Jedro

Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za odločanje sodišča in to absolutne narave, saj mora nanjo paziti sodišče po uradni dolžnosti. Tudi če taksa ni plačana v celoti, ni izpolnjena predpostavka za meritorno odločanje sodišča oziroma delno plačilo ne omogoča odločanja o delu tožbe oziroma delu tožbenega zahtevka niti takrat, ko je ta deljiv.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo ta pravdni postopek, ker je štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo (četrti odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ker ni plačala sodne takse v določenem roku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep. Ugotovilo je celo, da je prvo sodišče preseglo standarde in dolžnosti, ko se je trudilo vročiti pooblaščencu tožeče stranke sodna pisanja, in to na naslove, ki jih je ta sam navedel. Tožeča stranka je proti temu sklepu vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, naj pritožbeno (bržkone je mišljeno revizijsko) sodišče izpodbijani sklep delno ali v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje. Trdi, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse za tožbeni zahtevek z dne 13.09.1995 absolutno zastarala 13.09.1999, in tako domneva o umiku tožbe ne more veljati v primeru neplačila zastarane takse. Ko je sodišče pozvalo tožečo stranko le na dopolnitev tožbe v zvezi z razširitvijo tožbenega zahtevka, izdalo pa je sklep o umiku tožbe v celoti, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (nasprotje med izrekom sklepa in razlogi) po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tako bi bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep vsaj v delu, ki se nanaša na zahtevek, uveljavljen na podlagi izvršilnega predloga. Nadalje meni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil sklep o podaljšanju roka pravilno vročen v smislu zakonskih določb o vročanju. Vročitve bi morale biti opravljene izključno na naslovu odvetniške pisarne, kot je ta vpisan v registru Odvetniške zbornice Slovenije. Tudi ne bi smel biti vročen v času sodnih počitnic, ko ni dovoljeno vročanje sodnih pošiljk. Takšno ravnanje bi omogočilo popolno odprtje polja zlorab.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi se je začel izvršilni postopek 13.09.1995 z vložitvijo izvršilnega predloga zaradi izterjave 89.696,51 ATS in se nadaljeval kot pravdni postopek po dolžnikovem ugovoru. V nadaljevanju je prišlo do spremembe tožbe, ker je tožeča stranka 02.03.1998 postavila nov zahtevek, ki je zajel poleg prvotnega še nadaljnje neodplačane obroke posojila. Z uveljavitvijo novega ZPP 14.07.1999 so se v tej zadevi začele uporabljati njegove določbe. Sodna taksa v tej zadevi ni bila nikoli plačana.

ZPP določa, da mora tožeča stranka že k tožbi priložiti potrdilo o plačilu dolžne sodne takse (prvi odstavek 180. člena). Za primer, če stranka ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, pa se šteje, da je tožbo umaknila (četrti odstavek 180. člena ZPP). Iz teh zakonskih določb sledi, da je plačilo sodne takse za tožbo procesna predpostavka za odločanje sodišča, in to absolutne narave, saj mora nanjo paziti sodišče po uradni dolžnosti, njen neobstoj pa preprečuje, da bi se zadeva sploh vsebinsko obravnavala. Kršitev obveznosti tega plačila je sankcionirana z domnevo umika tožbe. Zakon v zvezi s tem nima kakšnih določb o delnem plačilu takse, kar pomeni, da njeno (ne)plačilo obravnava kot enoten pojem, kot nedeljivo obveznost. Iz tega nadalje sledi, da če taksa ni plačana v celoti, ni izpolnjena predpostavka za odločanje sodišča, oziroma da delno plačilo ne omogoča odločanja o delu tožbe oziroma delu tožbenega zahtevka, niti takrat, ko je ta deljiv. V slednjem primeru ne more priti do domnevnega delnega umika tožbe (v katerem delu?).

Pooblaščenec tožeče stranke je med številnimi opomini prejel 01.12.1999 tudi opomin za plačilo takse za tožbo - v celoti za novo postavljeni zahtevek, ker taksa za predlog za izvršbo in za sklep o predlogu za izvršbo ni bila plačana. Hkrati z opominom je prejel tudi sklep, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, naj dopolni tožbo tako, da predloži sodišču potrdilo o plačani sodni taksi, hkrati pa je bila opozorjena na posledice, če tožba ne bo tako dopolnjena.

Iz teh dejanskih ugotovitev in poprejšnje pravne podlage sledi pravilna ugotovitev nižjih sodišč o umiku tožbe. Nesprejemljivo je v zvezi s tem stališče, da se tožba ne bi smela šteti za umaknjeno v tistem delu, v katerem je izterjava takse zastarala (za izvršilni predlog in sklep), in to spričo omenjene nedeljivosti plačila takse z vidika procesne predpostavke (pri tem se niti ni potrebno spuščati v vprašanje procesnih učinkov zastaranja izterjave takse). Ob takšni odločitvi nižjih sodišč ne gre za nikakršno nasprotje med izrekom sklepa in razlogi. Tožeča stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 28.02.1998 postavila povsem nov enoten tožbeni zahtevek, pri čemer ni upoštevala, da je bil izdan na podlagi predloga za izvršbo sklep, ki ima naravo plačilnega naloga, in da je bil ta sklep na ugovor razveljavljen. Z vlogo je spremenila tožbeni zahtevek, tako da je zahtevala plačilo 167.371,51 ATS (prej 89.696,51 ATS), plačilo obresti pa že od 01.08.1993 dalje po 1,5-odstotni mesečni obrestni meri (prej od 01.04.1995 dalje po obrestni meri poslovnih bank za devizne vpogledne vloge). S takšnim ravnanjem je od sodišča zahtevala odločitev le o enotnem zahtevku in od vrednosti tega zahtevka je sodišče izračunalo takso. Tako je pravilno za omenjeno vlogo zahtevalo njeno dopolnitev s potrdilom o plačilu takse. Ker taksa za izvršilni predlog ni bila plačana, je sodišče pravilno vzelo kot vrednost za plačilo takse spremenjeno vrednost (tretji odstavek 25. člena Zakona o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1/90 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 93/01 - ZST). Po takšnem razpletu zadeve torej pozivanje k dopolnitvi prvotne vloge tožeče stranke z izkazom plačila takse zanjo ni bilo več potrebno.

Nepomembne so revizijske trditve o nepravilnem vročanju sklepa o podaljšanju roka za plačilo takse. Pooblaščenec tožeče stranke je dne 15.12.1999 zaprosil za 15-dnevno podaljšanje roka za plačilo takse. Sodišče je ta rok podaljšalo celo na 30 dni in kasneje še dvakrat. Ker taksa ni bila plačana niti v roku, ki ga je tožeča stranka sama predlagala, je seveda nepomembno, ali je prejela in kdaj sklepe o podaljšanju roka. Tako ali tako pa rok za plačilo takse ni podaljšljiv sodni rok, saj gre tu za zakonski rok (četrti odstavek 26. člena ZST), ki ga sodišče ne more podaljšati (ne gre za odložitev plačila ali obročno odplačevanje takse, ki sta možna le v zvezi s taksnimi oprostitvami).

Ni torej podan nobeden izmed revizijskih razlogov. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).