Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnik ni zmogel dokaznega bremena za zatrjevano lastninsko pravico, njegov tožbeni zahtevek, ki meri na njeno varstvo, ne more biti utemeljen.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (1. točka izreka) v celoti zavrne, odločitev o pravdnih stroških (2. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 567,70 EUR v roku osmih dni.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 241,16 EUR v roku osem dni.
: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna izročiti tožniku frezo in obračalnik za traktor tip Tomo Vinkovič TR732 ter mu tudi povrniti pravdne stroške v znesku 695,34 EUR.
Zoper to sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, poleg tega pa tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP v zvezi s spori majhne vrednosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da to sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za redni postopek, čeprav bi se zadeva morala nadaljevati po pravilih za spore majhne vrednosti. Po 130. členu novele ZPP bi moralo sodišče dati strankama možnost vložitve še ene pripravljalne vloge s pravnim poukom iz 453. člena ZPP, kar pa sodišče ni storilo. V sporu majhne vrednosti bi moralo sodišče razglasiti sodbo po koncu glavne obravnave, obrazložitev sodbe pa bi morala biti le kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedb določb procesnega in materialnega prava, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Glede odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino listin in izpovedb. Razlogi glede potrdila z dne 15.10.2003 so zmotni. To potrdilo ni bilo nikoli razveljavljeno in nesporno dokazuje, da je toženka kupila od J. B. tako frezo kot tudi obračalnik. V nasprotju s sklepom o zavrženju ovadbe zoper toženko je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko pravi, da iz razlogov tega sklepa izhaja, da je toženka potrdilo napisala sama 17.7.2006 po smrti J. B. ter nagovorila priči M. B. in F. B., da sta ga istega dne podpisala. V sklepu o zavrženju ovadbe je zapisano le, da obstaja sum, da je toženka to storila, kar pa ne pomeni, da je to v resnici tudi storila. Navedena listina (potrdilo) je pristna. Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je toženka uspela pridobiti dokument, da obstaja določena verjetnost, da je pokojni izpisal sporni podpis. Potrdilo ni ovrženo, tožeča stranka je imela vse možnosti, da ga izpodbija z grafologom, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bila freza po uničenju nožev samo še staro železo. Ponovno je postala „freza“, ko je toženka namestila nove nože. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedbe priče J. B. starejšega, da mu je pokojni J. B. povedal, da je toženki prodal traktor, frezo in obračalnik. Lastninska pravica se lahko pridobi tudi z dedovanjem, to pa ne pomeni, da se med zapuščino ne najdejo tudi stvari, ki ne spadajo vanjo. V obravnavani zadevi bi moralo sodišče upoštevati tudi pravila OZ o pridobitvi lastninske pravice s kupno pogodbo. Toženka je namreč z listino, ki ni bila razveljavljena, dokazala, da je frezo in obračalnik (skupaj s traktorjem) pridobila s kupoprodajo.
Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Toženka sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb 5. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), s čimer smiselno meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravdna stranka je dolžna najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek 286. člena ZPP). Kasneje tega ne more več storiti, razen pod določenimi pogoji (4. odstavek 286. člena ZPP, kar pa v tej zadevi ni aktualno). Določba 5. odstavka 130. člena ZPP-D se ne more nanašati na tiste pravdne zadeve, v katerih je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen že pred 1.10.2008, takšna situacija pa je podana tudi v tej zadevi (prvi narok je bil končan 13.6.2008). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi zatrjevanimi kršitvami določb postopka, saj glede na pritožbene navedbe ne more iti za vprašanje absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (ob tem, kar je povedano v nadaljevanju).
Iz nadaljnjih pritožbenih trditev izhaja, da toženka (ko med drugim zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v okviru tega pa smiselno tudi napačno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnik je kot podlago svojega zahtevka zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico na frezi in obračalniku na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah D 229/2006 z dne 19.1.2007. Toženka je temu obrazloženo ugovarjala in zatrjevala, da je frezo in obračalnik veljavno kupila od (sedaj pokojnega) J. B. oktobra 2003, od tedaj pa ju ima kot lastnica ves čas v posesti in sta torej njena last, zaradi česar nista mogla spadati v zapuščino po pokojnem J. B.. O tem je toženka predlagala več dokazov (potrdilo z dne 15.10.2003 o prodaji teh stvari, zaslišanje prič in sebe kot stranke, kar je sodišče prve stopnje tudi izvedlo). S tem je toženka izpolnila svojo procesno dolžnost, da obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke (212. člen ZPP), in prevalila procesno dokazno breme na tožečo stranko. Tožnik je toženkine trditve iz odgovora na tožbo prerekal le pavšalno oziroma povsem neobrazloženo, s tem pa procesnega dokaznega bremena ni mogel prevaliti nazaj na toženko (glede dokazovanja lastninske pravice na navedenih stvareh). Iz potrdila z dne 15.10.2003 je razvidno, da je J. B. mlajši podpisal izjavo, da je frezo in obračalnik prodal toženki (skupaj s traktorjem), za kar je prejel od nje tudi kupnino. Priča J. B. starejši je glede tega potrdil, da mu je J. B. mlajši povedal, da je toženki prodal frezo in obračalnik. S tem je toženka glede na svoje dokazno breme izkazala obstoj svoje lastninske pravice na frezi in obračalniku. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo iz razloga, ker toženka teh stvari v zapuščinskem postopku po pokojnem J. B. ni uveljavljala kot terjatev do zapuščine. Takšen sklep je materialnopravno zmoten, saj toženki kot lastnici in posestnici teh priključkov s tem v zvezi ni bilo potrebno uveljavljati nobene terjatve do zapuščine. Sklep o dedovanju pri tem nima nobenega pomena za dokazovanje tožnikove lastninske pravice na frezi in obračalniku, saj toženke ne veže že zato, ker ni bila dedinja po zapustniku oziroma ni uveljavljala dedne pravice po njem ter svoje lastninske pravice na frezi in obračalniku tudi ne zatrjuje na dedno pravni podlagi.
Sodišče prve stopnje je glede potrdila z dne 15.10.2003 zavzelo tudi stališče, da ni verodostojno zato, ker naj bi iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 20.10.2006 izhajalo, da je toženka napisala to potrdilo 17.7.2006, po smrti J. B., in ga z njegovim imenom tudi podpisala, o tem pa nagovorila priči M. B. in F. B., da sta tudi sama podpisala to potrdilo istega dne in kar sta policistom tudi potrdila. Tudi to stališče ni pravilno, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo navedeni sklep. Iz njega je namreč razvidno le to, da je po mnenju Okrožnega državnega tožilstva v Celju podan (zgolj) sum, da naj bi toženka napisala navedeno potrdilo 17.7.2006, ter ga podpisala z imenom J. B. mlajšega ter istega dne h podpisu nagovorila tudi navedeni priči. Ob tem, da tožnik ni obrazloženo prerekal toženkinih trditev v zvezi s potrdilom z dne 15.10.2003 ter tudi ni oporekal pristnosti podpisa J. B. mlajšega na tem potrdilu (in tudi ne dokazoval nepristnosti podpisa), navedeni sklep Okrožnega državnega tožilstva v Celju ne more imeti takšnega pomena, kot mu ga pripisuje sodišče prve stopnje.
Doslej povedano zato vodi do zaključka, da tožnik ni uspel dokazati svoje zatrjevane lastninske pravice na frezi in obračalniku, saj v tem pogledu ni zmogel niti ustreznega trditvenega in dokaznega bremena, potem ko ga je toženka prevalila nanj. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).
Spremenjena odločitev je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v sporu uspela, ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tožene stranke v spisu.