Jedro

Za odškodninsko odgovornost delodajalca morajo biti, tako kot za vsako neposlovno odškodninsko odgovornost, kumulativno izpolnjeni pogoji, kot izhajajo iz 131. člena OZ. Glede na navedeno je bilo na strani tožene stranke dokazno breme, da dokaže nedopustno ravnanje (ali opustitev) povzročitelja škode, nastanek pravno priznane škode ter vzročno zvezo med nedopustnim škodnim ravnanjem (ali opustitvijo) in nastalo škodo, medtem ko je bilo na strani tožeče stranke dokazno breme, da dokaže, da sta njena delavca v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba.

Ker je ugotavljanje ravnanja posameznika dejansko vprašanje, v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevano vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in nastankom škode, spada med dejanska vprašanja.

Odločanje o višini škode je dejansko vprašanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sodbo in sklep. S sklepom je dopustilo objektivno spremembo tožbe iz vloge tožeče stranke z dne 4. 9. 2014 (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.142,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka) in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 dalje do plačila, ter da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za zakonske zamudne obresti od zneska 720,00 EUR od 31. 5. 2014 do 23. 9. 2014 (III. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71190/2014 z dne 29. 5. 2014 je v prvem odstavku izreka razveljavilo, v tretjem odstavku pa ga je v celoti pustilo v veljavi (IV. točka izreka). Terjatvi tožeče stranke in tožene stranke ugotovljeni v II. in III. točki izreka je pobotalo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.430,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati 1.200,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2014 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.430,92 EUR od 5. 9. 2014 do 23. 9. 2014, je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka, razen stroškov, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo v IV. točki izreka, sama nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni (III., V. in VI.) in stroškovni del sodbe (VII. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten. Zato je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka v obravnavani zadevi vtožuje plačilo računa št. 6484 z dne 27. 5. 2013 (A3) za storitev servisiranja požarnojavljalnega sistema in druge opreme. V pritožbenem postopku je sporno le še vprašanje utemeljenosti pobotnega ugovora, ki ga je v postopku na prvi stopnji postavila tožena stranka. Z njim je uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi jo pri izvajanju zgoraj navedenih storitev, povzročila delavca tožeče stranke. Gre torej za vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Delodajalec se lahko te odgovornosti ekskulpira, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Za navedeno odškodninsko odgovornost delodajalca morajo biti, tako kot za vsako neposlovno odškodninsko odgovornost, kumulativno izpolnjeni pogoji, kot izhajajo iz 131. člena OZ. Glede na navedeno je bilo na strani tožene stranke dokazno breme, da dokaže nedopustno ravnanje (ali opustitev) povzročitelja škode, nastanek pravno priznane škode ter vzročno zvezo med nedopustnim škodnim ravnanjem (ali opustitvijo) in nastalo škodo, medtem ko je bilo na strani tožeče stranke dokazno breme, da dokaže, da sta njena delavca v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba.

7. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov odškodninske odgovornosti, niso utemeljene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta delavca tožeče stranke odprla ventil, zaradi česar je prišlo do izliva vode iz centralnega ogrevalnega sistema in posledično do škode na klimatih. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (oziroma njena delavca) povzročila škodo, ki jo je dolžna povrniti. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka (oziroma njena delavca) ravnala nedopustno, oziroma da tožeča stranka ni dokazala, da sta njena delavca v danih okoliščinah ravnala z zahtevano skrbnostjo.(1) Ker je ugotavljanje ravnanja posameznika dejansko vprašanje, v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da so delavci tožeče stranke povzročili izliv vode, in da slednji v sistem centralnega ogrevanja sploh niso posegali. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku in zaslišanju prič ter zakonitih zastopnikov strank zaključilo nasprotno. Z grajo dokazne ocene(2) sodišča prve stopnje pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednostni ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Nadalje tožeča stranka navaja, da med izlivom vode, ki naj bi ga povzročili delavci tožeče stranke, in škodo na klimatih ni vzročne zveze. Vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevano vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in nastankom škode, spada med dejanska vprašanja, ki kot rečeno, ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izliv vode, ki so ga z odprtjem ventila povzročili delavci tožeče stranke, povzročil okvaro na klimatih, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka odgovorna za povzročeno škodo, torej tudi, da obstoja vzročna zveza med ravnanjem njenih delavcev in nastalo škodo. Tudi sicer pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala trditvam tožene stranke,(3) da je zaradi izliva vode prišlo do škode na klimatih. Zato so njene nasprotne pritožbene navedbe prepozne (451., 452. in 453. člen ZPP).

9. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je pravno priznana škoda v konkretnem primeru zmanjšanje premoženja tožeče stranke, do katerega je prišlo zaradi sanacije posledic izliva vode iz centralnega sistema ogrevanja na klimatih. Odločanje o višini škode je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka višini škode ni nasprotovala, kar je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala. Navajala je, da je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2014 v prvem stavku ugovarjala vsem navedbam tožene stranke, torej tudi višini škode oziroma višini v pobot uveljavljane odškodninske terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka višini škode ni (substancirano) nasprotovala. Svoj ugovor zoper višino škode bi morala substancirati tako, da bi konkretno navedla, zakaj nasprotuje višini škode, kot jo zatrjuje tožena stranka in kot izhaja iz računa z dne 30. 5. 2014 (B3). Ker tožena stranka svojega ugovora zoper višino škode in s tem zoper višino v pobot uveljavljane odškodninske terjatve ni konkretizirala, se zaradi (pavšalnega in nekonkretiziranega) zanikanja brez navajanja razlogov, višina škode šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP).

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za izpodbijano odločitev v celoti sprejema in jim sledi. Pavšalen očitek, da se izpodbijana sodba opira na ugotovitve, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih, ni utemeljen. Poleg tega pa tožeča stranka z njim uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot pavšalno in nekonkretizirano ter zato neuspešno v pritožbi navaja tožeča stranka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako pritožnik pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pritožbeni razlog protispisnosti. Protispisnost je podana le, če bi sodišče vsebini listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, s čim naj bi to storilo.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Krivda tožeče stranke se presoja po merilih, ki veljajo za delodajalca, ki je v konkretnem primeru strokovnjak - skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

Op. št. (2): Tožeča stranka graja dokazno oceno s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbijano izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke in navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko sta bila v kotlovnici serviserja tožeče stranke. ter s tem povezanim sklicevanjem na listine oziroma druge dokaze.

Op. št. (3): Trdila je le, da njeni delavci izlitja vode niso povzročili, pri čemer je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo nasprotno.