Jedro

Tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (finančne težave), saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je v istem obdobju zaposlovala nove delavce za določen čas za opravljanje istih del, kot jih je opravljal tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 9. 2008 nezakonita (točka 1), zato jo je razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika nemudoma pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto ali drugo ustrezno delovno mesto, mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče bruto mesečne plače, od njih odvesti vsakokratne davke in prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, socialnega ter zdravstvenega zavarovanja, mu zatem izplačati na njegov transakcijski račun njegovo vsakokratno mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti posamičnih neto plač v izplačilo, torej od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za plačo iz predhodnega meseca, pa vse do plačila, vse do ponovne reintegracije tožnika v delovni proces ter mu v njegovo delovno knjigo vpisati vso manjkajočo delovno dobo (točka 2). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 589,35 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker mu ni več mogla zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je prišlo do pomanjkanja dela in je tako nastal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka zaradi zmanjšanega obsega dela ni imela več potrebe po opravljanju del pomožnega delavca. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je F.P. zaposlila že 28. 6. 2008, kar je dva meseca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tako je sodišče napačno zaključilo, da se obseg dela ni zmanjšal. Direktor tožene stranke je izpovedal, da se je ekonomska situacija pri toženi stranki bistveno poslabšala v drugi polovici leta 2008 in posledično temu je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih. Iz predloženih listin pa je tudi razvidno, da tožena stranka ni zaposlovala novih delavcev in da je še naprej zmanjševala število zaposlenih. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku niso nastali, glede na ugotovitev, da ne gre za trajno prenehanje potrebe po tožnikovem delu, saj naj bi ga tožena stranka nadomestila z delom, ki ga še sedaj opravlja F.P.. Dela, ki jih je opravljal in jih še opravlja F.P., niso samo dela, ki jih je opravljal tožnik, saj je njegov delokrog kot sestavljalca in montažerja AL elementov širši in dejansko opravlja dela strojne obdelave in sestavljanja AL elementov, izdelovanje RF elementov, montaže na terenu, po potrebi je tudi brusil in poliral AL in RVF elemente. Avtonomna poslovna odločitev tožene stranke je bila, da zmanjša število izvajalcev in da delo izvaja s preostalimi izvajalci. Nikakor ni bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoznanje tožnika za invalida III. kategorije, saj odločba ZPIZ v času odpovedi še ni bila dokončna. Tudi v primeru, če bi bila dokončna, bi tožena stranka morala odpustiti tožnika, le da bi v tem primeru izpeljala postopek v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Prav tako odpoved ni imela nobene vzročne zveze s poškodbo tožnika v M.. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga nezakonita, ker zanjo ni obstajal utemeljen razlog. Tožena stranka je namreč v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, zaposlovala nove delavce in sicer F.P. in L.P.. Na podlagi izpovedbe F.P. je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pri toženi stranki opravljal podobno delo kot F.P. in bi to delo lahko opravljal še naprej. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je tožena stranka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj so dejanski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v tožnikovi poškodbi na delu v M. in spoznanje tožnika za invalida III kategorije. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je F.P. zaposlila že 28. 6. 2008, kar je dva meseca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Res je direktor tožene stranke izpovedal, da je prišlo v drugi polovici leta 2008 do izgube dobaviteljev in sicer je izgubil dva največja. Druga polovica leta 2008 je po stališču pritožbenega sodišča precej širok časovni termin. Direktor tožene stranke ni izpovedal, kdaj v drugi polovici leta 2008 se je zmanjšal obseg naročil in s tem obseg dela pri toženi stranki. Dejstvo je, da je dva dni pred začetkom druge polovice leta 2008, t.j. 28. 6. 2008, zaposlil F.P. in en mesec po začetku druge polovice leta, t.j. 1. 8. 2008, še A.S.. Prav tako je dejstvo, da sta bila v času, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas, pri tožniku zaposlena dva delavca po pogodbi o zaposlitvi za določen čas (A.S. in L.P.), da je bil tožnik zaradi poškodbe na delu v M. na bolniškem staležu od konca maja 2008, kot je izpovedal direktor tožene stranke, in da je ZPIZ dne 29. 7. 2008 izdal odločbo, s katero je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, vendar ta odločba zaradi tožnikove pritožbe v času podane odpovedi ni bila pravnomočna.

Po 2. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu redno iz poslovnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposliti med delavcem in delodajalcem, skladno s 1. odstavkom 82. člena istega zakona pa je dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je tako povsem utemeljeno zaključilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal resen in utemeljen razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica njenih finančnih težav. Nastanka le-teh ni določno opredelila. Utemeljen dvom o resnih in utemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga vzbuja tudi dejstvo, da je dne 28. 6. 2008 na podobnih delih, kot jih je opravljal tožnik, zaposlila F.P. in dne 1. 8. 2008 še A.S. kot montažerja oken in RF elementov za dobo enega leta. V kolikor bi tožena stranka dejansko izgubila dva dobavitelja, zaposlitev A.S. ne bi bila potrebna. Glede na to, da sta bila A.S. in L.P. zaposlena za določen čas, bi bilo bolj logično, da bi tožena stranka najprej odpovedala pogodbi o zaposlitvi njima in ohranila delo tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Tako je glede na navedeno prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku njegova poškodba pri delu in njegova invalidnost. Izpoved direktorja tožene stranke, da to ne drži, ni prepričljiva. Z dejstvom, da je bil tožnik v invalidskem postopku, je bila tožena stranka kot delodajalec seznanjena vsekakor že pred izdajo odločbe ZPIZ. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje (A7) izhaja, da je zavod od tožene stranke zahteval obrazec DD-1, pri oceni invalidnosti pa je bil prisoten tudi njen predstavnik.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da je avtonomna poslovna odločitev tožene stranke odločitev, da zaradi upada proizvodnje zmanjša število izvajalcev, toda tožena stranka bi morala v postopku dokazati, da je do upada proizvodnje prišlo vsaj istočasno z začetkom postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga in ker tega ni dokazala, ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo v celoti, pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških postopka je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.