Jedro

Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič, oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 90692/2010-142 z dne 28. 3. 2014 obsojenega G. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 pa mu je določilo kazen enajst mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancem v roku 18 mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Sodišče je odločilo, da je obsojenec na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan R. L. plačati 1.786,02 EUR in R. Č. 1.058,90 EUR, s preostankom pa se oškodovanca napotita na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 89692/2010 z dne 23. 10. 2014 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter obsojencu v pogojni obsodbi določeno enotno kazen dve leti zapora izreklo ter odločilo, da se v pogojni obsodbi določen posebni pogoj ne izreče. V ostalem je sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo obsojenčevega zagovornika, ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 27. 2. 2015 vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je v obravnavanem primeru podana „bistvena kršitev postopka“, ker obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju priče E. M. v Švici, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, da je sodišče v obsojenčevo škodo kršilo materialni zakon, ker je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, čeprav je bilo to kaznivo dejanje pozneje inkriminirano kot kaznivo dejanje izneverjenja po 215. členu KZ-1, za katerega je zagrožena milejša kazen kot za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po drugem odstavku 220. člena KZ, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ker zaradi slabih finančnih zmožnosti in blokiranih računov ni mogel izplačati obveznosti delavcem, ter da je sprememba pogojne obsodbe s strani višjega sodišča v nepogojno popolnoma neutemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 23. 3. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da vložnik zahteve graja spoznavni način sodišča, ko navaja, da bi moralo sodišče za dodatno razjasnitev izvesti nove dokaze, vse navedeno pa pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je bil obsojenec o zaslišanju priče E. M. pravilno obveščen, njenega zaslišanja pa se ni udeležil, temveč je na glavni obravnavi soglašal z branjem pričine izpovedbe, da sodišče ni kršilo materialnega zakona v škodo obsojenca ter da zahteva v zvezi s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcev ne uveljavlja kršitev, ki bi jih bilo mogoče obravnavati s tem izrednim pravnim sredstvom.

5. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 25. 3. 2015. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 30. 3. 2015. V njej je izrazil vztrajanje pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da zahteva ne graja „spoznavnega načina sodišča“, temveč dejstvo, da sodišče enega od znakov kaznivega dejanja ni opredelilo, da ne držijo navedbe, da je bil obsojenec po razpisu glavne obravnave obveščen o datumu zaslišanja priče v Švici, ter da obsojenec objektivno ni bil zmožen izplačati obveznosti, ki jih je imel do delavcev.

B.

6. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je v obravnavanem primeru „prišlo do bistvenih kršitev postopka“, ker sodišče obsojenca ni obvestilo o zaslišanju priče E. M. v Švici, čeprav je bil obsojenec pripravljen odpotovati v Švico in se zaslišanja udeležiti. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišče, kljub večkratnim pozivom obrambe, da se priča E. M. zasliši neposredno, temu predlogu ni sledilo, zato obsojenec ni imel možnosti priči postavljati vprašanj.

7. Pravico do poštenega sojenja zagotavlja določba 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V točki b) tretjega odstavka tega člena je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja, ob popolni enakopravnosti, izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče, tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da je obdolžencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati na zaslišanje obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjavo, ali pa kasneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz b) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, če je zagotovljena pravica do obrambe. Tudi v zadevi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten.

8. Iz navedenih odločb torej izhaja dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič, oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah prvega odstavka 298. člena, 311. člena in prvega odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med drugim sme senat odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če priča ni navzoča, če je za to dano soglasje strank.

9. V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila priča E. M. dne 21. 12. 2011, na podlagi mednarodnega zaprosila za pravno pomoč v kazenskih zadevah Okrajnega sodišča v Murski Soboti, zaslišana pred kantonskim tožilstvom Aargau v Švici. O njenem zaslišanju je bil obsojenec dne 8. 12. 2011 s strani Okrajnega sodišča v Murski Soboti obveščen (listovna številka 96 spisa). Poučen je bil, da je pri tem preiskovalnem dejanju lahko navzoč ter da mora svojo navzočnost na naroku za zaslišanje takoj sporočiti sodišču, ki bo o tem obvestilo državno tožilstvo v švicarskem kantonu. Iz zapisnika o zaslišanju priče izhaja, da se obsojenec naroka za njeno zaslišanje ni udeležil. Obsojenčev zagovornik je na predobravnavnem naroku sodišču predlagal neposredno zaslišanje priče E. M., pri njenem neposrednem zaslišanju pa je vztrajal tudi na glavni obravnavi dne 3. 7. 2013. Na glavni obravnavi dne 10. 4. 2013 je sodišče sklenilo, da se na glavno obravnavo zaradi zaslišanja povabi pričo E. M., na glavni obravnavi dne 3. 9. 2013 pa je sodišče seznanilo stranke, da bo priča ponovno zaslišana preko zaprošenega sodišča, stranke pa imajo možnost, da v roku 15 dni sodišču sporočijo vprašanja za pričo. Vprašanja za pričo je sodišču posredovalo okrožno državno tožilstvo ne pa tudi obsojenec oziroma njegova obramba. Na glavni obravnavi dne 26. 3. 2014 je sodišče v soglasju s strankami prebralo izpovedbo priče E. M., na katero je oprlo izpodbijano sodbo.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev pravice do obrambe, ki jo smiselno zatrjuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ni podana. Sodišče je še pred začetkom glavne obravnave na primeren način obvestilo obsojenca o zaslišanju priče E. M. v Švici dne 21. 12. 2011. S tem je bila obsojencu dana možnost, da že med preiskovalnimi dejanji, katerih izvedba je poleg ostalega namenjena tudi temu, da se zberejo dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče preveriti, ali da bo njihova izvedba povezana s težavami, uveljavi pravico do navzočnosti pri izvedbi dokaza, in s tem možnost, da priči postavlja vprašanja ter daje pripombe in predloge v zvezi z njeno izpovedbo. Če obsojenec oziroma njegova obramba te možnosti ni izkoristila, je prevzela nase nevarnost, da ne bo mogla uveljaviti te pravice na glavni obravnavi, na kateri neposrednega zaslišanja ne bo mogoče izvesti ali bi bila izvedba tega dokaza zvezana z nesorazmernimi težavami. Poleg tega je imela obsojenčeva obramba možnost, da pri ponovnem zaslišanju priče E. M. preko zaprošenega sodišča dne 3. 9. 2013, sodišču za pričo posreduje vprašanja, pa tega ni storila.

11. Kot utemeljeno ugotavlja že pritožbeno sodišče (10. točka na 5. strani razlogov sodbe) sta obsojenec in njegov zagovornik na zadnji glavni obravnavi dne 26. 3. 2014 izrecno soglašala z branjem izpovedbe priče E. M., ki je bila po mednarodni pravni pomoči zaslišana v Švici, s tem pa so bili izpolnjeni pogoji za branje zapisnika o zaslišanju priče po drugem odstavku 340. člena ZKP. Ob povedanem, zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Obsojenčev zagovornik s trditvijo v zahtevi, da je bilo soglasje za branje izpovedbe priče E. M. dano šele, ko so njeni pooblaščenci potrdili, da obsojenec oškodovanki ničesar ne dolguje, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

12. Vložnik zahteve smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker je sodišče uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, čeprav je od 1. 11. 2008 obsojencu očitano ravnanje inkriminirano kot kaznivo dejanje izneverjenja po 215. členu KZ-1, za katerega je predpisana milejša kazen kot za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ.

13. Prvi odstavek 7. člena KZ-1 (oziroma prvi odstavek 3. člena KZ) v poglavju Časovna veljavnost določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Uporabo milejšega zakona dovoljuje drugi odstavek citiranih členov, po katerih se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Pri presoji, kateri zakon je milejši za storilca, je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba upoštevati dve načeli, in sicer, da je glede na to, da mora biti zakon milejši za storilca, potrebno primerjati besedila prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanja. Drugo načelo pa nalaga sodišču uporabo prejšnjega ali novega zakona v celoti (in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb kasnejšega zakona). Iz navedenega torej izhaja, da je treba zakone primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morajo uporabljati zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega.

14. V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je v času od 9. 3. 2005 do 30. 11. 2005 zlorabil dano mu pooblastilo z namenom, da bi sebi pridobil premoženjsko korist, ker ni v celoti prenakazal denarja v znesku 775.000,00 EUR, ki ga je prejel na svoj tekoči račun, na račun pooblastitelja.

15. Kršitev kazenskega zakona ni podana. Z uveljavitvijo KZ-1 je obsojencu očitano kaznivo dejanje opredeljeno po drugem odstavku 215. člena KZ-1, kot kaznivo dejanje izneverjenja, ki ga stori, kdor izrabi pooblastilo za pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Za to kaznivo dejanje je enako kot za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ predpisana kazen zapora do treh let. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pri obeh kaznivih dejanjih (kaznivem dejanju zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ in kaznivem dejanju izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1) predpisan enak kaznovalni okvir ter po vsebini enaka abstraktna opredelitev ravnanja, ki se očita obsojencu, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojencu očitano ravnanje opredelilo po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

16. Obsojenčev zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ v zahtevi za varstvo zakonitosti obsežno navaja, da obsojenec oškodovancu zaradi njunega medsebojnega dogovora ni ničesar dolgoval, da priča E. M. ni vedela nič konkretnega o poslih svojega moža, da je neutemeljen zaključek sodišča, da je obsojencu dejanje v celoti dokazano, da je sklicevanje na izpovedbo priče J. Š. popolnoma neutemeljeno, da je ocena te priče o stroških denacionalizacijskih postopkov povsem nerelevantna, da je bila nagrada v višini 10 % dogovorjena za vse denacionalizacijske zadeve, katerih vrednost je krepko presegala 3,000.000 EUR, da bi sodišče z izvedencem finančne stroke moralo ugotoviti, koliko je oškodovanec v celoti prejel vrnjenega premoženja v vseh denacionalizacijskih postopkih, ter da je pritožbeno sodišče sporazum med obsojencem in oškodovančevo ženo zaobšlo z obrazložitvijo, da je priča sporazum podpisala zaradi slabega zdravstvenega stanja, kar je popolnoma nesprejemljivo, v zvezi s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 pa, da si je obsojenec na vse načine trudil pridobiti finančna sredstva za delovanje podjetja, da ne drži presoja sodišča, da obsojenec težave z neplačniki ni izkazal z ustrezno dokumentacijo, da je imelo podjetje ves čas blokirana sredstva na računih, da izplačil delavcem ni bilo mogoče izvesti, ter da je nesprejemljiva ugotovitev sodišča, da bi moral obsojenec, kljub slabemu finančnemu stanju, ravnati zakonito in izpolnjevati svoje obveznosti. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

17. Z navedbami v zahtevi, da obsojenec doslej še ni bil kaznovan, da ne predstavlja „kakršnekoli nevarnosti v kazenskopravnem smislu“, ter da je sprememba pogojne obsodbe v zaporno kazen popolnoma neutemeljena, vložnik izpodbija primernost izrečene kazni. S tem pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, saj se Vrhovno sodišče v primernost kazenske sankcije v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne spušča, zato je navedene očitke zavrnilo.

C.

18. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega G. P., zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi zaradi razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.