Jedro

Mokra in spolzka tla iz vinas ploščic so nevarna stvar.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.6.2004, opr. št. P 2483/2002-III-13, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 6,800.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Hkrati je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku

188.330,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke je zavarovanka tožene stranke krivdno in objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Delodajalec mora delavcu zagotoviti varne delovne razmere. Vsi izvedeni dokazi potrjujejo trditve tožeče stranke, da za varnost njenega dela ni bilo dovolj poskrbljeno. V času obravnavane delovne nezgode je močno snežilo, zato so otroci in njihovi starši nanesli sneg v garderobo, kjer se je sneg hitro topil, tako da so bila že itak gladka tla še prekomerno spolzka in mokra. V takih izrednih razmerah bi bilo potrebno čiščenje in brisanje tal prilagoditi dejanskim okoliščinam, kar pomeni, da ni dovolj, da se mokra in spolzka tla pobriše šele tedaj, ko otroci zapustijo garderobo in gredo v razred. Obravnavani škodni dogodek opozarja na potrebo večkratnega brisanja oziroma čiščenja tal tudi v času, ko se otroci v garderobi še preobuvajo in pripravljajo na pouk.

Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da je bil pred vhodom v šolsko poslopje nameščen samo kovinski predpražnik, kar pa očitno ni zadoščalo za temeljito čiščenje obutve in je zato snažilka samoiniciativno namestila pred vrata še manjšo krpo, ker je sama ocenila, da kovinski predpražnik ni primeren, ker se v zgradbo nosi preveč snega. Sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da je šola s tem dovolj poskrbela za varnost svojih delavcev in učencev in to navezuje le na trditev, da v več kot dvajsetih letih ni bilo padcev zaradi gladkih in spolzkih tal v garderobi in v drugih predelih šolskega poslopja. Gotovo bi bila pravilnejša trditev, da nihče v dvajsetih letih zaradi padca oziroma zdrsa ni bil telesno poškodovan.

Žal je moralo priti do tega škodnega dogodka, da je šola potem dejansko bolj poskrbela za večjo varnost svojih delavcev in učencev, saj tudi iz izpovedi ravnateljice šole izhaja, da so sedaj pred vhodna vrata namestili poseben predpražnik za temeljito čiščenje obutve pred vstopom v šolo, gladke in zdrsne vinas ploščice pa so prekrili z nedrsno gumijasto preprogo. Vse navedeno, zlasti pa dejstvo, da je vodstvo šole šele po padcu in telesni poškodbi tožeče stranke poskrbelo za varnejše delo in razmere, potrjuje, da je zavarovanka tožene stranke krivdno odgovorna za obravnavani škodni primer, ker bi se morala in mogla že pred tem dogodkom zavedati, da so gladka, spolzka in mokra tla zelo nevarna za zdrse in padce, pri katerih se lahko telo tudi huje poškoduje. Sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da za obravnavani škodni primer zavarovanka tožene stranke ne odgovarja tudi po načelu objektivne odgovornosti.

Obravnavani škodni primer je namreč zaradi spleta različnih okoliščin nastal kot posledica povečane nevarnosti, za katero pa zavarovanka tožene stranke objektivno odgovarja. Sodišče v obrazložitvi svoje sodbe pravilno ugotavlja, da utegne biti vlažen in spolzek linolej nemalokrat dejansko nevaren za zdrse, padce in s tem povezane telesne poškodbe. Sama nevarnost hudih telesnih poškodb pa se nedvomno poveča, če so v takih prostorih še dodatne nevarne stvari, na katere lahko človek zadane in se dodatno poškoduje, če zaradi zdrsa omahne in pade. Do tega je v konkretnem primeru tudi prišlo, ker je tožeča stranka zaradi zdrsa z glavo udarila v štrleči drog stare garderobne police in se pri tem poškodovala. Pri tem ne gre spregledati še dejstva, da je imela tožeča stranka v obeh rokah igrače in druge šolske rekvizite, tako da praktično ni imela možnosti, da bi z rokama lovila ravnotežje.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zavarovanki tožene stranke očitala le objektivno odgovornost za škodo, ki jo je utrpela pri padcu dne 11.1.1996. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, čeprav se je kljub temu ukvarjalo tudi z ugotavljanjem, ali je za predmetno škodo morebiti podana tudi subjektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke. Tožeča stranka ima prav, ko tudi v pritožbi zatrjuje, da je v konkretnem primeru za škodo, ki jo je utrpela, objektivno odgovorna zavarovanka tožene stranke. Nevarna stvar v smislu 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Neka stvar lahko sama po sebi še ne pomeni nevarne stvari, vendar pa to lahko postane v določenih okoliščinah. Ali je neka stvar nevarna, je tako treba presojati tudi glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda. Upoštevati je treba, kako in na kakšen način je podana vzročna zveza med stvarjo in njenimi lastnostmi, ki naj bi bila nevarna, in posledico, ki je nastala. Niti izhajajoč iz sodne prakse niti upoštevajoč življenjske izkušnje ni mogoče trditi, da so suhe vinas ploščice taka talna obloga, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri hoji po njej potrebna posebna pozornost, pa bi kljub tej obstajala povečana nevarnost padcev. Sodišče prve stopnje pa skladno z izpovedbami tožeče stranke, prič K. M. in M. L., ugotavlja, da je bilo dne 11.1.1996, ko se je pripetil obravnavani škodni dogodek, vreme slabo, saj je snežilo, zaradi česar so bila tla v garderobi, v kateri je prišlo do padca tožeče stranke, mokra in spolzka. To kljub temu, da je bil pred vhodom v šolo na tleh kovinski predpražnik in da je čistilka K. M. samoiniciativno na tla položila tudi krpo, ki bi še zmanjšala vnos vlage v notranjost šole. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Prav to se je zgodilo tudi v obravnavanem škodnem dogodku. Tožeči stranki je namreč v garderobi zdrsnilo zaradi mokre in spolzke talne obloge, narejene iz vinas ploščic. Zavarovanka tožene stranke torej kot imetnica nevarne stvari po 1. odst. 174. čl. ZOR odškodninsko odgovarja za škodo, ki izvira iz uporabe teh stvari. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno napačno ocenilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka dne 11.1.1996. Izpovedi K. M. in M. L., da na konkretnem mestu v preteklosti ni prihajalo do poškodb, ne moreta privesti do drugačnega zaključka. Da so obravnavanega dne obstajale neke posebne okoliščine, dokazuje tudi dejstvo, da je snažilka K. M. samoiniciativno na tla položila še krpo, ki bi zmanjšala vnos vlage v šolo, in da so v šoli po obravnavanem škodnem dogodku na tla namestili poseben predpražnik -"travo", čez ploščice pa položili gumjasto preprogo (izpoved priče M. L. - list. št. 28). Sodišču prve stopnje pa gre pritrditi, da drog, v katerega je tožeča stranka zadela z glavo potem, ko je spodrsnila na mokrih in spolzkih tleh, ni v okvirih standarda nevarne stvari. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi skladno z izpovedmi tožeče stranke in obeh prič ugotavlja, da ta drog ni kar štrlel v prostor, temveč je predstavljal nosilec police, na katero naj bi otroci odlagali kape.

Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru za poškodbo tožeče stranke zavarovanka tožene stranke ne odgovarja objektivno, tožena stranka pa je v postopku na prvi stopnji tožeči stranki očitala nepazljivost, torej soprispevek k nastanku škode in ker sodišče prve stopnje do sedaj še ni ugotavljalo škode, ki jo je utrpela tožeča stranka in tudi ne morebitnega soprispevka tožnice, bo pa to treba ugotoviti za pravilno odločitev v konkretnem primeru, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Skladno s sprejeto odločitvijo je odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).