Jedro

Tožnik zatrjuje, da ne bo pridobil izkušenj in reference na konkretnem projektu, česar ni mogoče finančno ovrednotiti in gre zato za nepopravljivo škodo. Tožnikova opredelitev težko popravljive škode ni v celoti sprejemljiva, kajti tožnik se najprej sklicuje na dejstvo, da je od samega začetka vodil projekt ... športni park, po izdaji izpodbijane odločbe pa ga ne more več. S tem ni dovolj konkretiziral težko popravljive škode v skladu z omenjenimi standardi sodne prakse.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Določitev o stroških si sodišče pridrži do končne odločitve o glavni stvari.

Obrazložitev

1. V uradnem zaznamku ... Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-121/2018/40 z dne 18. 4. 2019, ki ima naslov „Sporočilo“, in kjer je dokumentirano izpodbijano dejanje, je v zadnjem odstavku navedeno, da „upravni organ pozove investitorja ter izdelovalce projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), da dokumentacijo uskladi z določbami 3. odstavka 12. člena GZ in imenujejo vodjo iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, kar je v konkretnem primeru pooblaščeni arhitekt.“

2. Tožnik je vložil tožbo po 4. členu ZUS-1 zaradi nezakonitosti in neustavnosti ravnanja Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2019. V tožbi pravi, da je po izobrazbi ..., opravlja poklic pooblaščenega inženirja. Tožnik je z identifikacijsko številko ... vpisan v Imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom pri Inženirski zbornici Slovenije (IZS), zato lahko opravlja poklicne naloge pooblaščenih inženirjev po 4. členu Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID). Tožnik opravlja poklicne naloge v okviru družbe A. d.o.o.. Tožnik je tudi direktor družbe A. d.o.o. 3. Investitor B. d.o.o., je po pooblaščenki C.C., dne 20.12.2018, vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo ... športnega parka pri Ministrstvu za okolje in prostor. Upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja se vodi pod št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor. Družba A. d.o.o. ima položaj projektanta, ki je izdelal projektno dokumentacijo za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (DGD) po Gradbenem zakonu. Sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja je projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (OGO). A. d.o.o. je v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 35105-121/2018 za vodjo projekta po GZ imenoval tožnika.

4. V okviru ugotovitvenega postopka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 35105-121/2018 je Ministrstvo za okolje in prostor (kot upravni organ) dne 17. 4. 2019 odločilo, da tožnik osebno (kot pooblaščeni inženir) ne sme biti imenovan oziroma določen za vodjo projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri vodenju izdelave projektne dokumentacije, ki je sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ je odločil, da je vodja projekta v predmetni zadevi lahko zgolj in samo pooblaščeni arhitekt po ZAID, ne sme biti pa tožnik kot pooblaščeni inženir (niti katerikoli tretji subjekt, ki bi bil pooblaščeni inženir).

5. Investitor je po projektantu, družbi A. d.o.o., v navedenem upravnem postopku št. 35105-121/2018 na podlagi poziva in zahteve Ministrstva za okolje in prostor spremenil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in za vodjo projekta namesto tožnika imenoval Č.Č., univ.dipl..., vpisano v Imenik pooblaščenih arhitektov pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), ki je pooblaščena arhitekta po ZAID.

6. Tožnik se je dne 18. 4. 2019 seznanil z ustno in pisno protipravno odločitvijo ministrstva za okolje in prostor, ki protipravno posega v opravljanje tožnikovega poklica pooblaščenega inženirja. Protipravna odločitev, s katero je bilo poseženo v človekove pravice in svoboščine tožnika (kot posameznika), izhaja iz pisnega Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-2112018/40 z dne 18. 4. 2019 (priloga št. 1 k tožbi).

7. Tožnik kot posameznik (fizična oseba) in nosilec človekovih pravic in svoboščin, ki so mu zagotovljene neposredno na podlagi Ustave RS in zakonov, v tem upravnem sporu izpodbija protipravno odločitev toženca, ki izhaja iz listine - Uradni zaznamek Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-2112018140 z dne 18. 4. 2019, s katero je toženec protipravno odločil, da tožnik ne more in ne sme biti vodja projekta po GZ v navedenem upravnem postopku niti ne more in ne sme biti vodja projekta po GZ pri ostalih projektiranjih stavb po GZ niti ne more in ne sme opravljati poklica pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ pri opravljanju nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb.

8. Tožnik zoper izpodbijano odločitev toženca, ki ima negativne učinke za tožnika tako v konkretnem upravnem postopku št. 35105-121/2018 kot tudi nasploh, nima nobenega drugega pravnega oziroma sodnega varstva. Edino pravno varstvo, ki je zagotovljeno tožniku (osebno kot posamezniku), predstavlja upravni spor pred naslovnim sodiščem na podlagi 4. člena ZUS-1, ker je toženec kot oblastni upravni organ s protipravnim posamičnim in konkretnim ravnanjem posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, pri tem pa tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na navedeno tožnik vlaga predmetno tožbo v subsidiarnem upravnem sporu zoper toženca pred naslovnim sodiščem, in sicer zoper državo, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor. Predlaga zaslišanje tožnika.

9. Dne 1. 6. 2018 so začeli veljati Gradbeni zakon (GZ), Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) in Zakon o urejanju prostora. Projektant A. d.o.o. je za vodjo projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ v upravnem postopku št. 35105-121/2018 določil tožnika kot pooblaščenega inženirja po ZAID. Tožnik ima položaj, pravice in obveznosti pooblaščenega inženirja po ZAID, in sicer za projektiranje. Sklicuje se na določila, 1. in 3. člena, drugi odstavek 4. člena ZAID. Tožnik je vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev, ki ga vodi IZS.

10. V prej veljavnem Zakonu o graditvi objektov je bilo določeno, da mora projektant, ki prevzame v izdelavo projektno dokumentacijo, za vse načrte, ki sestavljajo projekt, imenovati odgovorne projektante (prvi odstavek 45. člena ZGO-1). Na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZGO-1 je kot odgovorni vodja projekta nastopal odgovorni projektant iz stroke, ki pri nameravani gradnji glede na namen objekta prevladuje.

11. Uveljavitev novega zakona (GZ) ni prinesla zakonskih sprememb pri vsebinski definiciji in opredelitvi odgovornega vodje projekta (ZGO-1) oziroma vodje projekta (GZ), saj je prišlo le do spremembe pri poimenovanju te osebe. Zakonski pogoji za določitev in izbiro osebe, ki bo opravljala naloge odgovornega vodje projekta (ZGO-1) oziroma vodje projekta (GZ) pri izdelavi konkretne projektne dokumentacije, namenjene pridobitvi gradbenega dovoljenja pri pristojnem upravnem organu, se z dnem 1. 6. 2018 niso spremenili.

12. Določba tretjega odstavka 45. člena ZGO-1 je v bistvenem enaka kot trenutno veljavna določba tretjega odstavka 12. člena GZ. Z uveljavitvijo GZ se pristojnosti pooblaščenih inženirjev niso v ničemer spremenile. Novi GZ v primerjavi s prej veljavnim ZGO-1 ni posegel v pravice, pristojnosti in pooblastila pooblaščenih inženirjev v zvezi z vodenjem projektov niti jih ni z ničemer zmanjšal. 13. Glede na navedeno, ker ni prišlo do zakonskih sprememb pri pristojnosti in pooblastilih pooblaščenih inženirjev gradbene stroke, in sicer glede njihovih pristojnosti za izvajanje storitev vodenja projektiranja (vodje projekta), je utemeljen zaključek, da so lahko pooblaščeni inženirji gradbene stroke tudi po uveljavitvi GZ še naprej (in še vedno) določeni za vodje projektov tudi pri projektiranju stavb.

14. Tožnik ima položaj, pravice in obveznosti pooblaščenega inženirja po ZAID od 1. 6. 2018 dalje, ko je prišlo do prehoda reguliranih poklicev po ZGO-1 na regulirani poklic po ZAID (pooblaščeni inženir). IZS je po uradni dolžnosti posameznike, med njimi tudi tožnika, ki so bili na dan 31. 5. 2018 vpisani v imenik IZS po ZGO-1, s 1. 6. 2018 avtomatično prepisal v novi imenik.

15. Pred 1. 6. 2018 je bil tožnik vpisan v imenik IZS kot pooblaščeni inženir gradbene stroke, ki je imel pravico nastopati kot odgovorni projektant načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, odgovorni revident načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, odgovorni nadzornik za te iste objekte. Ministrstvo za okolje in prostor je po uveljavitvi nove zakonodaje (ZAID in GZ), ki pa ni prinesla sprememb na materialnopravnem področju, kateri subjekt je lahko odgovorni vodja projekta (ZGO-1) oziroma vodja projekta (GZ) pri projektiranju, neutemeljeno, nezakonito in samovoljno sprejelo uradno stališče (kot prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega (gradbenega) organa), da naj bi projektant za vodjo projekta pri projektiranju stavb lahko določil zgolj in samo pooblaščenega arhitekta po ZAID. Uradno stališče Ministrstva za okolje in prostor, po katerem mora projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije pri projektiranju stavb določiti pooblaščenega arhitekta iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje, je v nasprotju z vsebino tretjega odstavka 12. člena GZ.

16. Tretji odstavek 12. člena GZ namreč dopušča in omogoča, da projektant za vodenje izdelave projektne dokumentacije določi bodisi pooblaščenega arhitekta bodisi pooblaščenega inženirja. Pri določitvi konkretnega vodje projekta pri konkretnem projektiranju mora projektant upoštevati, da izbere pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz tiste stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje pri nameravani gradnji. Zakon v tretjem odstavku 12. člena GZ projektantu ne nalaga obveznosti, da bi moral projektant za vodjo projekta določiti pooblaščenega arhitekta. GZ daje projektantu pravico do izbire vodje projekta iz kroga oseb, ki imajo položaj pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja po ZAID, pri tem pa GZ projektanta omejuje s tem, da mora izbrani vodja projekta izhajati iz tiste stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje.

17. Uradno stališče Ministrstva za okolje in prostor izhaja iz naslednjih uradnih listin, in sicer: - dopis Ministrstva za okolje in prostor št. 007-43512017115 z dne 23. 7. 2018 (»GZ: Odgovori na vprašanja upravnih enot (11.)«, kjer je Ministrstvo za okolje in prostor zapisalo (št. 16, str 4): »Prevladujoča stroka pri projektiranju (in nadzoru) stanovanjskih stavb je že v skladu z obstoječo upravno prakso ob izvajanju ZGO-1 pooblaščeni arhitekt«; avtor tega dopisa ni naveden.

- dopis Ministrstva za okolje in prostor št. 007-435/2017/34 z dne 6. 12. 2018 (»Nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot iz I. in II. izdaje«), kjer je Ministrstvo za okolje in prostor po državnem sekretarju D.D. zapisalo: »Ker je dikcija stroke, ki prevladuje, pri opredelitvi vodje projektiranja vezana na namen gradnje, je vodja projektiranja pri stavbah pooblaščeni arhitekt.«

18. Tožnik v tem postopku izpostavlja razloge in argumente, ki kažejo na protipravnost in samovoljnost obravnavanega stališča Ministrstva za okolje in prostor glede vsebinskega vprašanja, ali je lahko pooblaščeni inženir določen za vodjo projekta pri projektiranju stavb s strani projektanta. Ministrstvo za okolje in prostor je obravnavano uradno stališče navzven manifestiralo v obliki konkretnega in posamičnega izpodbijanega dejanja z dne 18. 4. 2019. Hkrati pa se to uradno stališče Ministrstva za okolje in prostor manifestira in odraža tudi v drugih upravnih postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, ki potekajo pri pristojnem ministrstvu in upravnih enotah, kar je razvidno tudi iz Zahteve za dopolnitev vloge Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-18/2019/111096-05 z dne 9. 5. 2019 v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo trgovskega objekta ...

19. Pojasniti je treba, da nameravana gradnja ... športnega parka zajema in vključuje objekte s trgovsko, poslovno, hotelsko, garažno in športno dejavnostjo. V smislu prevladujočih del pa so absolutno prevladujoča gradbena dela, saj gre za izjemno zahteven inženirski objekt, ki se razteza na 200.000 kvadratnih metrih, od katerih je pretežni del podzemni z zelo zahtevnim načinom gradnje, velike konzolne strehe nad tribunami, dvorane z velikimi razponi, projekt upošteva ohranjanje kulturne dediščine skladno s konzervatorskim načrtom in zagotavlja najmanjše dopustne vplive na okolje. Investitor je za razvoj projekta izbral projektanta A. d.o.o. in tako v ponudbi kot tudi v pogodbi, sklenjeni za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, je bil tožnik naveden kot vodja projekta.

20. Ta odločitev je tudi v nasprotju z ustaljeno upravno in sodno prakso glede odgovornega vodje projekta po ZGO-1. Tožnik v nadaljevanju primeroma konkretizira in specificira projekte, pri katerih je tožnik v času veljavnosti ZGO-1, torej pred 1. 6. 2018, nastopal kot odgovorni vodja projekta po tretjem odstavku 45. člena ZGO-1 pri projektiranju stavb, in sicer v tej zvezi navaja pet konkretnih primerov.

21. Tožnik deluje na področju projektiranja že več kot 25 let. Tožnik je po ZGO-1 uspešno vodil projektiranje malih in velikih objektov (kot odgovorni vodja projekta po ZGO-1). Tožnik glede ustaljene upravne prakse po ZGO-1 s strani upravnih enot in takratnega ministrstva dokazuje, da je bil E.E. (direktor projektanta A. d.o.o. in pooblaščeni inženir po GZ, identifikacijska številka: ...) pri številnih gradbenih projektih, ki so se nanašali na projektiranje stavb, določen za odgovornega vodjo projekta po ZGO-1, in sicer našteje štiri konkretne projekte.

22. Tožnik utemeljuje, da je bilo po ustaljeni upravni in sodni praksi pristojnih upravnih organov, oblikovani na podlagi takrat veljavnega ZGO-1, ki je veljal do 1. 6. 2018, povsem utemeljeno, da je bil pooblaščeni inženir gradbene stroke odgovorni projektant načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte) po ZGO-1 določen za odgovornega vodjo projekta pri projektiranju stavb. Po ustaljeni praksi do 1. 6. 2018 so kot odgovorni vodje projektov pri projektiranju stavb nastopali tako pooblaščeni inženirji kot tudi pooblaščeni arhitekti. Upravni organ ne sme samovoljno, arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od ustaljene prakse.

23. Odstop od ustaljene prakse upravnih organov ali sodišča predstavlja izjemo, ko pride do odstopa od ustaljene prakse zaradi utemeljenega razlikovanja ali pa zaradi utemeljenega pretehtanja. Ključno je, da morajo biti v obeh primerih zato navedeni utemeljeni in argumentirani razlogi, ki morajo biti stvarni, obrazloženi in prepričljivi. Da mora biti odstop od upravne in sodne prakse obrazložen, izhaja tudi iz prakse Ustavnega sodišča RS. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabiti enako.

24. Vendar tožnik poudarja, da v tem subsidiarnem upravnem sporu pred naslovnim sodiščem tožnik s tožbo ne izpodbija obravnavanega uradnega stališča Ministrstva za okolje in prostor, saj tega niti ne more. Tožnik pa navaja vse razloge in argumente, ki kažejo na nezakonitost in neustavnost tega uradnega stališča Ministrstva za okolje in prostor, na podlagi katerega je ministrstvo s konkretnim ravnanjem z dne 18. 4. 2019 protipravno poseglo v ustavno varovan položaj in pravice tožnika.

25. Tožnik v predmetnem sporu izpodbija posamično in konkretno odločitev Ministrstva za okolje in prostor, ki je dne 18. 4. 2019 odločilo, da tožnik kot pooblaščeni inženir, ki je skladno z določili ZAID vpisan v Imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom pri IZS, ne sme biti določen za vodjo projekta, ko se projektiranje nanaša na stavbe. Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim oblastnim posegom tožniku prepovedalo in pravno ter dejansko onemogočilo, da bi opravljal naloge in zadolžitve vodje projekta v tem konkretnem primeru in tudi v vseh ostalih primerih, ko so predmet projektiranja stavbe, s tem pa je tožniku prepovedano in onemogočeno, da bi opravljal poklicne naloge pooblaščenega inženirja pri projektiranju konkretnih stavb in vseh ostalih stavb.

26. Tožnik je imel do dne 1. 6. 2018 status pooblaščenega inženirja gradbene stroke po 45. členu ZGO-1. Tožnik se je znašel v nevzdržni situaciji, saj je Ministrstvo za okolje in prostor v konkretnem upravnem postopku tožniku prepovedalo, da bi kot pooblaščeni inženir po GZ opravljal položaj vodje projekta pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji. Projektant A. d.o.o. je spremenil vodjo projekta, zato tožnik nima več položaja in pravic ter obveznosti vodje projekta po GZ na konkretnem gradbenem projektu niti na ostalih projektih v Republiki Sloveniji. S tem je bilo tožniku zaradi protipravnih ravnanj ministrstva onemogočeno in prepovedano, da opravlja delo in poklicne naloge pooblaščenega inženirja, ker je tožniku onemogočeno, da bi ga projektant določil za vodjo projekta pri projektiranju stavb.

27. Tožnik zaradi razlogov na strani Ministrstva za okolje in prostor ne more in ne sme več opravljati svojega poklica in dela. S tem je toženec protipravno posegel v tožnikove človekove pravice, ki so varovane z Ustavo RS in ostalimi mednarodnimi akti. Pravica do poklica je ustavno varovana človekova pravica, ki izhaja iz 49. člena Ustave RS (svoboda dela). Z izpodbijanim dejanjem toženca je prišlo do protipravnega posega, ki je v nasprotju z zakonom in mimo zakona, v položaj in pravice pooblaščenih inženirjev, med njimi tožnika, na trgu storitev vodenja projektiranja oziroma vodenja postopkov pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj za stranke (investitorje).

28. S protipravnim preprečevanjem opravljanja dela iz naslova poklica, ki ga je pridobil posameznik, toženec posega tudi v tožnikovo ustavno pravico iz 34. člena Ustave RS, v tem primeru v pravico tožnika do osebnega dostojanstva, ter v pravico iz 35. člena Ustave RS, v nedotakljivost tožnikove duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem se omejuje možnost razvoja tožnikovih sposobnosti, kar pomeni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oziroma ugleda v delovnem in življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi element, ki opredeljuje dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika, tudi tožnika.

29. Sklicuje se tudi na Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), ki v 15. členu določa, da ima vsakdo pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica.

30. Tožnik pravi, da ima pravni interes, da naslovno sodišče s sodbo ugotovi, da je izpodbijano ravnanje toženca, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2019 nezakonito (priloga št.1 k tožbi); da tožnik kot pooblaščeni inženir po ZAID in GZ, vpisan v Imenik pooblaščenih inženirjev z aktivnim poklicnim nazivom pri Inženirski zbornici Slovenije (IZS) (identifikacijska številka G-0187), ne sme nastopati kot vodja projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri izdelavi projektne dokumentacije v upravnem postopku št. 35105-121/2018 s strani projektanta A. d.o.o., za gradnjo ... športnega parka, nezakonita in neustavna, ker je toženec protipravno kršil tožnikove človekove pravice in svoboščine iz 22., 34., 35. in 49. člena Ustave RS in tretjega odstavka 12. člena GZ ter ZAID, ko je tožniku prepovedal izvajanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ.

31. Ker izpodbijana odločitev toženca, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 4. 2019 skupaj z vsebino dopisa Ministrstva za okolje in prostor št. 007-435/2017/15 z dne 23. 7. 2018 (»GZ: Odgovori na vprašanja upravnih enot (priloga št. 4 k tožbi) in z dopisa Ministrstva za okolje in prostor št. 007-43512017134 z dne 6. 12. 2018 (»Nadomestitev posredovanih odgovorov na vprašanja upravnih enot iz I. in II. izdaje«) (priloga št. 5 k tožbi), učinkuje in posega v tožnikov položaj in pravice ter pravne koristi izven konkretnega upravnega postopka št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor, saj tožniku kot pooblaščenemu inženirju po ZAID in GZ prepoveduje in onemogoča opravljanje poklica in poklicnih nalog pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ, ker tožniku onemogoča in prepoveduje opravljanje funkcije in nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb, tožnik izpodbija tudi to toženčevo ravnanje.

32. Zato tožnik s predmetno tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti in neustavnosti izpodbijanega ravnanja toženca z dne 18. 4. 2019, in sicer tudi z učinki in pravnimi posledicami, ki presegajo upravni postopek št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor, saj protipravno posegajo v tožnikov položaj in pravice iz naslova poklicnega naziva pooblaščenega inženirja v zvezi z določitvijo tožnika za vodjo projekta pri projektiranju stavb. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi oziroma seji ter glede na to, da dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, razsodi: Ugotovi se, da je tožena stranka z dejanjem z dne 18. 4. 2019, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor 18. 4. 2019, ko je tožena stranka tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena Gradbenega zakona (GZ) pri projektiranju ... športnega parka v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki se pod št. 35105-121/2018 vodi pred Ministrstvom za okolje in prostor investitorja B. d.o.o. in projektanta A. d.o.o., ravnala nezakonito in neustavno, ker je v upravnem postopku št. 35105-121/2018 pri Ministrstvu za okolje in prostor kršila in posegla v človekove pravice in svoboščine tožene stranke (kot posameznika in kot pooblaščenega inženirja po drugem odstavku 4. člena Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) in kot vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ) iz 22., 34.,35. in 49. člena Ustave RS in tretjega odstavka 12. člena GZ in ZAID, ker je bilo s prepovedjo opravljanja nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ poseženo v enako varstvo pravic tožeče stranke pred državnimi organi, pravico tožeče stranke do opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID, osebno dostojanstvo tožeče stranke in osebnostne pravice tožeče stranke.

Predlaga, da se odpravi dejanje tožene stranke dne 18. 4. 2019, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-121/2018/40 z dne 18. 4. 2019, ko je tožena stranka tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena Gradbenega zakona (GZ) pri projektiranju ... športnega parka v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki se pod št. 35105-121/2018 vodi pred Ministrstvom za okolje in prostor investitorja B. d.o.o. in projektanta A. d.o.o. Ugotovi se, da je tožena stranka z dejanjem z dne 18. 4. 2019, ko je tožeči stranki prepovedala opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji, ravnala nezakonito in neustavno, ker je kršila in posegla v človekove pravice in svoboščine tožene stranke (kot posameznika in kot pooblaščenega inženirja po drugem odstavku 4. člena ZAID in kot vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ) iz 22., 34., 35. in 49. člena Ustave RS in tretjega odstavka 12. člena GZ in ZAID, ker je bilo s prepovedjo opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID poseženo v enako varstvo pravic tožeče stranke pred državnimi organi, pravico tožeče stranke do opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID, osebno dostojanstvo tožeče stranke in osebnostne pravice tožeče stranke. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

33. Hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pravi, da se izpodbijano dejanje že izvršuje in učinkuje. Tožnik je že od samega začetka projekta ... športni park vodil ta projekt in njegovo projektiranje, ga koordiniral, vršil komunikacijo z investitorjem, mnenjedajalci (prej soglasodajalci), izdelovalci PVO, z velikim številom sodelavcev znotraj projektantskega tima z različnih področij (inženirji arhitekture, inženirji gradbeništva -statiki, strojnimi inženirji, inženirji elektrotehnike, tehnologi itd.) iz Slovenije in tujine. Projektant A. d.o.o. je bil zaradi izpodbijanega dejanja toženca primoran spremeniti vodjo projekta v upravni zadevi št. 35105-121/2018, tako da je tožnika na položaju vodje projekta pri projektiranju ... športnega parka nadomestila pooblaščena arhitektka Č.Č.

34. Vsebina tega izpodbijanega dejanja z dne 18. 4. 2019 predstavlja navodilo Ministrstva za okolje in prostor vsem upravnim enotam v Republiki Sloveniji, ki so poleg ministrstva (kot drugostopenjskega in nadrejenega organa) pristojne za izdajo gradbenih dovoljenj v Republiki Sloveniji. Zato je tožniku dejansko onemogočeno in prepovedano opravljanje poklica pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ in polno izvrševanje poklicnih nalog ter opravljanje funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji.

35. Tožnik skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 in ob upoštevanju, da se je izpodbijano dejanje že izvršilo in se še naprej trajno izvršuje, poudarja, da je za ureditev nezakonitega in neustavnega stanja, do katerega je prišlo zaradi izpodbijanega dejanja toženca, s katerim je bilo poseženo v pravni položaj in pravice tožnika, nujno potrebna izdaja začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede opravljanja tožnikovega poklica pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ in opravljanja funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ tako v konkretni upravni zadevi kot tudi v ostalih primerih projektiranja stavb v Republiki Sloveniji (ti. ureditvena oziroma neprava začasna odredba).

36. Trenutno stanje je takšno, da tožnik zaradi izpodbijanega dejanja z dne 18. 4. 2019 ne sme opravljati funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ v konkretnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo ... športnega parka, s tem pa mu je dejansko onemogočeno in prepovedano tudi opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ v Republiki Sloveniji pri projektiranju stavb.

37. V upravnem postopku št. 35105-121/2018 je bil tožnik zaradi izpodbijanega dejanja že odstranjen iz položaja vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ. Brez izdaje začasne odredbe bo predmetni subsidiarni upravni spor zoper izpodbijano dejanje, s katerim je bilo že poseženo v pravni položaj, pravice in pravne koristi tožnika v upravnem postopku št. 35105-121/2018 (kot pooblaščenega inženirja in vodje projekta), postal nesmiseln, tovrstno upravnosodno varstvo pred naslovnim sodiščem pa zgolj formalno in neučinkovito, saj bi postala tožba zoper že izvršeno in realizirano izpodbijano dejanje povsem brezpredmetna in nepotrebna, tožeči stranki pa bi bila na ta način odvzeta pravica do sodnega varstva.

38. Z izvršitvijo izpodbijanega dejanja z dne 18.04.2019, ko je bil tožnik izločen iz položaja vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ v upravnem postopku št. 35105-121/2018, je tožniku že nastala nepopravljiva škoda, ker je bilo nedopustno in neutemeljeno poseženo v njegove temeljne pravice in svoboščine, ki so varovane z Ustavo RS. Ker tožnik ne sme več opravljati funkcije vodje projekta v konkretnem gradbenem projektu, tožnik kot pooblaščeni inženir ne bo pridobil izkušenj in referenc na tem konkretnem projektu. Gre za nepopravljivo škodo, ki je ni mogoče finančno ovrednotiti, saj odsotnosti izkušenj in referenc, izvirajočih iz opravljanja funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju ... športnega parka, ni mogoče naknadno povrniti, nadomestiti ali kakorkoli finančno kompenzirati. Gre za tipičen primer nepopravljive škode, kot je le-ta definirana v ZUS-1. 39. Javna korist zaradi odložitve izvršitve in učinkovanja izpodbijanega dejanja z dne 18.04.2019 in začasne ureditve stanja v vmesnem obdobju ne bo prizadeta. Javno korist predstavlja tudi učinkovita zaščita pravnega položaja in pravic vseh pooblaščenih inženirjev v Republiki Sloveniji, vpisanih v imenik pri lZS, pri opravljanju funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji. Javni interes je v tem, da se zakoni uporabljajo tako, kot se glasijo. Zakonsko določilo iz tretjega odstavka 12. člena ZUS-1 je jasno in razumljivo, saj določa, da je vodja projekta lahko ali pooblaščeni inženir ali pooblaščeni arhitekt. Zakonsko pravilo ne določa, da bi lahko kot vodja projekta nastopal zgolj in samo pooblaščeni arhitekt. 40. Prav tako z začasno odredbo ne bo poseženo v koristi Ministrstva za okolje in prostor.

41. Ker se je izpodbijano dejanje že izvršilo, zato že učinkuje tako, da tožnik ne sme opravljati funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ od dne 18.04.2019 dalje, je edina možnost, da se zadrži učinkovanje izpodbijanega dejanja takšna, da se Ministrstvu za okolje in prostor naloži, da do pravnomočnega zaključka tega postopka pred naslovnim sodiščem dopusti in omogoči tožniku opravljanje funkcije in nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ v konkretni upravni zadevi št. 35105-121/2018 pred Ministrstvom za okolje in prostor.

42. Predlaga, da sodišče odloči, da se zadrži izvrševanje in učinkovanje dejanja tožene stranke dne 18.04.2019, ki izhaja iz Uradnega zaznamka Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-21/2018/40 z dne 18.04.2019, ko je tožena stranka tožeči stranki prepovedala in onemogočila opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena Gradbenega zakona (GZ) pri projektiranju ... športnega parka v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki se pod št. 35105-121/2018 vodi pred Ministrstvom za okolje in prostor investitorja B. d.o.o. in projektanta A. d.o.o., do pravnomočnega zaključka tega postopka.

43. Zadržanje izvrševanja in učinkovanja dejanja tožene stranke dne 18.04.2019 iz 1. točke tega sklepa učinkuje tako, da Ministrstvo za okolje in prostor v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo ... športnega dovoljenja pod št. 35105-121/2018, ki se vodi pred Ministrstvom za okolje in prostor, investitorja B. d.o.o. in projektanta A. d.o.o., dopusti, da tožeča stranka opravlja položaj vodje projekta na podlagi tretjega odstavka 12. člena GZ do pravnomočnega zaključka tega postopka.

44. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka (MOP) pravi, da tožnik zatrjuje, da mu bo onemogočeno in prepovedano opravljanje poklica pooblaščenega inženirja v skladu z GZ in ZAID in opravljanje funkcije vodje projekta, kar pa ne drži. V primerih, ko tožnik izpolnjuje pogoje, da opravlja poklic pooblaščenega inženirja in opravljanje funkcije vodje projekta, bo to lahko izvajal tudi v bodoče. 45. Iz že prej veljavnega ZG (tretji odstavek 45. člena), kot sedaj veljavnega GZ (tretji odstavek 12. člena) izhaja, da mora pri stavbah investitor kot odgovornega vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje. Takšno je bilo ves čas veljavnosti ZGO-1 kot tudi sedaj, ko velja GZ, stališče MOP, kar bo podrobno pojasnjeno in dokazano v odgovoru na tožbo.

46. Nastanek škode, zaradi katere bi bila začasna odredba utemeljena, ne more biti iz spoštovanja določb zakona v delu, ki se nanaša na vodenje projekta. V kolikor bi se tožniku z začasno odredbo dovolilo, da nadaljuje z opravljanjem tovrstne prakse, bi to pomenilo, da je tožniku omogočeno nadaljevanje nezakonite prakse.

47. Kot navaja že tožnik sam v tožbi, je investitor po projektantu, družbi A. d.o.o., v konkretnem upravnem postopku št. 35105-121/2018 na podlagi poziva in zahteve Ministrstva za okolje in prostor dopolnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in za vodjo projekta namesto tožnika, ki je pooblaščeni inženir imenoval vodjo projekta, ki je pooblaščena arhitektka. Iz navedenega izhaja, da je bilo zahtevi upravnega organa, da investitor ustrezno dopolni vlogo, ugodeno in da konkretni postopek teče naprej. Upravni organ poudarja, da tožnik ni stranka v konkretnem postopku niti ni stranski udeleženec, pač pa bi lahko nastopal zgolj kot pomočnik stranke, ki pa po določilu 61. člena ZUP ne zastopa stranke. Pomočnik stranke je lahko le takrat, ko ga stranka za to izrecno pooblasti.

48. Glede na to, da je bila zahteva za dopolnitev vloge že realizirana, kar v konkretnem primeru pomeni realiziran uradni zaznamek, postopek pa se je na podlagi tako usklajenega projekta nadaljeval, bi se z dovolitvijo začasne odredbe postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo ... športnega parka vrnil v fazo pred izdajo uradnega zaznamka. To bi investitorju kot stranki v postopku povzročilo veliko škodo, ker bi začasna odredba lahko bistveno podaljšala postopek izdaje gradbenega dovoljenja, saj bi se morala vsa dejanja ponoviti. Posledično bi se lahko bistveno zamaknil pričetek izvajanja investicije, kar bi investitorju, kot nasprotni stranki nedvomno povzročilo veliko finančno škodo.

49. Prav tako bi bila prizadeta javna korist. Določitev pooblaščenega arhitekta kot vodje projekta je v konkretnem postopku v javnem interesu, utemeljena na določilih GZ kot tudi ZAID. Tožnik trdi, da javno korist v konkretnem primeru predstavlja učinkovita zaščita pravnega položaja in pravic vseh pooblaščenih inženirjev v Sloveniji, vendar pa tega ne utemeljuje. Navaja, da javni interes določa 2. člen GZ, ki v prvem odstavku določa, da je namen zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov. Iz določil GZ torej ne izhaja, da bi bilo v javnem interesu neutemeljeno širjenje pooblastil pooblaščenih inženirjev v Sloveniji.

50. Tožnik zahteva, da se na podlagi določila tretjega odstavka 32. člena. ZUS začasno uredi stanje, ker je tožniku onemogočeno opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja po ZAID ali GZ.

51. Upravni organ glede teh navedb odgovarja, da te ne držijo. Tožniku z napadenim aktom ni bilo onemogočeno opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja po ZAID ali GZ. Poklicne naloge pooblaščenih arhitektov in inženirjev so določene v 4. členu ZAID. Tako se poklicne naloge pooblaščenega inženirja s področja gradbeništva nanašajo na strokovno področje gradbene stroke, zlasti na izdelavo načrtov gradbenih, geotehničnih, voziščnih in podobnih konstrukcij stavb in drugih objektov ter drugih posegov v prostor in njihovo izvedbo, izdelavo gradbenih načrtov objektov, izdelavo statičnih in potresnih analiz, študij potresne ogroženosti objektov in geološko geomehanskih analiz temeljnih tal ter preskušanje gradbenega materiala.

52. Z navedenim upravnim aktom niso bile naloge tožnika, kot jih določa ZAID, v ničemer onemogočene. Z upravnim dejanjem je upravni organ le sledil zakonskim določbam, ki se nanašajo na določitev vodje projekta, ki je v konkretnem primeru lahko le pooblaščeni arhitekt, saj se projektna dokumentacija, ki je priloga k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo ... športnega parka, nanaša izključno na stavbo, kar bo podrobneje pojasnjeno v odgovoru na tožbo). Predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče v celoti zavrne.

53. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da bistveno izhodišče te zadeve izhaja iz dejstva, da tožnik opravlja poklic pooblaščenega inženirja. Del poklicnih nalog pooblaščenega inženirja predstavlja tudi opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ. Pavšalna trditev toženca, da naj bi iz prej veljavnega ZGO-1 in iz sedaj veljavnega GZ »izhajalo, da mora pri stavbah investitor kot odgovornega vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje«, je že na prvi pogled (in brez nadaljnje vsebinske obravnave) neutemeljena. Toženec v odgovoru niti ni opredelil zakonskega pravila (oziroma zakonskega člena) iz ZGO-1 oziroma iz GZ, ki bi pritrjeval pavšalni in splošni navedbi toženca. Tak ugovor toženca je treba zavrniti, saj predstavlja golo navedbo, ki ni z ničemer podprta. Iz GZ ne izhaja zakonsko pravilo, ki bi določalo, da lahko kot vodja projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb nastopa zgolj in samo pooblaščeni arhitekt. Če bi takšno zakonsko pravilo obstajalo, bi ga toženec zagotovo izpostavil in citiral v odgovoru, a tega ni storil, ker takšno pravilo ne z ZGO-1 ne z GZ ni bilo uzakonjeno. Zato je tudi toženčev pavšalen očitek glede nespoštovanja (neopredeljenih) zakonskih določb zakona (GZ) neutemeljen.

54. Tudi nadaljnja pavšalna (in gola) trditev toženca, da naj bi bilo stališče MOP ves čas »takšno«, da mora investitor pri stavbah kot odgovornega vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta, saj ta pri stavbah praviloma prevladuje, je že na prvi pogled neutemeljena in brez vsakršne podlage. Tožnik je k tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe priložil primere ustaljene upravne prakse upravnih enot in ministrstva, to procesno gradivo pa ob odsotnosti vsakršne drugačne navedbe toženca že a limine negira.

55. Toženčevo ugotavljanje, da tožnik v upravnem postopku št. 35105-121/2018 nima položaja stranke niti stranskega udeleženca, lahko pa bi nastopal »kot pomočnik stranke«, je brezpredmetno. Tožnik ne v tožbi ne v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni podal tovrstnih trditev, s katerimi se ukvarja toženec. Tožnik je pojasnil in izkazal, da s predmetno tožbo v subsidiarnem upravnem sporu in s predmetno zahtevo za izdajo začasne odredbe varuje svoj pravni položaj, pravice in pravne koristi, ki jih črpa neposredno iz Ustave RS, ZAID in GZ. Gre za varstvo tožnika kot posameznika (fizične osebe), ki opravlja zakonsko reguliran poklic pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ.

56. Tožnik v postopku pred naslovnim sodiščem z ničemer ne posega v pravni položaj, pravice in pravne koristi investitorja in projektanta v upravni zadevi št. 35105-121/2018. 57. Odgovor na vprašanje, katere so tiste poklicne naloge, ki jih lahko opravlja pooblaščeni inženir, ki predstavlja zakonsko reguliran poklic, izhaja iz vsebine ZAID in GZ. Izpodbijano ravnanje toženca, s katerim je bilo tožniku prepovedano in onemogočeno vodenje konkretnega projekta, ki po tretjem odstavku 12. člena GZ predstavlja pravico in upravičenje pooblaščenega inženirja, ki je sestavni del njegovih poklicnih nalog, predstavlja poseg v opravljanje poklicnih nalog tožnika kot pooblaščenega inženirja. Opravljanje nalog vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ predstavlja eno od poklicnih nalog, ki"jih je upravičena opravljati oseba, ki ima poklic pooblaščenega inženirja. Vodenja projekta ne mora opravljati kdorkoli, ampak zgolj in samo pooblaščeni inženir ali pooblaščeni arhitekt. Zato gre pri pristojnosti za opravljanje nalog vodje projekta za sestavni del oziroma za vsebino poklicnih nalog pooblaščenega inženirja oziroma pooblaščenega arhitekta.

58. V situaciji, ko zakon določa, da pooblaščeni inženir opravlja tudi naloge vodenja projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ, je logično, da oblastno ravnanje državnega organa, ki konkretnemu pooblaščenemu inženirju prepove in onemogoči opravljanje teh poklicnih nalog, predstavlja poseg v zakonsko regulirane in opredeljene poklicne naloge pooblaščenega inženirja. Zavrniti je treba pavšalno izhodiščno stališče toženca, po katerem kršitev tretjega odstavka 12. člena GZ ne bi mogla predstavljati posega v poklicne naloge pooblaščenega inženirja.

59. Ravno zato tožnik predlaga sodno varstvo pred naslovnim sodiščem, da prepreči poseganje v njegove pristojnosti in poklicne naloge, ki jih ima na podlagi reguliranega poklica pooblaščenega inženirja, kar je tudi v javnem interesu pri vsaki (nameravani) gradnji objektov v Republiki Sloveniji.

60. Predlagano zavarovanje z začasno odredbo bo učinkovalo le v razmerju tožnika (osebno in kot pooblaščeni inženir) in Ministrstva za okolje in prostor (MOP). Zaradi predlagane začasne odredbe se upravni postopek št. 35105-121/2018, ki se vodi na podlagi zahteve investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja, ne bo »vrnil v fazo pred izdajo uradnega zaznamka«. Predmetno sodno varstvo, ki ga zahteva tožnik, ne vpliva in tudi ne more vplivati na položaj, pravice in pravne koristi investitorja v upravnem postopku št. 35105-121/2018. Kot že pojasnjeno, stranki tega sodnega postopka pred naslovnim sodiščem sta tožnik in toženec, ne pa investitor ali projektant ali tretji subjekt. 61. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

62. Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz istih razlogov zahteva tudi začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

63. Upravno sodišče upošteva, da Vrhovno sodišče glede odločanja o začasnih odredbah navaja, da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi.1 Navedeno stališče oziroma standardi Vrhovnega sodišča so nastali v zadevah v zvezi z dodeljevanjem koncesij, kjer stranka v upravnem postopku (na primer) ni uveljavljala varstva ustavnih pravic; Vrhovno sodišče pa je ta restriktivni pristop upoštevalo tudi v nekaterih drugih vrstah zadev.

64. Upravno sodišče se je v pretekli sodni praksi načeloma pridružilo tem stališčem in standardom, pri čemer je v nekaterih primerih poudarjalo, da so konkretne partikularnosti uporabe tega standarda iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v posamičnih primerih lahko odvisne od tega, ali tožnik z začasno odredbo poleg pravice iz 25. in 23. člena Ustave varuje še kakšno drugo ustavno pravico ali pravico iz mednarodne pogodbe, ali pa varuje zakonsko pravico ali morda zgolj pravni interes. Kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) - če gre za eno-instančno odločanje v upravnem postopku - vsekakor pa tudi pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) v povezavi s kakšno drugo ustavno pravico ali ustavno določbo;2 razen v izjemnih primerih namreč sama tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo.

65. Preden sodišče opredeli, katere specifične pravno zavarovane dobrine v smislu pravice ali pravnega interesa varuje tožeča stranka v konkretnem primeru z zahtevo za začasno odredbo in katere specifične pravno-zavarovane interese mora sodišče poleg tega tudi upoštevati, da bi lahko opravilo ustrezno tehtanje morebitnih nasprotujočih si interesov ali pravic z vidika načela sorazmernosti iz drugega ali tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče pripominja, da posamični primeri odločitev Vrhovnega sodišča, ko je le-to ugodilo zahtevku za izdajo začasne odredbe, kažejo, da so v okviru zgoraj omenjenega restriktivnega pristopa pri izdajanju začasnih odredb uspešne zahteve za izdajo začasne odredbe zlasti tiste, ko gre za primere razrešitev s pomembnih javnih funkcij in ko so tožeče stranke z začasnimi odredbami uveljavljale zadržanje postopkov izbire in imenovanja novih nosilcev javne funkcije. To so primeri izbire in imenovanja za direktorsko mesto v javnem podjetju,3 v občinski upravi,4 v javnem skladu,5 v javni agenciji,6 v javnem zavodu.7

66. Vendar razlog za izdajo začasnih odredb v teh primerih ni bilo učinkovito varstvo materialnih ustavnih pravic tožečih strank, ampak stališče, da je mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo v primeru ugoditve tožbi (kadar sodišče ne more takoj odločiti o sami tožbi) predvsem z izdajo ureditvene začasne odredbe, ker je z izpodbijanimi akti bilo poseženo v obstoječe pravno razmerje (in ker je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja), vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, pa kasneje ne bo več mogoča, če bo tožeča stranka s tožbo uspela.8 V predmetni zadevi ne gre za take vrste spor, saj bi bila vzpostavitev pravnega razmerja projektanta za tožnika možna tudi po izdaji oziroma na podlagi sodbe v tem upravnem sporu.

67. Iz primerljivega razloga je Vrhovno sodišče v pretekli sodni praksi na podlagi omenjenega restriktivnega (zadržanega) pristopa glede izdajanja začasnih odredb že izdalo začasne odredbe v zadevah dostopa do informacij javnega značaja in sicer z razlago, da v primeru seznanitve javnosti z zahtevanimi informacijami, preden bi sodišče razsodilo o utemeljenosti tožbe, ne bi bilo mogoče sanirati stanja ob morebitnem uspehu v upravnem sporu, saj umik iz javnosti - enkrat razkritih podatkov kot informacij javnega značaja - kasneje ni več mogoč; upravni spor bi v takem primeru izgubil svoj smisel9 oziroma sodno varstvo v takem primeru ne bi bilo učinkovito.10 Vendar predmetne zadeve ni mogoče v celoti umestiti v tak tip sporov, kjer je upravno-sodna praksa ugotovila okoliščine, potrebne oziroma zadostne za izdajo začasne odredbe.

68. Vendar pa novejša odločitev Vrhovnega sodišča s področja varstva konkurence kaže, da zahteva za izdajo začasne odredbe ni (lahko) utemeljena samo takrat, ko gre za poseg v obstoječe pravno razmerje, ki ne pomeni nujno posega v ustavno pravico, in ki ga ne bi bilo mogoče več vzpostaviti nazaj, če je kasneje tožbi ugodeno, ampak da je lahko težko popravljiva škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izkazana tudi takrat, ko stranka izkaže, da izpodbijani akt posega v določeno materialno ustavno pravico – na primer v pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ali lastninske pravice (33. člen Ustave), četudi ne gre za ireverzibilen poseg.

69. V zadevi I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018 je namreč Vrhovno sodišče poleg elementa ireverzibilnosti naložene prodaje premoženja,11 ugotovilo samostojen in pravno priznan element škode (v povezavi s pravicama iz 74. in 33. člena Ustave) tudi v tem, da je z izpodbijanim aktom skupini petih podjetij »bistveno« poseženo v izvajanje njihove dejavnosti in sicer v dejavnost izdajanja športnih TV programov po Sloveniji in da bi tožečim strankam z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, pri čemer po stališču Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi morale tožeče stranke ob tem izkazati, da bi izpodbijani akt povzročil stečaj družb.12 Vrhovno sodišče ob tem dodatno pojasnjuje, da se že omenjeni restriktiven pristop pri obravnavanju začasnih odredb nanaša na to, da mora stranka navesti potrebna dejstva in dokaze ter jih predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe in da praviloma dejstva niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v tem odločanju ne ugotavlja dejstev in ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1). »Navedena restriktivnost (zadržanost) pa se ne nanaša na vsebinsko presojo pogojev za izdajo začasne odredbe, saj za kaj takega v ZUS-1 ni podlage.«13

70. Upoštevajoč te standarde je Upravno sodišče izdalo začasno odredbo zasebnemu subjektu na področju izobraževanja doktorskega študija v zadevi I U 448/2019-4 z dne 21. 3. 2019, kjer je bilo potrebno zavarovati težko popravljivo škodo, saj je bilo izkazano, da bi izvršitev v upravnem sporu izpodbijane odločitve prizadela možnost dokončanja doktorskega študija študentom in bi prizadela pravico do splošne svobode ravnanja na področju izvajanja javno-veljavnih služb izvajalcev izobraževalnih storitev (35. člen Ustave v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994). V teh elementih je upravno sodišče črpalo inspiracijo za presojo o obstoju težko popravljive škode iz zgoraj citirane sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018. 71. V obravnavani zadevi sodišče na podlagi omenjenih primerov iz sodne prakse tožniku priznava, da s predmetno zahtevo za izdajo začasne odredbe lahko uveljavlja težko popravljivo škodo zaradi izpodbijanega dejanja tožene stranke oziroma posega v njegovo pravico do svobode dela v smislu dostopa do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave in tudi osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, za kar nima drugega sodnega varstva kot po določilu prvega odstavka 4. člena ZUS-1.14

72. Vendar pa sodišče ocenjuje, da tožnik v konkretnem primeru ni uspel izkazati, da bi bila zaščita pred težko popravljivo škodo z izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja sorazmerna glede na varstvo javne koristi. Tožnik namreč v bistvu zahteva začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, to je za začasno ureditev stanja in sicer glede opravljanja poklica pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ na podlagi tretjega odstavka 12. člena GZ v konkretni zadevi in tudi v vseh ostalih primerih projektiranja stavb v Sloveniji.

73. V okviru tega sodišče najprej ugotavlja, da tožnikova opredelitev težko popravljive škode ni v celoti sprejemljiva, kajti tožnik se najprej sklicuje na dejstvo, da je od samega začetka vodil projekt ... športni park, po izdaji izpodbijane odločbe pa ga ne more več. S tem ni dovolj konkretiziral težko popravljive škode v skladu z omenjenimi standardi sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prav tako dejstvo, da je bil projektant A. d.o.o. zaradi izpodbijanega dejanja primoran spremeniti vodjo projekta, zadeva okoliščine na strani podjetja A. d.o.o. in ne tožnika kot fizične osebe in nosilca osebnostih pravic ter nosilca pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave.

74. Nadalje tožnik zatrjuje, da ne bo pridobil izkušenj in reference na konkretnem projektu, česar ni mogoče finančno ovrednotiti in gre zato za nepopravljivo škodo. Sodišče lahko sprejme, da je projektantsko delo v zvezi z ... športnim parkom sicer lahko pomembna referenca in strokovna izkušnja za nadaljnje strokovno delo na njegovem poklicnem področju, vendar pa je na drugi strani treba upoštevati, da je morda odločitev, da je za predmetni objekt potreben projektant, ki je pooblaščeni arhitekt in ne pooblaščeni inženir, zaradi prevladujočega namena gradnje (tretji odstavek 12. člena GZ) pravilna. Zato bi izdaja začasne odredbe lahko bila v nasprotju z varstvom javne koristi.

75. Vsekakor pa (izpodbijano) dejanje, ki je poseglo v uresničevanje tožnikove pravice iz tretjega odstavka 49. člena in 35. člena Ustave zadeva samo predmetni projekt in ne more pomeniti splošne prepovedi tožniku, da opravlja delo projektanta v primerih stavb, ki so opredeljene v 37. točki 3. člena GZ.15 To pomeni, da tožnik nima prav v delu, kjer težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da mu je dejansko onemogočeno in prepovedano opravljanje poklica pooblaščenega inženirja po ZAID in GZ in polno izvrševanje poklicnih nalog ter opravljanje funkcije vodje projekta po tretjem odstavku 12. člena GZ pri projektiranju stavb v Republiki Sloveniji. Tega tožena stranka glede na besedilo in sistematiko GZ ter načelo zakonitosti oziroma vezanosti uprave na zakon (120. in 15. člen Ustave) niti ne more oziroma ne sme. Če bo sodišče ugotovilo nezakonitost posega in bo v pravdnem postopku ugotovljeno, da so izpolnjene predpostavke za odškodninsko tožbo, bo tožnik lahko dobil povrnjeno škodo v pravdnem postopku.

76. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

77. Odločitev o stroškovnem zahtevku si sodišče pridrži do končne odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 326/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010; I Up 324/2010 z dne 22. 12. 2010. 2 Glej na primer sodno odločbo Upravnega sodišča v zadevi I U 676/2013, 29. 4. 2013; glej tudi odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, odst. 12; Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009 (odst. 7, 11-13) in sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015 (odst. 14-22) in I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016 (odst. 9-10). 3 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi Sklep II Up 6/2001, 24. 5. 2001. 4 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 273/2006, 15. 3. 2006. 5 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 640/2007, 25. 10. 2007. 6 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 41/2013, 14. 2. 2013. 7 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 51/2015, 1. 4. 2015. 8 Ibid. odst. 8. Če Vrhovno sodišče v takšni zadevi ni izdalo začasne odredbe oziroma je razveljavilo začasno odredbo, ki jo je na prvi stopnji sojenja izdalo Upravno sodišče, je stranka lahko uspela z ustavno pritožbo (glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1165/06, 12. 7. 2006. 9 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 72/2016, 30. 3. 2016, odst. 9-10. V tej zadevi je stranka v sodnem postopku uveljavljala materialno ustavno pravico do varstva svobodne gospodarske pobude. 10 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 312/2015, 29. 10. 2015, odst. 13-17. 11 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018, 17. 10. 2018, odst. 16. 12 Ibid., odst. 15. 13 Ibid. odst. 9. 14 Glej mutatis mutandis odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-67/95, 4. 4. 1996, odst. 17, U-I-139/94, 30. 1. 1997, odst. 11. 15 Po tem določilu, ki pojasnjuje izraze v GZ, je stavba pokrit objekt, kamor se lahko vstopi in je namenjen bivanju ali opravljanju dejavnosti.