Jedro

Opozoriti velja na vsebinsko razliko med nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja nedenarne terjatve (zadostuje objektivna nevarnost), in nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja denarne terjatve (subjektivna nevarnost). Subjektivna nevarnost mora temeljiti na dolžnikovih ravnanjih in mora biti konkretna. Ne zadostuje možnost, da bo dolžnik razpolagal s premoženjem. Upnik mora izkazati dolžikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve. Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala obremenitev in odtujitev nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi z ID znakom parcela 000, vse do 75 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti pravdnega postopka v tej zadevi.

2.Tožnica odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ga nadomesti s svojim sklepom, s katerim v celoti ugodi predlagani začasni odredbi. Podredno predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožnica opozarja, da je sodišče nekritično sledilo toženčevim navedbam glede domnevne porabe kreditov iz let 2017 in 2018. Pri tem izpostavlja predhodni sklep sodišča z 21. 3. 2022, v katerem je sodišče zavzelo drugačno stališče. Ugotovljeno je bilo, da toženčeva ravnanja izkazujejo odtujevanje oziroma razpolaganje s skupnim premoženjem in zmanjševanje njegovega obsega ter vplivajo na njegovo plačilno sposobnost v prihodnje. V izpodbijanem sklepu pa je sprejelo povsem drugačne zaključke. Odločitev je gradilo na toženčevih navedbah iz njegovega ugovora zoper primarni sklep o izdaji začasne odredbe, njenega odgovora na toženčev ugovor s 13. 5. 2022 pa ni upoštevalo. Prvotna začasna odredba je bila razveljavljena le iz razloga, ker njena terjatev iz glavnega postopka naj še ne bi zapadla. Sedaj je tudi ta pogoj izpolnjen, ker se je iz nepremičnine izselila in tožencu vrnila ključe.

4.O spornih kreditih iz let 2017 in 2018 se je sodišče izreklo povsem pavšalno. Spregledalo je, da so toženčeve navedbe v celoti neizkazane. Toženec je imel po lastnih zatrjevanjih plačo v višini 5.000 EUR mesečno, zato je neživljenjsko, da bi ob gospodarni rabi denarja potreboval kredite v tako nizki višini. Prav tako ni zatrjeval, da bi v tistem času denar potreboval za kakršno koli večjo investicijo. Ni mogoče slediti njegovim navedbam, da je kredit potreboval zaradi investicij v hišo. Tudi toženec je priznal, da le ugiba, zakaj je porabljal kredit. Njegova navajanja o domnevni finančni stiski zaradi hkratnega poplačevanja hipotekarnega kredita so neutemeljena in kažejo na izredno negospodarno rabo sredstev. Tožnik se je kljub izredno visokim prihodkom zadolževal izven svojih finančnih zmogljivosti in ji prikril kar dva kredita. To kaže, da ne zna ravnati z denarjem in mu ne gre zaupati. Toženec je odvisnik od iger na srečo in je denar skrivaj porabljal z večkratnimi zaporednimi dvigi v zneskih po 100 evrov, pri čemer namen ni znan.

5.Sodišče se v obrazložitvi zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe sklicuje na toženčev ugovor zoper predhodni sklep, zato bi se moralo opredeliti tudi do njenih navedb iz odgovora na ugovor. Pritožnica v zvezi s tem izpostavlja navedbe glede toženčevih bančnih izpiskov za mesec november 2017; vzorec dvigovanja in polaganja gotovine v tem obdobju ne kaže na nakupe kakšnih predmetov, potrjuje pa njene navedbe o odvisnosti od iger na srečo.

6.Sodišče je slepo in nekritično sledilo toženčevim navedbam glede zneska, ki si ga je 17. 1. 2020 izposodil od A. A. Z njim naj bi delodajalcu povrnil 2. 4. 2019 odtujeni znesek v višini 1.180 EUR. Časovna oddaljenost kaže, da dogodka med seboj nista povezana.

7.Toženec namerava nepremičnino obremeniti s hipotekarnim kreditom, ki naj bi služil za izplačilo delno pripoznane terjatve. S tem bo odplačal nizek delež terjatve, celotno poplačilo pa ostaja še bolj vprašljivo.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki urejajo zavarovanje denarne terjatve. Z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve (1. odstavek 270. člena ZIZ) se ni ukvarjalo, ampak je presojalo le obstoj verjetnosti, da bo uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ) oziroma, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Podalo je izčrpne razloge za zaključek, da nevarnost onemogočenega/oteženega uveljavljanja tožničine terjatve ne obstoji. Prav tako ni zagrešilo kršitev določb postopka, ki jo pritožba vidi v odsotnosti opredelitve do njenih navedb iz odgovora na ugovor.

10.Razlogi izpodbijanega sklepa o neobstoju predpostavk iz 2. odstavka 270. člena ZIZ so materialno pravno pravilni. Opozoriti velja na vsebinsko razliko med nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja nedenarne terjatve (zadostuje objektivna nevarnost), in nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja denarne terjatve (subjektivna nevarnost). Subjektivna nevarnost mora temeljiti na dolžnikovih ravnanjih in mora biti konkretna. Ne zadostuje možnost, da bo dolžnik razpolagal s premoženjem. Upnik mora izkazati dolžikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve. Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem.

11.Sodišče ni vezano na svoj prvotni sklep z 21. 3. 2022, s katerim je bilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Niti ni vezano na razloge, ki so v sklepu utemeljevali sprejeto odločitev. Ta sklep je bil izdan brez izpeljanega kontradiktornega postopka. Tožnica je povsem identičen predlog za izdajo začasne odredbe vložila več kot dve leti in pol kasneje. Še vedno izpostavlja toženčev najem dveh kreditov v višini 10.000 oz. 15.000 EUR ter izposojo zneska v višini 1.500 EUR v letu 2020 od A. A.

12.Pritožbeno sodišče sledi razlogovanju prvega sodišča, da gre za časovno preveč odmaknjene dogodke. Ti ne izkazujejo toženčevih ravnanj, ki bi kakor koli ogrozila uveljavljanje tožničine potencialne terjatve v bodoče. Bistveno je, da toženec z najemom teh kreditov ni obremenjeval nepremičnine, katere prepoved obremenitve in odtujitve tožnica zahteva. Poleg tega vrednost nepremičnine, čemur pritrjuje tudi tožnica, presega vrednost njene terjatve.

13.Zato se pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje do pritožbenih navedb o namenih, za katere so bili sporni krediti porabljeni. Pa tudi ne do pritožbenih navedb o odsotnosti opredelitve do njenega odgovora na ugovor v izpodbijanem sklepu. Te navedbe se nanašajo na toženčeve finančne transakcije v letu 2017, ki pa so časovno preveč oddaljene, da bi ob odsotnosti drugih dokazov iz bližnje preteklosti lahko odločilno vplivale na sprejeto odločitev.

14.Ni nepomembno, da je toženec tožničino terjatev delno pripoznal in je sodišče že izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave s 17. 9. 2024. Toženec je pojasnil, da bo moral za izplačilo pripoznanega zneska v višini 70.000 EUR najeti hipotekarni kredit, kar pa tudi ni razlog za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot je že poudarilo sodišče v izpodbijanem sklepu, je toženec redno zaposlen in prejema plačo, na katero bo lahko tožnica v primeru neprostovoljne izpolnitve obveznosti posegla v postopku izvršbe.

15.Glede na pojasnjeno pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, pritožba pa ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Primerjaj sklep II Cp 492/2023.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.