Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno navedel, da obveznosti plačila najemnine ne nasprotuje, s čimer je priznal dejstvo, ki ga je zatrjeval tožnik (to je, da je bil toženec dolžan plačevati najemnino), zato nadaljnje dokazovanje v tej smeri s strani tožnika niti ni bilo potrebno.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa plača za obdobje od avgusta 2009 do februarja 2010 specificirane bruto mesečne zneske, razvidne iz izreka sodbe, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki po odbitku davkov in prispevkov tečejo od neto zneskov od zapadlosti posameznega zneska (18. dne v mesecu) do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, kar pa je tožnik zahteval več (delo preko polnega delovnega časa za mesec maj 2009, junij 2009, julij 2009, november 2009, marec 2010 ter zahtevek po plačilu najemnine od meseca maja 2009 do marca 2010), pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 189,76 EUR zavrže (1. tč. izreka sklepa), nadalje je vzelo na znanje delni umik tožbe iz naslova razlik v plačah za maj 2009 za 88,36 EUR, za junij 2009 za 242,48 EUR, za julij 2009 za 291,72 EUR, za avgust 2009 za 34,79 EUR, za september 2009 za 40,78 EUR, za oktober 2009 za 35,52 EUR, za november 2009 za 225,60 EUR, za januar 2010 za 75,08 EUR, za februar za 31,96 EUR, za marec 2010 za 298,24 EUR in umik tožbe iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009, zato je v tem delu postopek ustavilo (2. tč. izreka sklepa). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. tč. izreka sklepa).
Toženec vlaga pritožbo le zoper ugodilni del navedene sodbe (zoper sklep ni pritožbe) in sicer zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Tožena stranka navaja, da ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne navaja tudi zaslišanja toženca, zlasti še, ker je ta na glavni obravnavi dne 16. 2. 2010 v celoti pojasnil vse okoliščine v zvezi z najemninami, kakor tudi vse okoliščine v zvezi z dogovorom o plačilu nadur. Dne 16. 3. 2011 pa se toženec ni udeležil glavne obravnave iz razloga, ker je bil zmotno prepričan, da je le ta odpadla. Količina ur in urna postavka nista bili nikoli sporni. Toženec je delavce obvestil, da ne bo več plačeval za nadurno delo zneska, ki ga je plačeval predhodno, vsi delavci so na to pristali in nihče ni podal nobene formalne pritožbe. Tožnik je v pripravljalni vlogi predložil lastni obračun ur, toženec pa je dal uradni obračun ur, ki so ga podpisali tudi delavci. Iz tega obračuna je razvidno, da je tožnik v mesecu novembru opravil zgolj 4 ure, za mesec december pa sploh ni zabeležen med delavci. Nadalje si je tožnik sam izračunal, koliko bi naj dobil za plačilo ur, hkrati pa je s tožencem podpisal dogovore o prejemu plačil. Iz predloženih dokazov je tako tudi razvidno, da je bila najemnina redno plačana, saj nobene razlike ali najemnine kot take tožnik pri sebi ni nikoli beležil kot „obstoječi dolg“ toženca. Nadalje je tožnik dodal ure za dneve, ko ni bil prisoten na delu in sicer vse od 23. 3. 2010 do 31. 3. 2010, zaradi česar mu je tudi prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu. Kljub temu, da se je pogodba o zaposlitvi nanašala na bruto znesek, sta bili stranki soglasni, da je delodajalec delavcu vse delovne ure posebej obračunal in mu tako plačeval razliko na roko, po dejanski obračunski postavki za vse ure. Tako je delodajalec delavcu vse opravljene ure pomnožil z dogovorjenim zneskom, nato pa mu za vse (tudi za ure rednega delovnega časa) izplačal razliko na roke. To dokazujejo vsi medsebojni dogovori in potrdila. Sodišče napačno razume dogovor med strankama, zato gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje. Urna postavka je bila dogovorjena za nadurno delo. Tožnik ni predložil nobene najemne pogodbe, sodišče pa kljub temu opira obrazložitev na njegove navedbe. Tožnik ni nikoli navajal, da najemnine niso bile plačane, ampak da so bili tožniku izročeni zneski prenizki, in da bi moral tožnik namesto dejanske najemnine 96,00 EUR mesečno dobivati 130,00 EUR, in na ta del se je glasil tožbeni zahtevek. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotavljalo, da tožniku iz tega naslova ni bil plačevan znesek 100,00 EUR mesečno.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.
Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena ter materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je popolnoma razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne navaja tudi zaslišanja toženca, saj se le ta ne prvega ne drugega naroka za glavno obravnavo ni udeležil kljub dejstvu, da je bil na naroke vabljen in so bila vabila zanj izkazana. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi toženec na glavni obravnavi dne 16. 2. 2010 v celoti pojasnil vse okoliščine v zvezi z najemninami, kakor tudi vse okoliščine v zvezi z dogovorom o plačilu nadur. Pač pa je dejansko stanje v zvezi z denarnimi zahtevki na naroku pojasnil tožnik, katerega izpovedbi je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo, pri tem pa tudi natančno pojasnilo, katere evidence ur je upoštevalo in zakaj.
Ne drži pritožbena navedba, da količina ur in urna postavka nista bili sporni. Prav zaradi spornosti količine opravljenih ur, sta stranki predložili evidence opravljenih ur (A6, B4), toženec pa je v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2011 (list. št. 29) tudi predstavil preglednico opravljenih ur. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je upoštevalo predloženo evidenco toženca in sledilo tožnikovi izpovedi, da je ta nepravilna za mesec avgust, ker ni upoštevanih 10 ur dela 12. 8. v P., 10 ur dela 13.8. v S. in 9 ur dela 14.8. v S. in za december, ker naj bi toženec ne beležil presežka nad 15 ur dnevno. Ker za takšno izpovedbo toženec ni ponudil drugačne razlage oz. ji ni substancirano oporekal, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za verodostojno. Za preostale mesece pa tožnik toženčeve evidence ur ni argumentirano prerekal, zato je sodišče kot verodostojno upoštevalo evidenco toženca, kot je razvidna iz list. št. 29. Glede na navedeno ni jasno, zakaj toženec v pritožbi izpostavlja, da naj bi tožnik v mesecu novembru opravil zgolj 4 ure, za mesec december pa naj sploh ne bi bil zabeležen med delavci. Za mesec november je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je število ur tako v tožnikovi kot toženčevi evidenci enako, ter da število ur tožnikovega dela ne presega števila ur polnega delovnega časa, zato je za ta mesec tožnikov zahtevek iz naslova plačila nadur zavrnilo. Za mesec december pa je iz preglednice toženca na list. št. 29 jasno razvidno, da naj bi tožnik delal 256 ur, zato ni razumljivo, kaj želi povedati toženec s pritožbeno navedbo, da tožnik za mesec december ni zabeležen med delavci. Tudi ni jasno, kaj želi toženec povedati s pritožbenimi navedbami, da je tožnik dodal ure za dneve, ko ni bil prisoten na delu in sicer vse od 23. 3. 2010 do 31. 3. 2010, saj je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za mesec marec 2010 zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je bila sporna tudi urna postavka dela preko polnega delovnega časa. Toženec je namreč trdil, da je znašala dogovorjena urna postavka za nadure 3,70 EUR (list. št.29), tožnik pa je trdil, da je bila višina ure nadurnega dela 4,00 EUR. Sodišče je v tem delu pravilno sledilo tožnikovi izpovedbi, saj je iz listin v spisu ugotovilo, da že preračun mesečne osnovne plače na urno postavko pokaže, da je bila bruto urna postavka osnovne plače 3,75 EUR, torej je jasno, da je bila postavka za nadurno delo višja, saj se le ta plačuje s 30% dodatkom. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da so v tem delu navedbe toženca tudi kontradiktorne, saj iz njegove pripravljalne vloge z dne 5. 8. 2010 (list. št. 12) izhaja, da je tožniku za mesec marec 2010 za 30 nadur plačal 179,02 EUR bruto kar je 5,97 EUR bruto za naduro. Iz te vloge jasno izhaja, da je toženec nadure obračunaval celo v višji vrednosti, kot je to zatrjeval tožnik, vendar pa je sodišče prve stopnje za izračun pravilno upoštevalo vrednost, ki jo je tožnik navedel in zahteval. Nadalje ne drži, da tožnik ni nikoli navajal, da najemnine niso bile plačane, ampak naj bi navajal, da so mu bili izročeni zneski prenizki, in da bi moral namesto dejanske najemnine 96,00 EUR mesečno dobivati 130,00 EUR. Iz tožbe je jasno razvidno, da je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval povračilo stroškov najemnine v višini 130,00 EUR mesečno za obdobje 12 mesecev, ker naj bi najemnino plačeval iz lastnih sredstev, kljub temu, da naj bi bil to obveznost dolžan poravnati toženec. Toženec je navajal, da je znašala najemnina 100,00 EUR (list. št. 30), zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je znašala obveznost toženca za najemnino 100,00 EUR, saj tožnik ni dokazal, da bi bil ta znesek višji. Iz tega razloga so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil nobene najemne pogodbe, poleg tega pa toženec niti ne pojasni, kaj je hotel povedati s to navedbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno navedel, da obveznosti plačila najemnine ne osporava (list. št. 9), s čimer je priznal dejstvo, ki ga je zatrjeval tožnik (to je, da je bil toženec dolžan plačevati najemnino), zato nadaljnje dokazovanje v tej smeri s strani tožnika niti ni bilo potrebno.
Neosnovana je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, kadar sodišče stranki dosodi več ali nekaj drugega, kot je zahtevala. Sodišče prve stopnje pa je tožniku dosodilo to, kar je zahteval in ne nekaj drugega in sicer v manjšem znesku, kot je zahteval, saj je v presežku njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), toženec pa tudi ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
Stranki stroškov pritožbenega postopka nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.