Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne da bi mu delodajalec kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovil posebno varstvo pred odpovedjo, in za zavarovanje svojih pravic ni zahteval sodnega varstva, nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 16. 1. 2012 in 11. 4. 2012 ter da je toženka dolžna v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe tožniku izdati ustrezno odločbo, s katero se mu prizna pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in povrne stroške postopka.
Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Navaja, da je bil s strani svojega bivšega delodajalca zaveden in ni bil nikjer poučen, da v primeru, da ne uveljavlja sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, mu ne bo pripadalo denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, ker ima status delovnega invalida. Na to tožnik ni bil opozorjen niti na pristojnem zavodu za zaposlovanje, ko se je prijavil kot brezposelna oseba in je tako njegovo sklicevanje na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki med drugim nalaga, da pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da te čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, še kako na mestu. Uradna oseba zavoda, ki je sprejela tožnikovo prijavo o brezposelnosti, bi bila dolžna v skladu z 2. odstavkom ZUP-a tožnika opozoriti na to, da brez sodnega uveljavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma arbitražne zahteve, ne bo upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, kar pa ni storila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Predmet socialnega spora je presoja zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca z dne 11. 4. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 1. 2012, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Toženec je tožnikovo priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnil, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne da bi delodajalec tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovil posebno varstvo pred odpovedjo in za zavarovanje svojih pravic tožnik ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je dne 9. 12. 2011 vložil zahtevo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v kateri je navedel, da mu je dne 2. 12. 2011 zaradi redne odpovedi s strani delodajalca prenehalo obvezno zavarovanje, da je bil v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalid III. kategorije in ni uveljavljal sodnega varstva. Tožniku je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) podana 2. 11. 2011, potem ko je bil predhodno, istega dne, pisno obveščen o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz dopisa tožnikovega delodajalca tožencu z dne 12. 1. 2012 ta soglasja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pridobil, saj ni bil seznanjen o tem, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami), kjer je v 3. odstavku 3. člena določeno, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji, z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 1. odstavku 63. člena ZUTD ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposelen po svoji krivdi ali volji. Med razloge iz 1. odstavka tega člena se po 8. alinei 2. odstavka 63. člena ZUTD šteje prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Gre torej za razlog, ki tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, izključuje priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožnik je invalid III. kategorije po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 23. 3. 1999 dalje.
Tožnik delodajalca o tem, da ima status delovnega invalida III. kategorije, ni seznanil, kakor izhaja iz dopisa delodajalca tožencu z dne 12. 1. 2012. Tožnik je bil v pravnem pouku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2011 izrecno poučen, da lahko v roku 30 dni od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva ugotovitev njene morebitne nezakonitosti pred pristojnim delovnim sodiščem. Sklicevanje pritožbe na 2. in 7. člen ZUP-a je tako neutemeljeno. Posebej pa še iz razloga, ker je 30-dnevni rok za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem, glede na to, da je tožnik odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejel 2. 11. 2011, pretekel že 2. 12. 2011, torej pred tem, ko se je tožnik sploh zglasil na pristojnem zavodu za zaposlovanje. V skladu s 3. točko 204. člena ZDR gre za materialni prekluzivni rok. Pritožbeno sodišče šteje, da je krivda za nastalo stanje izrecno na strani tožnika. Ta o svoji invalidnosti delodajalca sploh ni seznanil, tožene stranke pa ne more kriviti, da ni bil seznanjen o tem, da mora zahtevati zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi sodno varstvo, saj je rok za uveljavljanje sodnega varstva, na dan ko se je pri toženi stranki zglasil (dne 9. 12. 2011), že potekel. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 kot neutemeljen zavrnilo.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.