Jedro

Če bi določitev nujne poti onemogočala izvrševanje lastninske pravice nasprotnega udeleženca ali če bi v njegovo pravico znatno (to je nesorazmerno) posegala, potem načelo sorazmernosti terja, da se nujna pot ne ustanovi. Pri vprašanju, kdaj gre za nesorazmerno poseganje v pravico nasprotnega udeleženca, je odločilnega pomena tudi sam položaj gospodujoče nepremičnine ter možnost njene drugačne povezave z javno cesto.

Izrek

I. Pritožba proti odločitvi sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na predlog za določitev nujne poti preko parc. št. 38S k.o. X, katere solastniki so A. G. in I. G., vsak do ¼ ter G. T. do ½, po celotni dolžini parcele in v širini 1,5 m za dovoz z osebnimi vozili ne širšimi od 1,5 m, z lahkimi prikolicami širine 1,5 m, samokolnicami in peš hojo, se zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti tistemu delu odločitve sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, ki se nanaša na podredni predlog za določitev nujne poti v širini 60 cm, kar bo omogočalo peš hojo in vožnjo s samokolnico, se ugodi ter se ta del odločitve v točki 1 izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Pritožbi proti odločitvi o stroških postopka (točka 2 izreka) se ugodi ter se znesek stroškov v 2. točki izreka spremeni in znaša 452,48 EUR.

IV. Pritožba proti odločitvi v 4. točki izreka se zavrne in se odločitev potrdi.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako primarni kot podredni predlog za določitev nujne poti. Predlagateljici je naloži naj tretjemu nasprotnemu udeležencu plača 603,95 EUR stroškov postopka z obrestmi. Ostale stroškovne predloge je zavrnilo.

2. Proti sklepu se pritožuje predlagateljica. Sodišče predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi. Sodišču očita, da se njihov sklep ne sklada z izvedenčevo ugotovitvijo. Dalje trdi, da sklep nima razlogov o zavrnitvi podrednega predloga. Slednjič pa napada še odločitev o stroških, češ, da je tretji nasprotni udeleženec v postopek vstopil šele 19. 6. 2007. 3. Nasprotni udeleženci so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Določbi 88. in 89. člena SPZ (1) kot odločilno pravno prvino pri določitvi nujne poti uzakonjata tudi ustavno načelo sorazmernosti. Pri uporabi tega načela gre za to, da je treba najti takšno sorazmerje, da obe kolidirajoči pravici (v tem primeru dve sosedski lastninski pravici) sobivata. Če bi določitev nujne poti onemogočala izvrševanje lastninske pravice nasprotnega udeleženca ali če bi v njegovo pravico znatno (to je nesorazmerno) posegala, potem prav to načelo terja, da se nujna pot ne ustanovi. Pri vprašanju, kdaj gre za nesorazmerno poseganje v pravico nasprotnega udeleženca, je odločilnega pomena tudi sam položaj gospodujoče nepremičnine ter možnost njene drugačne povezave z javno cesto.

6. Bistvo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki se jih pritožba sploh ne dotika), je, da bi vozna pot prek nepremičnine nasprotnih udeležencev izrazito posegala v njihovo lastninsko pravico, po drugi strani pa bi si predlagateljica „brez bistveno večjih stroškov lahko uredila pot oz. dostop do svojih nepremičnin preko parc. št. 39S oz,. parc. št. 90/2 k.o. X“ (povzeto po razlogih na 3. strani izpodbijanega sklepa). Slednja ugotovitev je še konkretizirana na 5. strani izpodbijanega sklepa.

7. Čim je tako, je na dlani, da je sodišče načelo sorazmernosti, ki je sicer vtkano v določbi 88. in 89. člena SPZ, uporabilo pravilno. To potrjuje tudi sama obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki je celovita, konceptualno pravilna in pritožbeno sodišče z njo soglaša. 8. Pritožba je glede tega dela odločitve prazna. Sklicuje se na izvedenca. Vendar izvedenec ni tisti, ki bi iskal sorazmerje med dvema pravicama. Izvedenec tega tudi ni storil. Izvedenec je zgolj ugotavljal fizične lastnosti nepremične stvari, prek katere naj bi šla nujna pot. Zato je nerazumljivo, kaj hoče pritožba tu sploh sporočiti.

9. Vse navedeno velja glede primarnega predloga. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep glede zavrnitve predloga za ustanovitev nujne poti v širini 1,5 m za dovoz z osebnimi vozili potrdilo. Pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP (izpolnjeni so vsi pogoji iz tega člena) v povezavi s 37. členom ZNP (2).

10. Vsi ti razlogi pa v resnici ne omogočajo tudi oprave testa sorazmernosti glede podrednega predloga – ustanovitve nujne poti v širini 60 cm za potrebe hoje in vožnje s samokolnico. Tega testa glede na dejansko podlago izpodbijanega sklepa tudi pritožbeno sodišče ne more zanesljivo opraviti. Ker je tako, tudi ni jasno, iz katerih razlogov je sodišče podredni predlog zavrnilo (ker razlogov, ki bi se nanašali na pešpot v izpodbijanem sklepu v resnici tudi ni). Povsem mogoča je tudi razlaga, da je bil ta del vsebinsko spregledan, v izreku pa je bilo o njem vseeno odločeno. To pa je položaj iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obstoj te kršitve je terjal razveljavitev sklepa glede podrednega predloga za ustanovitev nujne poti. Pooblastilo za takšno odločitev je podana v 1. odstavku 354. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

11. Predlagatelj se pritožuje tudi zoper stroške postopka. Ker je stroškovna posebnost postopka za določitev nujne poti taka, da vse potrebne stroške nosi predlagatelj (146. člen ZNP), je navzlic delni razveljavitvi mogoče odločiti o pritožbi glede stroškovne odločitve. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je tretjemu nasprotnemu udeležencu v resnici priznalo tudi stroške, ki mu niso nastali. To so stroški za odgovor z dne 21. 1. 2002, za pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2002 ter za pripravljalno vlogo z dne 21. 4. 2004. Ti stroški so nastali njegovi pravni prednici, nasprotni udeleženec pa ni izkazal, da bi jih ta nanj cedirala. Tudi stališče tretjega nasprotnega udeleženca o pisni pomoti, ki ga podaja v odgovoru na pritožbo, tega ne spremeni. Ne pojasni namreč, zakaj bi ti konkretni stroški tretjemu nasprotnemu udeležencu pripadali. Stroški za navedena opravila znašajo skupaj 151,47 EUR (upoštevaje DDV), kot trdi tudi predlagateljičina pritožba. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo in stroškovno obveznost predlagateljice znižalo za prej navedeni znesek. Pooblastilo je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

12. Glede na pravilo 146. člena ZNP pritožnik ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Glede na to, da nasprotni udeleženci z vložitvijo odgovora na pritožbo niso mogli spremeniti svojega pravnega položaja, so stroški za njihove vloge nepotrebni (155. člen ZPP). Iz tega razloga jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)

(2) Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 s poznejšimi spremembami