Jedro

Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikal obstoja poslovnega razmerja z upnikom, temveč je uveljavljal ugovor prenehanja obveznosti zaradi zastaranja, zato ni podana domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena dolžnikovega premoženjskega in finančnega stanja, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve.

Trditveno in dokazno breme potrebnosti izdaje dveh ali več predhodnih odredb je na strani upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve upnika do dolžnika po sklepu o izvršbi opr. št. VL 34449/2014 z dne 18. 3. 2014 za glavnico v znesku 4.192.888,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 17. 3. 2013 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 3.495,25 EUR, ob upoštevanju izdanih sklepov o izvršbi v korist upnika K. d.d. zoper dolžnika A. A., zaradi zavarovanja s predhodno odredbo z vpisom predznambe zastavne pravice na nepremičninah v lasti dolžnika, rubežem premičnin dolžnika na naslovu stalnega bivališča ali kjerkoli drugje, rubežem denarnih terjatev dolžnika, ki jih ima do svojih dolžnikov in prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po nalogu dolžnika izplačati s transakcijskih računov dolžnika denarnega zneska, zavrnilo ter predlog upnika za povrnitev stroškov zavrnilo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga upnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da zaradi nujnosti zadeve sodišče spremeni odločitev ali podredno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, pri čemer je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj je podana nevarnost za uveljavitev terjatve. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik navedel, da ne ve za kakšno terjatev upnika gre in da ne pozna verodostojne listine in da med njim in upnikom ne obstoji dolžniško upniško razmerje. Dolžnik še navaja, da nima zavedene verodostojne listine, ki jo je upnik navedel v predlogu za izvršbo in da ga upnik nikoli ni pozival k plačilu. Ugovor dolžnika je pavšalen, saj ni navedel nobenih konkretnih dejstev iz pogodbenega razmerja, ki bi jih dolžnik nedvomno lahko podal, zato gre v konkretnem primeru za čisto izmikanje dolžnika. Upnik je utemeljil obstoj razmerja in razjasnil, da dilema z zastaranjem dolžnika ni utemeljena niti konkretizirana. Dolžnik je podal pavšalen ugovor, iz katerega ni mogoče razbrati drugega, kot da dolžnik zanika obstoj dolžniško upniškega razmerja. Upnik poudarja, da ne more vzdržati pavšalen ugovor dolžnika, saj gre za čisto zanikanje, ker bi moral dolžnik podati konkretne ugovorne trditve tudi v zvezi z zastaranjem, da bi razbil vsesplošno zanikanje razmerja, skratka zanikanje dolžniško upniškega razmerja. V kolikor bi dolžnik navedel konkretne argumente zakaj je terjatev zastarana, pa takih argumentov ne navede, bi ugovor zastaranja pretehtal zanikanje razmerja. Dolžnik ni podal sklepčnega in konkretiziranega ugovora zastaranja. V aneksu št. 1 obstoji zaveza strank po zgolj tehničnem podaljšanju plačilnega roka do 6. 6. 2017. Upnik s predloženo listino: Pogodba o prodaji in nakupu delnic z dne 6. 6. 2007 s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 26. 10. 2007 izkazuje obstoj dvostranskega razmerja. S podpisom pogodbe je bila pogodba sklenjena. Dolžnik ugovarja zastaranje in zanika obstoj dolžniško upniškega razmerja in se izogiba izpolnitvi pogodbe. Stranki sta z aneksom št. 1 podaljšali rok za plačilo do 6. 6. 2017, saj so se vse pogodbene stranke v drugem odstavku zavezale podaljšati rok do 6. 6. 2017. Upnik je v negotovosti glede razmerja in ob upoštevanju izogibanja in zanikanja razmerja s strani dolžnika, saj ob upoštevanju zaveze za realizacijo prodajne pogodbe in zaveze vseh strank za podaljšanje roka, obstoj obligacijskega razmerja ne more biti sporen. Upnik je ob zanikanju dolga s strani dolžnika v negotovosti kdaj naj sproži postopek izterjave in zavarovanja, če ima na eni strani jasno zavezo vseh pogodbenih strank za podaljšanje do 6. 6. 2017, na drugi strani pa dolžnik zanika obstoj dolžniško upniškega razmerja in jasno pravi, da upniku ni nič dolžan. Ob upoštevanju višine terjatve upnika v višini preko 4 mio. EUR je dejstvo zanikanja dolžniško upniškega razmerja s strani dolžnika zelo zaskrbljujoče, saj je podana objektivna nevarnost da bo upnik prišel do poplačila terjatev, saj po opravljenih poizvedbah dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal za celotno terjatev, zato je podana objektivna nevarnost v smislu, da bo sicer uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Upnik nasprotuje zmotnim ugotovitvam sodišča, da ni podal konkretnejših trditev o premoženju dolžnika. Dolžnik je fizična oseba, zato je upnik pridobil le podatke o omejenem obsegu premoženja, ki nedvomno ni zadostno za poplačilo celotne terjatve v višini več kot 4 mio. EUR. Objektivna nevarnost je objektivno stanje in ne aktivno ravnanje dolžnika, kot pri izdaji začasne odredbe, zato je ob upoštevanju stanja premoženja dolžnika in višine terjatve, ob tem da ne obstojijo javne evidence za premoženje dolžnika, upnik navedel vse podatke, kot jih objektivno lahko. Ob upoštevanju sodne prakse (stališče Vrhovnega sodišča o obrnjenem dokaznem bremenu, da v primeru, ko druga stranka razpolaga s podatki in konkretnimi trditvami, mora dokazati v konkretnem primeru, da ni podana objektivna nevarnost) je v takem primeru breme na tistem, ki s podatki in dokazi razpolaga, da ni potrebe po izdaji predhodne odredbe, ker da ima dovolj premoženja, iz katerega se bo upnik ob koncu postopka lahko poplačal. Upnik ne razume sodišča, kako bi lahko upnik predložil finančne podatke in kazalnike od fizične osebe. Sodišče je prav tako neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog upnika z izvedencem finančne stroke z razlogovanjem, da upnik ni podal zadostne trditvene podlage. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka in kršilo 8. in 14. točko prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe na podlagi prvega odstavka 257. člena ZIZ. Upnik je navajal, da je Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr. št. VL 34449/2014 z dne 18. 3. 2014, pri čemer sklep o izvršbi še ni postal pravnomočen in izvršljiv. S tem je podan prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ. Skladno s prvo alinejo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ pa se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da upnik razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in da je s tem zadostil prvemu pogoju za izdajo predhodne odredbe iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, vendar pa mora upnik poleg tega izkazati nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve sicer precej onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ), ki pa se domneva, vendar pod pogoji iz določbe 258. člena ZIZ, saj se v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine proti kateremu je pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz priloženega ugovora izhaja, da je dolžnik v ugovoru sicer res navedel, da ni prejel verodostojne listine s strani upnika in da ni seznanjen s tem kaj naj bi predstavljal vtoževani znesek, vendar pa so dolžniki v nadaljevanju ugovora navedli, da glede na to, da upnik terja več dolžnikov ter da je izterjevani znesek visok domnevajo, da upnik skuša doseči poplačilo za zastarano terjatev iz kupnine za nakup delnic C. d.d. Pri tem dolžniki potrjujejo dejstvo, da je bila med dolžniki in upnikom sklenjena pogodba, vendar navajajo, da je zaradi neizpolnitve obveznosti s strani vseh pogodbenih strank in poteka roka, določenega v tej pogodbi, terjatev kupnine iz pogodbe že zdavnaj prenehala in je torej obveznost ugasnila. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da dolžnik v ugovoru ugovarja zastaranje upnikove obveznosti in da ne gre za zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor prenehanja obveznosti, zato v konkretnem primeru ni podana domneva nevarnosti po navedeni 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da dolžnik v ugovoru ni zanikal obstoja obligacijskega razmerja med strankama, saj se sklicuje na pogodbo in na to, da je obveznost po pogodbi zastarana, kar pomeni, da je obligacijsko razmerje med strankama priznano, vendar uveljavlja prenehanje zaradi zastaranja terjatve.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikal obstoja poslovnega razmerja z upnikom. Navedbo, da ni seznanjen s tem, kaj naj bi predstavljal vtoževani znesek in da ni prejel verodostojne listine, s tem da v nadaljevanju navaja, da je terjatev po sklenjeni pogodbi med strankama zastarana, je v obravnavanem primeru razumeti kot ugovor prenehanja obveznosti zaradi zastaranja, kot je pravilno ugovor ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v obravnavanem primeru ni podana in ker upnik drugih okoliščin za obstoj verjetnosti nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena niti ne zatrjuje, niso podani pogoji iz 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik v zvezi z objektivno nevarnostjo, ki bi obstajala na strani dolžnika oziroma njegovega premoženja ni podal prav nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve v morebitni bodoči izvršbi otežena ali onemogočena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer zadošča, da je nevarnost podana objektivno, vendar pa je breme zatrjevanja in dokazovanja v celoti na strani upnika, ki pa je v predlogu za izdajo predhodne odredbe navedel le, da je dolžnik lastnik dveh nepremičnin, premičnih stvari in imetnik transakcijskih računov pri organizacijah za plačilni promet ter da prejema pokojnino. Pri tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov za predmetne nepremičnine razvidno, da dolžnikovo nepremično premoženje ni obremenjeno, medtem ko upnik v predlogu sploh ne navaja kakšno je finančno stanje dolžnika oziroma ne zatrjuje, da se dolžnikovo premoženje zmanjšuje, pri čemer sam predlog za angažiranje izvedenca finančne stroke ne more nadomestiti tako pomanjkljive trditvene podlage v predlogu. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da že sama višina terjatve predstavlja oteženo izterjavo, kar naj bi bil zadosten razlog po določilih ZIZ za izdajo predlagane predhodne odredbe. Pogoj za predhodno odredbo je namreč podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena premoženjskega (in finančnega) stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve, pri čemer pa upnik v konkretnem primeru s stopnjo verjetnosti tega ni izkazal, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na katerega razloge se, v izogib ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Trditve upnika v predlogu za izdajo predhodne odredbe so tudi po oceni sodišča druge stopnje presplošne in nekonkretizirane, pri čemer pa višje sodišče pojasnjuje pritožniku, da tako pomanjkljive trditvene podlage v predlogu ni mogoče nadomestiti s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi. Res je, da upnik podatkov o stanju na računih dolžnika in s tem finančnem stanju dolžnika kot fizične osebe, zaradi tajnosti podatkov ne more pridobiti, lahko pa pridobi druge podatke (npr. javno dostopne podatke GURS-a o vrednosti dolžnikovih nepremičnin ipd.). Upnik namreč v predlogu za izdajo predhodne odredbe ni zatrjeval vsa relevantna dejstva, torej vse relevantne podatke o premoženjskem stanju dolžnika. O tem, da je podan pogoj za predhodno odredbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ le v primeru, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega premoženjskega (in finančnega) stanja dolžnika, ki bi s stopnjo verjetnosti kazalo na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve, se je višje sodišče že večkrat opredelilo (primerjaj sklepe VSL I Cp 1660/2012, II Ip 1183/2011, III Ip 433/2013). Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da trditvena podlaga v predlogu za izdajo predhodne odredbe ne omogoča celovito oceno dolžnikovega premoženjskega stanja, ki bi s stopnjo verjetnosti kazalo na nevarnost za bodočo uveljavitev njegove terjatve.

8. Pri tem pa je potrebno opozoriti še na določbo drugega odstavka 260. člena ZIZ, ki omogoča odreditev dveh ali več predhodnih odredb, vendar le v primeru, kadar je glede na okoliščine primera to potrebno, kar pomeni, kadar ena predhodna odredba ne zadošča za zavarovanje upnikove terjatve. Predhodna odredba namreč pomeni poseg v dolžnikovo premoženje, preden je upnikova terjatev ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, kar zahteva restriktivni pristop pri presoji utemeljenosti predloga. S tem je povezano tudi vprašanje konkretnosti opredelitve predhodnih odredb, pri čemer je treba opozoriti, da se v skladu z 239. členom ZIZ določbe ZIZ o izvršbi v postopku zavarovanja le smiselno uporabljajo. Trditveno in dokazno breme potrebnosti izdaje dveh ali več predhodnih odredb je prav tako na strani upnika.

9. Ker upnik ni izkazal drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe, torej nevarnosti da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena oziroma otežena, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.