Jedro

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne more biti le predhodno vprašanje v postopku odločanja o vtoževanih razlikah v plači, ampak bi morali tožniki za to postaviti ustrezen zahtevek. Ker tega niso storili, do vštevanja obdobja, ko so delali kot s.p., ki bi jim morda prinesel višji plačni razred, niso upravičeni.

Pravilna interpretacija PKP v delu, ki ureja faktor napitnine in določa, da je ta odvisen tudi od delovnega staža delavca med drugimi delovnimi mesti tudi na delovnem mestu krupjeja, terja, da se tudi obdobje tožnikov, ko so za toženo stranko opravljali delo kot s.p. pri izračunu faktorja napitnine upošteva, saj „delovnega staža“ ne gre enačiti z „delovnim razmerjem“.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnikom plačati del vtoževane razlike v plačah iz naslova napitnine, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevke tožnikov glaseče se na razveljavitev odločb o določitvi plače tožnikom z dne 10. 5. 2005, na ugotovitev, da so tožniki od 16. 5. 2005 dalje uvrščeni v 16. plačni razred ter na obračun in plačilo razlike med izplačano plačo in plačo na podlagi 16. plačnega razreda, plačilo prispevkov in davkov od te plače ter zakonskih zamudnih obresti (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti znesek 1.551,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožujejo tožniki. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede plačila razlike v plači navajajo, da so tožniki do sklenitve pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas 5 let opravljali delo krupjeja kot s.p., in sicer na enak način kot redno zaposleni krupjeji. Njihovo delo je imelo vse elemente delovnega razmerja za določen čas. Pogodbe iz leta 2001 in 2002 (veljavne do leta 2004) so vsebovale določilo, da bo tožena stranka v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnikom zagotovila plačilo v višini povprečnega plačnega razreda redno zaposlenih krupjejev z enako delovno dobo, kot je trajanje opravljanja dela tožnikov kot s.p., le zadnja pogodba take določbe ni vsebovala. Ob ugotovljeni nezakonitosti pogodbenega razmerja je tožena stranka s tožniki sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za isto delovno mesto, brez upoštevanja „delovne dobe“ po posebnih pogodbah. Tožniki za zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja niso imeli pravnega interesa, saj so imeli v spornem obdobju priznano zavarovalno dobo. V ponudbi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2005 tožena stranka sama priznava, da je bilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama nezakonito. Glede na navedeno je podana odškodninska podlaga za vtoževane razlike v plačah do višjega plačnega razreda, saj za to obstaja tako formalna kot tudi vsebinska podlaga. Okoliščina, da pogodba, ki so jo tožniki s toženo stranko sklenili pred podpisom pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, te določbe ne vsebuje, v tem sporu ni pravno relevantna, ker je tožena stranka s prejšnjimi pogodbami priznala, da gre v primeru sklenitve delovnega razmerja delovni staž tožnikov pri uvrstitvi v plačni razred enačiti z delovno dobo. Glede na navedeno tudi ni bistvena razveljavitev odločbe o določitvi plače. Tudi sicer sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotavlja, da predstavljajo odločbe o določitvi plače sestavni del pogodb o zaposlitvi. Zaslišani tožnici A.A. in B.B. sta namreč skladno izpovedali, da so odločbo o plači prejeli kasneje, šele po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki sicer določb o plačnem razredu ni vsebovala.

Glede plačila napitnine tožniki navajajo, da je višina napitnine odvisna od plačnega razreda, zato so tožniki v primeru razvrstitve v višji plačni razred upravičeni do sorazmerno višjega zneska napitnine.

Tožniki izpodbijajo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Spregledalo je namreč dejstvo, da so bili stroški tožnikov bistveno višji od stroškov tožene stranke, predvsem pa ni upoštevalo dejstva, da je bil visok strošek izvedenine potreben za ugotavljanje zneska napitnine, za katerega so bili tožniki prikrajšani. Priglašajo pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov tudi v tem delu zavrne s stroškovno posledico.

Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo zmotno stališče, da tožena stranka zahtevka iz naslova napitnin ni argumentirano prerekala, saj je že v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenemu zahtevku v celoti. V zvezi z zahtevkom glede plačila razlik v plači iz naslova napitnin je izrecno navedla, da tožniki v skladu z določbami Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (v nadaljevanju PKP) niso bili upravičeni do vtoževanega zneska zato, ker pred 16. 5. 2005 niso bili zaposleni pri toženi stranki, saj so imeli v tem obdobju status s.p., zato po PKP niso bili upravičeni do napitnin. Navedbe iz odgovora na tožbo je tožena stranka nadalje v pripravljalnih vlogah z dne 7. 11. 2011 in z dne 20. 6. 2011 le dodatno obrazložila, da so se napitnine delile le med zaposlene. Nenazadnje pa dejstvo, da so do napitnin upravičeni le zaposleni izhaja že iz Zakona o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 27/1995 in nadalj.). Stranka lahko svoje navedbe v nadaljevanju postopka dodatno obrazloži (286. člen ZPP). Tožena stranka je tako v vlogi z dne 20. 6. 2012 le dodatno obrazložila, da se po metodologiji delitve napitnin, ki jo določa Priloga 5 takrat veljavne PKP tožene stranke, napitnina izračuna tako, da se pri izračunu upošteva število „napitninskih ur“, ki jih je delavec opravil, urna postavka napitnine za faktor 1,00 in faktor napitnine delavca. Slednji je odvisen od plačnega razreda, v katerega je bil delavec uvrščen in od delovnega staža delavca na delovnem mestu krupjeja. Kot „delovni staž“ je bilo dovoljeno upoštevati le delovne izkušnje, ki jih je delavec pridobil v okviru sklenjenega delovnega razmerja z delom pri toženi stranki. Pred zaposlitvijo pa tožniki niso bili upravičeni do participacije pri delitvi napitnine, ker je ZIS določal, da se napitnina deli med delavce pri koncesionarju. Kljub navedeno in v nasprotju z določbo 91. člena ZIS je sodišče prve stopnje samovoljno in arbitrarno odločilo, da je tožena stranka z določbami kolektivne pogodbe lahko to področje uredila ugodneje za tiste delavce, ki so zanjo opravljali delo kot s.p.. V kolikor je bilo sodišče prve stopnje v dvomu glede podanih trditev tožene stranke, bi moralo takšen dvom v okviru materialnega procesnega vodstva odpraviti, zato izpodbijana sodba za toženo stranko predstavlja tudi sodbo presenečenja, saj sodišče prve stopnje tekom postopka ni nakazalo, da določenih navedb tožene stranke ne šteje za dovolj utemeljene in argumentirane. Toženo stranko bi moralo tako skladno z določilom 285. člena ZPP pozvati na dopolnitev trditvene podlage. Tudi sicer tožena stranka navaja, da ima načelo materialne resnice v individualnem delovnem sporu posebno vlogo, zato bi moralo sodišče prve stopnje kasneje podane navedbe tožene stranke upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožnikov odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere smisleno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožniki se v uvodu pritožbe sklicujejo na bistvene kršitve določb postopka, vendar kasneje teh kršitev ne konkretizirajo. Tožena stranka se v uvodu pritožbe prav tako sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, vendar kasneje teh kršitev prav tako ne konkretizira. Iz vsebine njene pritožbe pa je očitno (sicer brez ustrezne pravne kvalifikacije), da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. in 286. členom ZPP. Prav tako uveljavlja, da sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prisojeni znesek iz naslova napitnine predstavlja zanjo presenečenje. Te pritožbene navedbe tožene stranke so iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, neutemeljene.

V tem individualnem delovnem sporu tožniki (krupjeji) od tožene stranke uveljavljajo plačilo razlike v plači, za katero so bili prikrajšani od sklenitve pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas (tj. od 16. 5. 2005) dalje, in sicer iz naslova razvrstitve v višji plačni razred in iz naslova napitnine. V tožbi navajajo, da sta tako plačni razred kot tudi višina napitnine po PKP tožene stranke odvisna od delovne dobe delavca. Tožena stranka je tožnikom pri obračunu plače upoštevala delovno dobo od 16. 5. 2005 dalje in ni upoštevala obdobja pred tem datumom, ko so tožniki za toženo stranko opravljali delo kot s.p.. Z ozirom na navedeno v tem sporu uveljavljajo sodno varstvo. Zahtevajo razveljavitev odločb o določitvi plače, ugotovitev, da so od 16. 5. 2005 dalje razvrščeni v 16. plačni razred ter izplačilo razlike v plači (iz naslova razvrstitve v višji plačni razred in napitnine).

Sodišče prve stopnje je zahtevke tožnikov, z izjemo dela glede zahtevanega plačila dela napitnine, zavrnilo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da tožniki niso imeli veljavne pogodbene podlage za zahtevo po vtoževanem višjem plačnem razredu in razliki v plači, in da prav tako ni podana zakonska podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom, saj tožniki niso postavili zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi tožnikove zahtevke na razveljavitev odločb o določitvi plače. Glede vtoževane razlike v plači iz naslova napitnine pa je tožnikovim zahtevkom delno ugodilo. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka tožnikom (ob upoštevanju PKP) pri izračunu napitnine - faktorja napitnine - neutemeljeno ni upoštevala obdobja v katerem so tožniki opravljali delo za toženo stranko kot s.p.. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja in zato sprejema njegove razloge, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Zahtevke tožnikov iz naslova razvrstitve v višji plačni razred iz naslova razvrstitve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Dejstvo je namreč, da tožniki niso imeli več veljavne pogodbene podlage za to zahtevo, saj pogodba z leta 2002, ki je vsebovala poseben dogovor, na podlagi katerega se je tožena stranka zavezala, da bo v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi tožnikom zagotovila plačo v višini povprečnega plačilnega razreda redno zaposlenih krupjejev z enako delovno dobo, kot je trajanje opravljanja dela tožnikov kot s.p., že prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe leta 2004. Ta pa takšnega dogovora ni vsebovala. Obveznost iz dogovora je torej prenehala s prenehanjem pogodbe, v kateri je bil vsebovan ta dogovor. Z ozirom na navedeno so neutemeljene vse pritožbene navedbe tožnikov, da je tožena stranka s prejšnjimi pogodbami priznala, da gre v primeru sklenitve delovnega razmerja delovni staž tožnikov pri uvrstitvi v plačni razred enačiti z delovno dobo.

Prav tako za zahtevke tožnikov na izplačilo razlike v plači zaradi razvrstitve v višji plačni razred ni utemeljene zakonske podlage, saj je nesporno, da tožniki zahtevkov na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, ko so pri toženi stranki delali kot s.p., niso postavili. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi namreč ne more biti le predhodno vprašanje v postopku odločanja o vtoževanih razlikah v plači, ampak bi morali tožniki za to postaviti ustrezen zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Njihove pritožbene navedbe, da za takšen zahtevek niso imeli pravnega interesa ni utemeljen že zato, ker je ta izkazan prav z vtoževanimi razlikami v plačah.

Tožniki tako do vštevanja obdobja, ko so delali kot s.p., ki bi jim morda prinesel višji plačni razred, zaradi navedenih razlogov, niso upravičeni, zato so neutemeljeni tudi njihovi zahtevki na razveljavitev odločbe o določitvi plače z dne 10. 5. 2005. Glede na navedeno niti ni pomembno, ali je sodišče prve stopnje odločbe o določitvi plače pravilno štelo kot sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato pritožbeno sodišče tega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, ni presojalo.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu glede plačila iz naslova napitnine. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. PKP v 104. členu ureja del plače iz naslova napitnine krupjejev in napotuje na prilogo št. 5 – Metodologija delitve napitnine. Faktor napitnine je odvisen od plačilnega razreda in delovnega staža delavca na delovnem mestu krupje. Tožena stranka je tožnikom določila pravilen plačni razred. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pri izračunu faktorja napitnine neutemeljeno ni upoštevala obdobja, ko so tožniki delali za toženo stranko kot s.p.. Pravilna interpretacija PKP v delu, ki ureja faktor napitnine in določa, da je ta odvisen tudi od delovnega staža delavca med drugimi delovnimi mesti tudi na delovnem mestu krupjeja, namreč terja, da se tudi to obdobje tožnikov pri izračunu faktorja napitnine upošteva, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča „delovnega staža“ ne gre enačiti z „delovnim razmerjem“.

Takšna interpretacija PKP pa tudi ni v nasprotju z 91. členom ZIS kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in kar navaja tudi tožena stranka v pritožbi. Navedena določba namreč zgolj določa, da se napitnina nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. Tožniki zahtevajo plačilo razlik v plači iz naslova napitnine za obdobje od 1. 6. 2005, torej za čas, ko so bili že v delovnem razmerju s toženo stranko na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, zato so do napitnine nesporno upravičeni. Podrobnejši način delitve napitnine pa je – kot je bilo že pojasnjeno – določen s PKP.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka vse do konca glavne obravnave ni argumentirano prerekala zahtevkov iz naslova napitnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta njen pritožbeni očitek ne vpliva bistveno na pravilnost te izpodbijane odločitve. Dejstvo je namreč, da je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje odvisna predvsem od interpretacije PKP (ali je treba pri izračunu napitnine za tožnike upoštevati tudi obdobje, ko so ti delali za toženo stranko kot s.p.), kar pomeni, da gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem je sodišče iz že pojasnjenih razlogov zavzelo pravilno materialnopravno stališče. Pri odločanju o višini zahtevka pa si je utemeljeno pomagalo s pomočjo izvedenca finančne stroke, ki je izračunal prikrajšanje tožnikov, ki je nastalo v posledici dejstva, da tožena stranka pri izplačilu napitnin ni upoštevala navedenega obdobja. Tako ugotovljeno višino prisojenih zneskov mesečnih prikrajšanj tožnikov, pa tožena stranka v pritožbi tudi ne izpodbija. Glede na navedeno so brezpredmetne pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni uporabi določbe 285. in 286. člena ZPP s strani sodišča prve stopnje, saj k ršitev teh določb, tudi, če bi bile podane, ne bi mogle vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja presenečenje. Sodba presenečenja lahko pomeni kršitev strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).(1) Vendar o tovrstnem procesnem položaju v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Sama okoliščina, da je izpodbijana sodba oziroma v njej uporabljena pravna podlaga toženo stranko presenetila, še ne pomeni, da jima je bila odvzeta možnost izjave o odločilnih dejstvih. Skrbna stranka mora namreč upoštevati vse predvidljive pravne kvalifikacije spornega razmerja in temu primerno navesti vsa dejstva, ki so z vidika teh pravnih kvalifikacij relevantna.(2) Dejanska podlaga konkretnega spora nazorno kaže na pravno podlago, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje in bi jo zato tožena stranka (zastopana po odvetniku) ob potrebni skrbnosti mogla in morala predvideti. Poleg tega so tožniki zahtevek iz naslova napitnine izrecno utemeljevali na podlagi navedenih določil PKP. Glede na navedeno ne gre za položaj, ko bi bile manjkajoče trditve tožene stranke odločilne za pravno naziranje sodišča prve stopnje.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževanih zahtevkih spregledalo procesno predpostavko iz prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), oziroma se do nje ni opredelilo, saj ni ugotovilo, ali so se tožniki pred vložitvijo predmetne tožbe poslužili predhodnega varstva pri svojem delodajalcu.

Če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni (prvi odstavek 204. člena ZDR). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 204. člena ZDR).

Predhodno varstvo pri delodajalcu predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo. Če ta ni izpolnjena mora sodišče prve stopnje tožbo zavreči (glej 274. člen ZPP oziroma 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004

in nadalj.). Vendar pa v primeru, če sodišče prve stopnje to procesno predpostavko spregleda, oziroma o njej napačno presodi, kršitev ne predstavlja ene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, temveč lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa pritožbeno sodišče upošteva le na izrecni pritožbeni ugovor pritožnika, ki ga v tem primeru tožniki niso uveljavljali.(3) Glede na navedeno pritožbeno sodišče v zavrnilni del izpodbijane sodbe, kljub pravkar navedenemu, ni poseglo.

Tožniki posebnih postopkov varstva svojih pravic tudi ne morejo obiti tako, da bi uveljavljali svoje zahtevke na odškodninski podlagi, zato so v tej smeri podane pritožbene navedbe tožnikov - poleg že pojasnjenih razlogov (zlasti postavitev ustreznega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja) - tudi iz tega razloga neutemeljene.

Pravdni stranki izpodbijata tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer tožena stranka te svoje odločitve ne konkretizira. Tožniki pa navajajo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in tožnikom napačno naložilo, da so dolžni toženi stranki povrniti polovico stroškov postopka (kot da bi bil uspeh tožnikov 25 %, stroški obeh strank pa enaki). Prav tako navajajo, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da so bili stroški tožnikov bistveno višji od stroškov tožene stranke ter dejstvo, da je bil strošek za izvedenca potreben za ugotavljanje zneska napitnine, za katerega so bili tožniki prikrajšani. Navajajo, da je bil zahtevek glede napitnine tožnikov po temelju upravičen, tožniki pa so uspeli s približno polovičnim zneskom, zato menijo, da bi tožena stranka morala ta strošek tožnikom povrniti v deležu 75 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi te pritožbene navedbe tožnikov niso utemeljene. Upoštevati je namreč treba, da so tožniki v tem sporu uveljavljali več zahtevkov (razveljavitev odločbe o določitvi plače, ugotovitev, da so od 16. 5. 2005 dalje razvrščeni v 16. plačni razred ter izplačilo razlike v plači, in sicer tako iz naslova razvrstitve v višji plačni razred kot tudi iz naslova napitnine).

Glede na to, da so uspeli zgolj z zahtevkom na plačilo razlike v plači iz naslova napitnine, pa še to le delno, je njihov uspeh v tem individualnem delovnem sporu (ob upoštevanju vseh okoliščin primera) mogoče oceniti zgolj na 15 %. Z ozirom na navedeno ter ob upoštevanju določbe 359. člena ZPP, ki prepoveduje , da bi sodišče odločilo v škodo stranke, ki uveljavlja sodno varstvo (t.i. prepoved reformacije in peius )

ter ob dejstvu, da tožena stranka v tem delu svojih pritožbenih navedb ni konkretizirala, pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni spreminjalo.

Ker pravdni stranki ne navajata drugih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

1. Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 335. 2. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 294. 3. Glej npr. VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010.