Jedro

Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja in enakega zagotavljanja pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil invalid in prerazporejen, je invalidom III. kategorije lahko priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Namen nadomestila je zagotoviti invalidu enak materialni položaj, kot ga je imel pred nastankom invalidnosti, saj zaradi slednje ne more biti v manj ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Zato je potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati poleg prejete plače tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova odpravnine plača 234.333,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2002 do plačila, mu povrne stroške postopka v znesku 106.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter za tožnika plača stroške sodnih taks.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo napako, ker je pri odmeri odpravnine vzelo za osnovo tudi nadomestilo plače, ki ga tožnik prejema zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu kot invalid po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da to nadomestilo ni del plače, saj 43. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS 40/97) jasno določa, kaj sestavlja plačo. Poleg tega je tožnik pred in ob upokojitvi prejemal višjo plačo, tako da do nadomestila niti ni bil upravičen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. podredno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zahtevano razliko v odpravnini in se postavilo na stališče, da je osnova zanjo poleg prejete plače v zadnjih treh mesecih dela pred upokojitvijo tudi prejeto nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu kot invalid III. kategorije. Obe stranki sta na naroku za glavno obravnavo soglašali, da gre v tem delovnem sporu za pravno vprašanje, ali se v osnovo za odmero odpravnine všteva tudi to nadomestilo. Med strankama sam izračun oz. zahtevana višina odpravnine ni bila sporna, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo. O tem ni izvajalo nobenih dokazov, saj niti niso bili predlagani. Tako tožena stranka v zvezi s trditvami iz odgovora na tožbo, da tožnik pri plači sploh ni bil prikrajšan, zaradi česar do nadomestila ni bil upravičen, ni predlagala nobenih dokazov, zato so pritožbene navedbe, kjer te ugovore ponavlja, neupoštevne.

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu res ni plača, kar izhaja tudi iz dopisa Inšpektorata za delo z dne

18.12.2002, na katerega se pritožba sklicuje in drži tudi to, da plačo sestavljajo osnovna plača, dodatki in del plače iz naslova delovne uspešnosti in uspešnosti poslovanja. Vendar pa pri odmeri odpravnine ni mogoče vedno upoštevati kot osnovo le plačo, ki jo je delavec dejansko prejel, ampak v določenih primerih tudi plačo, ki bi jo prejel, če bi delal. To se npr. zgodi, če je delavec dalj časa odsoten in prejema nadomestilo; ali če je s sodno odločbo priznana delavcu pravica do nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v podobnih primerih.

Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja in enakega zagotavljanja pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil invalid in prerazporejen, je invalidom III. kategorije lahko priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Namen nadomestila je zagotoviti invalidu enak materialni položaj, kot ga je imel pred nastankom invalidnosti, saj zaradi slednje ne more biti v manj ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Zato je potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati poleg prejete plače tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Opozoriti pa je potrebno na napako, ki jo je pri izdaji sodbe zagrešilo sodišče. V izrek namreč ne sodi citiranje zakonskih določb, zlasti še, če so te napačne. Sodišče je nekritično sledilo površnemu zahtevku, v katerem tožnik citira 36. f člen ZDR; slednji se nanaša na odpravnino trajno presežnemu delavcu, ki z odpravnino ob upokojitvi nima prav nobene zveze. Sodišče ni dolžno slediti zahtevkom tako, kot se glasijo, ampak mora le odločiti v njihovem okviru, pri tem pa mora paziti, da so izreki jasni, precizni in predvsem pravilni.