Jedro

Akta o podržavljenju ni mogoče izpodbijati v postopku denacionalizacije. Dopustno je dokazovanje drugačnega lastniškega stanja, kot izhaja iz akta o podržavljenju in da lastniško stanje v času podržavljenja izkazuje, da je bilo podržavljeno tudi premoženje drugih lastnikov, ki niso navedeni v odločbi o podržavljenju. Ker tožniki tega niso dokazali, je bilo premoženje pravilno vrnjeno pravnim naslednikom osebe, ki je v aktu o podržavljenju navedena kot razlaščenec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 11.7.2002. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote S. z dne 2.3.2001. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičencu F.U., rojenemu 12.7.1871, umrlemu 26.7.1954, vrne v last in posest parc. št. 2/1, vpisana pri vl. št. 333 k.o. P. Z isto odločbo je bilo odločeno, da se zahteva za denacionalizacijo iz te nepremičnine po pokojnem F.U., rojenemu 10.9.1882, ki so jo kot pravni nasledniki vložili tožniki, zavrne.

Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na pravilni dejanski in pravni podlagi. Vse listine po presoji sodišča prve stopnje potrjujejo pravilnost sklepanja tožene stranke, da je bil odvzeti del gozdne parcele št. 2/1 k.o. P. podržavljeno F.U. in da je bil le-ta na podlagi razdelitve posestva pred podržavljenjem, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi, v njegovi izključni lasti. Delitev posestva je bila formalno potrjena z darilno pogodbo v letu 1968, s katero so si solastniki razdelili nepremičnine pod vl. št. 83, 112 in 314 k.o. P. in vl. št. 90 k.o. T. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je F.U. oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in da je kot bivši lastnik tudi denacionalizacijski upravičenec.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo ugotovitvam upravnih organov prve in druge stopnje in pomanjkljivo obrazložilo stališče, da so si prvotni lastniki v letu 1923 kupljenega posestva premoženje razdelili v naravi in ga tako razdeljenega uživali, kar naj bi bilo formalno urejeno šele leta 1968 z darilno pogodbo, ki pa ne more biti odločilni element glede ugotavljanja resničnega stanja stvari in tudi ne more biti predmet tega postopka. Pri ugotavljanju resničnega dejanskega stanja bi morala biti presojana tudi listina Zemljiškega in gozdnega gospodarstva, katerega izvirnik hrani Muzej narodne osvoboditve M. in iz katere izhaja, da so bili 1941 leta štirje lastniki posestva in da sta bila F.U. iz B. in F.U. iz P. med vojno izseljena in da jima je bilo tedaj premoženje zaplenjeno. Če bi vsak užival zemljišča, ki naj bi si jih že prej razdelili, bi ta dokument bil sestavljen drugače. Dejstvo je, da je bil F.U. iz P. lastnik 3/10 zemljišča in so z odločbo o denacionalizaciji njegovi pravni nasledniki prikrajšani za navedeno lastništvo. Listine, ki so bile sestavljene ob podržavljenju, niso zanesljive, saj se v konceptu odločbe o nacionalizaciji iz leta 1952 s seznamom parcele F.U. iz B. lahko ugotovi večkratno popravljanje površine parcele št.2/1. Po izpovedbi imenovanega iz leta 1947 je užival oziroma posedoval 82,85.93 ha zemljišča, po potrdilu z dne 26.8.1954 pa so njegovi otroci dobili skupaj 15 ha zemljišča. Iz popisa in razdelitve zemljišča za k.o. P. pa je razvidno, da je F.U. ostalo še 14,84.76 ha zemljišč v k.o. P. Ostanek je bil torej 53,01.17 ha. Ker je bilo nacionalizirano 89.81.18 ha oziroma 89,10.09 ha, je po geometrski izmeri zaključek jasen in predstavlja razliko 36,80.01 ha, ki je nedvomno del, ki je bil nacionaliziran ostalim solastnikom.

Na podlagi ocene vseh listinskih dokazov in zemljiškoknjižnih podatkov Okrajnega sodišča v Sevnici za vl. št. 112 k.o. P. je mogoče ugotoviti, da je pri razlastitvi parcele 2/1 te k.o. prešlo v last splošnega ljudskega premoženja 104,8118 ha zmanjšano za 15 ha, ki so bili odmerjeni trem potomcem enega od solastnikov. Nacionalizirano je bilo torej 89,81.18 ha skupnega posestva, kar pa je več kot je F.U. iz B. v svojem idealnem deležu sploh imel v posesti. Ugotoviti je, da je imel F.U. delež 82,8 ha, po razlastitvi pa je obdržal le še del nerazlaščene parcele 2/1 (15 ha), kakor tudi po potrdilu o razlastitvi parcele v velikosti 14,8 ha, kar znaša 29,8 ha. Iz dokumentov je razvidno, da do leta 1954, ko je bilo potrdilo izdano, ni prišlo do nikakršne medsebojne delitve posesti. Zato delitev posestva v letu 1968 ni mogla vsebovati parcele, ki je bila nacionalizirana že pred tem in je po prepovedi sečnje iz leta 1947 vsem solastnikom izseke izvajal sprva OLO K., kasneje pa GG B. Ni razumljivo, zakaj je odločba o podržavljenju zatajila vse dotedanje solastnike in na to vprašanje v postopku ni bilo odgovorjeno. Če bi bil F.U. iz B. izključni lastnik navedene parcele, bi bila potrebna pogodbena volja vseh solastnikov, pa temu ni bilo tako. Ti se niso odpovedali svojemu solastniškemu deležu in ga niso odprodali, bil pa jim je odvzet, kljub temu, da je zemljiškoknjižno stanje izkazovalo podatke o solastništvu F.U. iz B. 5/10 in F.U. iz P. 3/10 in A. in A.Z. 2/10. Nobene pravne podlage ni za ugotovitev, da je bil F.U. iz B. izključni lastnik podržavljenega zemljišča. Zato predlaga ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Pritožbeni odgovori niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko to ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je bil del gozdne parcele št. 2/1 k.o. P. podržavljen F.U. iz B. kot izključnemu lastniku te gozdne parcele, ki je bila del posestva, na katerem je bila vknjižena solastninska pravica zanj do 5/10, za F.U. iz P. 3/10 in za A. in A.Z. vsakega po 1/10. Obravnavana zadeva je bila že predmet upravnega spora, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. U 1765/94 z dne 27.2.1997, sprejelo stališče, da je denacionalizacijski upravičenec oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in se nanj praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Nesporno je, da se je akt o podržavljenju glasil na F.U. iz B. Po stališču navedene sodbe je pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca potrebno upoštevati v primeru, če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastninsko stanje. Prav to je bilo predmet dokaznega postopka v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe in za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Pritožbeni očitek pomanjkljive presoje odločilnih dokazov je zato po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen.

Vprašanje, kdo je bil lastnik premoženja ob podržavljenju, je z vidika denacionalizacijskega postopka predhodno vprašanje. V skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku je to predhodno vprašanje sam reševal prvostopni upravni organ.

Dokazna ocena in presoja odločilnih listin je pravilna. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve, da so si pravni predniki tožnikov in solastniki posestva le-to sporazumno v naravi razdelili in da je vsak od solastnikov v naravi užival in pridobil del premoženja v izključno last. Ta razdelitev pred podržavljenjem res ni bila pravno formalno izvedena, upoštevana pa je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v postopku razlastitve dela parcele št. 2/1. O izključnem lastništvu F.U. iz B. na spornem zemljišču niso pomembne listine iz Zgodovinskega arhiva, ki jih navaja pritožba, saj je šlo tedaj za zaplembo lastniških deležev dvema solastnikoma po okupatorskih oblasteh, kjer se delitev posestva po nakupu v letu 1923 očitno ni upoštevala, vendar pa to na odločitev o zadevi ne vpliva, saj je bilo vzpostavljeno po osvoboditvi prvotno lastniško stanje. V postopku denacionalizacije tožeča stranka tudi ne more izpodbijati akta o podržavljenju v tem smislu, da je bil ta akt napačen in da je bilo s podržavljenjem nekaj narobe. Akt o podržavljenju je javna listina in ga ni mogoče izpodbijati v postopku denacionalizacije, zato pritožbene navedbe o površinah, ki so bile nerazlaščene in o površini, ki je spadala pod udar podržavljenja, tudi ne morejo biti upoštevne. Dejstvo je, da je bil podržavljen del gozda parc. št. 2/1 k.o. P. in edini dopustni ugovor, kot je že navedlo vrhovno sodišče v prej navedeni sodbi, je, da lastniško stanje izkazuje, da je bilo podržavljeno tudi premoženje drugih lastnikov, ki niso navedeni v odločbi o podržavljenju. Pomembno je dejstvo, da odločba o podržavljenju ni bila izvedena v zemljiški knjigi, kar dokazuje, da ta ureditev glede na solastništvo posestva v času podržavljenja ni bila možna zato, ker formalno posestvo med solastnike še ni bilo razdeljeno. To vprašanje so solastniki rešili z razdelilno pogodbo, ki je sestavljena v obliki sodnega zapisnika in je javna listina in zato velja za resnično vse, kar ni izrecno izpodbito po predpisih, ki veljajo za izpodbijanje resničnosti tega, kar javna listina potrjuje. V tej delilni pogodbi je v zadnjem odstavku na prvi strani navedeno, da so si solastniki in pravni predniki solastnikov, ki so bili stranke te pogodbe, nepremičnine v naravi razdelili, kakor jih sedanji lastniki tudi uživajo. Prav ta ugotovitev kaže na to, da med njimi obseg premoženja ni bil sporen, kakor tudi ne, kateri del posestva so posamezni solastniki na podlagi delitve v letu 1923 imeli v svoji izključni lasti in ga uživali. Podatki o površinah zemljišč ne morejo biti predmet presoje, saj ta zemljišča niso bila razlaščena in v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati, ali so bila na podlagi delilne pogodbe pravično razdeljena med solastnike v skladu z višino njihovih solastninskih deležev, saj je bila njihova odločitev potrjena z javno listino, katere veljavnost ni bila nikoli izpodbita. Da je bil izključni lastnik dela zemljišča parc.št 2/1 F.U. iz B., nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je prejel za to zemljišče ob razlastitvi odškodnino. V upravnih spisih ni nobenih podatkov o tem, da bi katerikoli solastnik temu nasprotoval in uveljavljal, da del te odškodnine pripada tudi njemu.

Ker je izpodbijana sodba v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, bistvene kršitve določb postopka pa sodišče ni zagrešilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo in zavrnilo neutemeljeno pritožbo (73. člen ZUS).