) ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pogodbene podlage za postavljeni tožbeni zahtevek ni niti zatrjeval. Dejanska podlaga, kakršna je bila ugotovljena, pa ne utemeljuje postavljenega tožbenega zahtevka, saj je bil kredit po teh ugotovitvah skupen in zato skupna tudi obveznost njegovega vračila. V reviziji ponovljene a zgolj navržene trditve o poroštvu, ki naj bi ostajalo med pravdnima strankama, v postopku ni bilo ugotovljeno, niti ne ostale predpostavke, ki so potrebne za utemeljenost zahtevka na podlagi določila 1015. člena ZOR. V drugih materialnopravnih predpisih postavljeni tožbeni zahtevek prav tako nima opore.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in naložilo tožencu, da izstavi tožniku zastavno listino za vknjižbo zastavne pravice na svojih nepremičninah, vpisanih v vl. št... k.o... v zavarovanje tožnikove terjatve, ki jo bo imel zoper toženca ali njegove dediče iz naslova vračila kredita SB K. v višini 4,000.000,00 SIT s pripadki na podlagi kreditne pogodbe z dne 10.5.1994. Ugotovilo je, da obstaja realna možnost, da bo prišlo do poplačila toženčevega dolga z rubežem in prodajo tožnikovih nepremičnin, na katerih obstaja hipoteka v zavarovanje toženčevega dolga.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je menilo, da zastavitelj nima pravice do vnaprejšnjega zavarovanja svoje morebitne terjatve iz naslova poplačila upnika iz zastavljene stvari.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni. V reviziji izvaja, da zakon o obligacijskih razmerjih ne ureja zastave na nepremičninah, ZTLR pa omenja zastavno pravico predvsem v 61. členu, ki predvideva ustanovitev take pravice tudi s sodno odločbo, pri čemer ne pove v kakšnih primerih. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati, da gre za dve razmerji in sicer med tožnikom in banko na eni strani ter med tožnikom in tožencem na drugi. Pravno gledano gre v razmerju med pravdnima strankama za del poroštvenega razmerja in zato ima tožnik pravico do vnaprejšnjega zavarovanja.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženec 10.5.1994 najel pri Banki K. kredit 4,000.000,00 SIT za podjetje v lasti obeh pravdnih strank, da je bil med strankama očitno dogovor, da bo toženec priskrbel kredit, tožnik pa jamstvo zanj, da je tožnik v zavarovanje te terjatve zastavil svojo nepremičnino (hipoteko), da toženec oziroma stranke dolga ne vračata in da zato obstaja možnost, da se bo banka poplačala iz tožnikove zastavljene nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je ob takih ugotovitvah zaključilo, da ima tožnik kot zastavitelj pravico do vnaprejšnjega zavarovanja svoje morebitne terjatve do toženca s hipoteko na toženčevih nepremičninah ter je zato tožnikovemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje pa je ob enakem dejanskem stanju presodilo, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker zastavitelj nima pravice do vnaprejšnjega zavarovanja svoje morebitne terjatve iz naslova poplačila upnika iz zastavljene stvari.

Predmet spora je tako vprašanje, ali gre tožniku pravica do zavarovanja njegove bodoče morebitne terjatve s hipoteko na toženčevi nepremičnini.

Hipoteka je zastavna pravica na tuji nepremičnini (63. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, naprej ZTLR). Ta nastane tako kot stvarne pravice: na podlagi pridobitnega naslova (pogodbe, sodne odločbe - prvi odstavek 64. člena ZTLR) in pridobitnega načina (vpisom v zemljiški knjigi - prav tako prvi odstavek 64. člena ZTLR). Tožnik v tem primeru pridobitni naslov šele iztožuje (v obliki sodne odločbe po predlaganem tožbenem zahtevku). ZTLR ne vsebuje določb o pridobitnih naslovih, ker je to stvar obligacijskega prava (zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Po določbah ZOR pa nastajajo medsebojne obveznosti na podlagi sporazuma strank, pogodbe (26. člen ZOR), za katere se ne zahteva oblika, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 67. člena ZOR). Tožnik po (smiselnih) ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pogodbene podlage za postavljeni tožbeni zahtevek ni niti zatrjeval. Dejanska podlaga, kakršna je bila ugotovljena, pa ne utemeljuje postavljenega tožbenega zahtevka, saj je bil kredit po teh ugotovitvah skupen in zato skupna tudi obveznost njegovega vračila. V reviziji ponovljene a zgolj navržene trditve o poroštvu, ki naj bi ostajalo med pravdnima strankama, v postopku ni bilo ugotovljeno, niti ne ostale predpostavke, ki so potrebne za utemeljenost zahtevka na podlagi določila 1015. člena ZOR. V drugih materialnopravnih predpisih postavljeni tožbeni zahtevek prav tako nima opore. Glede na tako dejansko in pravno stanje zadeve se pokaže, da je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, ko je na pritožbo toženca spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Taka odločba je materialnopravno pravilna.

Revizija se s svojimi razlogi tako pokaže za neutemeljeno. Revizijsko sodišče pa ob preizkusu pobijanih odločb sodišč nižjih stopenj ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Neutemeljeno revizijo tožnika je zato zavrnilo (393. člen ZPP).