Jedro

Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

Vprašanje materialnopravne pravilnosti razmejitve deležev odgovornosti samega tožnika in objektivno odgovornega subjekta (v danem primeru tožene stranke, ki odgovarja namesto njega - 941. člen ZOR) za nastalo škodo je treba presojati v okviru določb drugega in tretjega odstavka 177. člena ZOR. Uporaba teh določb pa je narekovala še presojo uspešnosti dokazovanja tožene stranke tudi v smeri morebitnega obstoja dejstev, da objektivno odgovorna oseba na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila, dalje da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca ter da je bilo njegovo dejanje nepričakovano.

Ker je izhodišče za presojo nepričakovanosti nujno objektivno in abstraktno, se možnost pričakovanosti dejanja in s tem škodnega dogodka vselej presoja po merilu skrajne skrbnosti, upoštevnem za posebej skrbnega voznika.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno odločbo o stroških pravdnega postopka, zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil kot pešec poškodovan v prometni nesreči, ki se je pripetila dne 4.10.1993, okoli 19.00 ure, pri železniškem nadvozu na Kajuhovi cesti v Ljubljani. Tožnik je izven prehoda za pešce želel prečkati vozišče. Ko je stal na robu cestišča Kajuhove ceste, mu je reševalno vozilo, ki je vozilo po desnem pasu dvopasovnice v smeri od Zaloške proti Letališki cesti, ustavilo, tako da je prečkal desni pas in nadaljeval s prečkanjem po levem pasu. Iz iste smeri pa je takrat po levem prometnem pasu z osebnim avtomobilom pripeljal M. M. (zavarovanec toženke). Kljub umikanju v levo in zaviranju je s sprednjim desnim delom avtomobila trčil v levo bočno stran tožnika. Tožnika je ob trčenju odbilo na motorni pokrov avtomobila, kjer je razbil vetrobransko steklo, nato pa padel na vozišče. Zaradi trčenja in padca na vozišče je tožnik utrpel hude telesne poškodbe.

Pravdni stranki sta glede plačila denarne odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledic zloma leve stegnenice, odprtega zdrobljenega zloma leve goleni, ki je segal nad kolenski sklep, raztrganine kitne mišice nadgrebenčnice na levi strani, odrgnine leve rame in raztrganine predela nad desnim očesom, dne 8.1.1998 sklenili izvensodno poravnavo. Po sklenitvi poravnave pa je tožnik zvedel še za poškodbo glave. S tožbo zahteva denarno odškodnino za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spričo epileptičnih napadov in hudega psihoorganskega sindroma ter za strah, ki ga občuti, kadar začuti epileptične napade - vse kot odškodnino za novo škodo.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren za škodo, vendar je prost odgovornosti v obsegu, v katerem je k nezgodi prispeval sam oškodovanec - tožnik. Prispevek tožnika je ocenilo na 75%. Primerna odškodnina za duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, po oceni sodišča prve stopnje znaša 2,000.000 SIT, za strah pred epileptičnimi napadi in nadaljnjo zaskrbljenost za zdravstveno stanje pa 300.000 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da njegova odgovornost za nastanek škode ne presega 30% in v zvezi s tem opozarja, da sta prehoda za pešce od kraja nezgode oddaljena bistveno več, kot to določajo cestno-prometni predpisi, ki bi mu nalagali, da mora prečkati vozišče na prehodu za pešce. Odločitev, da prečka vozišče na navedeni lokaciji, tako ni bila v nasprotju s cestno-prometnimi predpisi. Njegova krivdna odgovornost (nezavestna malomarnost) se lahko upošteva le v tistem delu, ko je nadaljeval s prečkanjem levega pasu vozišča. Vendar je odločitev, da prečka vozišče, logična ob upoštevanju steka različnih okoliščin, zlasti dejstva, da je voznik reševalnega motornega vozila ustavil motorno vozilo in z roko dal znak tožniku, naj prečka vozišče, tožnik pa očitno ni opazil drugega motornega vozila, ki je vozilo za (ali ob) reševalnim vozilom. Ker je voznik reševalnega vozila počakal, da tožnik prečka desni vozni pas, je gotovo, da je zavarovanec tožene stranke vozil za reševalnim vozilom po levem prometnem pasu najmanj na oddaljenosti 30 do 45 metrov. Vsak pazljiv voznik bi se moral vprašati, zakaj je ustavilo reševalno vozilo in bi (ob upoštevanju tudi dejstva, da je bila noč) moral tako zmanjšati hitrost, da bi lahko varno ustavil svoje motorno vozilo "v višini" reševalnega motornega vozila ter s tem preprečil trčenje v tožnika. Zavarovanec toženke tega ni storil in je z vožnjo nadaljeval z nezmanjšano hitrostjo mimo reševalnega motornega vozila. Tožnika, ki je prečkal vozišče, je opazil na zelo kratki razdalji, zaradi česar je začel zavirati šele po trčenju. Vsak voznik tudi v nočnem času lahko pričakuje, da lahko pešec prečka vozišče, zlasti če gre za naselje in če ni v bližini prehoda za pešce, zaradi česar je predpisano obnašanje voznika, ki mora voziti s takšno hitrostjo, da lahko ustavi vozilo pred vsako oviro, ki jo lahko pričakuje. Zato bi moral prilagoditi hitrost tako, da lahko ustavi motorno vozilo in prepreči škodo. Tožnik sodiščema nižjih stopenj očita, da sta ugotavljali deljeno krivdo na način, ki je njemu v škodo, ne da bi pri tem precizno analizirali potrebno in pričakovano obnašanje voznika motornega vozila BMW. Tožnik nadalje meni, da je priznana mu odškodnina prenizka. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in opozarja, da bodo epileptični napadi trajali do konca življenja in se bodo verjetno še stopnjevali. Na koncu tožnik v reviziji izpodbija še odločitev o stroških postopka, saj samo stroški za izvedence bistveno presegajo stroške, ki jih je priznalo sodišče. Poleg tega ima tožnik pravico do sorazmernega deleža stroškov za zastopanje odvetnika.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu ob ugotovljeni 70% odgovornosti tožene stranke prisodi celotna zahtevana odškodnina in zahtevani stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper del pravnomočne sodbe, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve o delu revizije, v katerem ni dovoljena: Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa. To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep pa se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo, v kateri je vsebovan v skladu z določbo prvega odstavka 166. člena ZPP tudi izrek o stroških. Zato je odločitev o povrnitvi stroškov akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Obrazložitev odločitve o preostalem delu revizije, v katerem ni utemeljena: Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari po prvem odstavku 174. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odgovarja njen imetnik, ki pa se ob izpolnjenih pogojih iz 177. člena ZOR lahko v celoti ali deloma razbremeni svoje odgovornosti. Objektivno odgovornemu zavarovancu tožene stranke konkurira tožnikova "krivda". S tem pojmom se označuje takšno ravnanje oškodovanca, ki bi se mu v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Imetnik je zato (deloma) prost odgovornosti, če oškodovanec sam ravna nepazljivo in zato pretrpi škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Z vprašanjem ustreznosti razmejitve odgovornosti povezane revizijske navedbe ne terjajo odgovora v tistem delu, v katerem so le dobeseden prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo v razlogih svoje sodbe že sodišče druge stopnje - ne da bi slednjemu tožnik v reviziji obrazloženo očital kakšne pomanjkljivosti s tem v zvezi tudi izven okvira graje materialnopravnih naziranj sodišč obeh stopenj.

Neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o okoliščinah, v katerih se je tožnik odločil za prečkanje tripasovne ceste, nudijo zanesljivo oporo oceni njegovega ravnanja kot skrajno neprevidnega in nerazumnega, saj jo je prečkal v nočnem času pod vplivom alkohola (1,69 g alkohola v kg krvi) na za prečkanje povsem neprimernem predelu, na katerem vozniki zaradi specifične konfiguracije cestišča (vozišče je zaradi železniškega nadvoza v useku, pločnik in kolesarska steza pa v posebnem hodniku nad voziščem, od katerega ju loči travnata klančina v dolžini približno 5m) ne pričakujejo pešcev. Vprašanje materialnopravne pravilnosti razmejitve deležev odgovornosti samega tožnika in objektivno odgovornega subjekta (v danem primeru tožene stranke, ki odgovarja namesto njega - 941. člen ZOR) za nastalo škodo je zato treba presojati v okviru določb drugega in tretjega odstavka 177. člena ZOR. Uporaba teh določb pa je narekovala še presojo uspešnosti dokazovanja tožene stranke tudi v smeri morebitnega obstoja dejstev, da objektivno odgovorna oseba na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila, dalje da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca ter da je bilo njegovo dejanje nepričakovano. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da zavarovanec tožene stranke trčenja v tožnika ni mogel preprečiti (ne v okviru dovoljene hitrosti, s katero je vozil, niti v primeru bistveno manjše hitrosti vožnje) ter da se tudi ni mogel izogniti posledicam tožnikovega lahkomiselnega dejanja - niti ob upoštevanju dejstva, da je reševalno vozilo na sosednjem desnem voznem pasu ustavljalo, saj bi za to lahko bili podani različni razlogi (kolona, ovira, okvara avtomobila), ki niso narekovali ustavitve vozila tudi zavarovancu tožene stranke, po izrecnih dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi pa v danem primeru tudi niso bile podane okoliščine, predvidene z določbo 66. člena v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Tako je bilo treba presoditi oškodovančevo dejanje le še z vidika njegove pričakovanosti kot morebitne ovire za popolno oprostitev objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke v pomenu določbe drugega odstavka 177. člena ZOR. S tem v zvezi ni odločilno le, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah (ki bi resda utegnile napeljevati na sklep o tudi nepričakovanosti oškodovančevega dejanja za povprečno skrbnega imetnika nevarne stvari); ker je izhodišče za presojo nepričakovanosti nujno objektivno in abstraktno, se možnost pričakovanosti dejanja in s tem škodnega dogodka vselej presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, upoštevnem za posebej skrbnega voznika. To pa je tudi edina ovira za popolno oprostitev (objektivne) odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo v pomenu določbe drugega odstavka 177. člena ZOR. Če sta sodišči prve in druge stopnje ob takih izhodiščih ocenili tožnikov lastni prispevek k nastali mu škodi z deležem 75%, nista materialnega prava zmotno uporabili v škodo tožniku. Kolikor se slednji v reviziji sklicuje na domnevno drugačno razmejitev deležev odškodninske odgovornosti v izvensodni poravnavi z dne 15.1.1998, pa zadošča v odgovor tem tožnikovim trditvam, da nimajo opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje.

Neutemeljeno izpodbija tožnik tudi višino priznane mu odškodnine za (dodatne) duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah kot novo škodo, ki ni bila zajeta že v odškodnini iz izvensodne poravnave z dne 15.1.1998. Odločitev o višini odškodnine graja tožnik pretežno le z lastnim mnenjem o prenizko odmerjenih zneskih odškodnin za obe ugotovljeni obliki nove nepremoženjske škode, pri čemer je to mnenje v reviziji obrazložil le v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine pa je treba pri obeh oblikah nepremoženjske škode izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o obsegu dodatne prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete ter opraviti njeno vrednotenje znotraj okvira le teh dejanskih ugotovitev - vključno z upoštevanjem ugotovitve, da gre vendarle pri tožniku za le enostavne parcialne epileptične napade, ki ne privedejo do padanja in izgube zavesti tožnika, ter ugotovitve o vzrokih za spremembo delovnega mesta v drugih in že upoštevanih poškodbah tožnika iz istega škodnega dogodka. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sicer kot eno izmed obeh načel nujno upoštevno načelo individualizacije višine odškodnine. Vendar to načelo ni ovira za sklep o neutemeljenosti vseh tistih revizijskih navedb tožnika, ki pomenijo bodisi le poudarjeno ponavljanje ob odmeri višine odškodnine na prvi in drugih stopnji že ustrezno upoštevanih posledic, ali celo zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nobene opore za sklep o sploh njihovem obstoju, ali pa o njihovem izvoru v poškodbah tožnika iz prometne nesreče z dne 4.10.1993. Ob upoštevanju tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pa se izkaže, da so s tožniku priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prišle zadostno do izraza vse tiste njegove izdatno poudarjane posledice in dodatna prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji, medtem ko pušča tožnik grajo odločitve o odmeri odškodnine za strah neobrazloženo. Končno ni odveč še prikaz podatka o celotni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika v prometni nesreči z dne 4.10.1993, ki znaša ob upoštevanju njegovega 75%-nega lastnega prispevka k nastali škodi ter odškodnine po izvensodni poravnavi in izpodbijani sodbi skupno 170,5 povprečnih plač. To pa je že odškodnina, ki je po višini primerljiva s prisojenimi odškodninami ne le v tožnikovemu podobnih, temveč tudi znatno hujših primerih.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.