Jedro

Za družbe v mešani lastnini velja ZGD od njegove uveljavitve dalje.

Obvezna sestavina statuta je tudi znesek osnovnega kapitala, nominalna vrednost delnic in število delnic. Brez (predhodne) spremembe statuta spremenjenega (povečanega) števila delnic pri glasovanju na skupščini ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP/99 je revizijsko sodišče utemeljenost revizije presojalo po določbah ZPP/77. Tožena stranka se je preoblikovala v delniško družbo z izdajo internih delnic s popustom po Zakonu o družbenem kapitalu (Ur. list SFRJ štev. 84/89 in 46/90). Struktura njenega kapitala po statutu je bila zato 96,13% delniški kapital in 3,87% družbeni kapital. Njen kapital je bil razdeljen na 107.232 delnic, od katerih je 103.082 delnic predstavljalo delniški kapital, 4.150 delnic pa družbeni.

Že v letu 1991 je izposlovala dovoljenje za zamenjavo internih delnic z rednimi. Te so bile od 5.9.1991 dalje predmet trgovanja na borzi vrednostnih papirjev.

Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: APNI) je pri toženi stranki opravila postopek revizije po 48. členu in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96). Ugotovila je oškodovanje družbenega premoženja, do katerega je prišlo na različne načine, tudi z lastninjenjem z izdajo internih delnic. Toženi stranki je zato z odločbo z dne 26.1.1996 štev... (v nadaljevanju: odločba) naložila, da mora zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine vskladiti lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja tako, da izvrši knjiženja, navedena v izreku odločbe. Z odpravo oškodovanj družbene lastnine naj bi se struktura kapitala tožene stranke spremenila tako, da bi bilo v njem 33,0% delniškega kapitala, 66,7% družbenega kapitala in 0,3% trajnih vlog.

Tožena stranka je odločbo APNI izvršila. Da bi se spremenjena struktura kapitala izrazila tudi v delnicah, je izdala 204.201 delnico. Vse nove delnice so predstavljale družbeni kapital. Od njihove izdaje dalje naj bi predstavljalo družbeni kapital 208.351 delnic, delniški pa 103.082 delnic.

Dne 29.7.1996 je bila skupščina tožene stranke. Glasovanja na njej so bila izvedena upoštevajoč tudi nove delnice.

Tožeča stranka uveljavlja s tožbo ničnost sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 29.7.1996. Sklepi naj ne bi bili sprejeti s potrebno večino. Na trgu vrednostnih papirjev je kupila 3301 delnico tožene stranke, od katerih je vsaka predstavljala 1/107232-ino njenega kapitala. Tožena stranka pa ji sedaj priznava samo po 1/312370-ino kapitala na delnico. Odločanje na skupščini na način, da se mimo statuta odvzame delničarju 2/3 kapitala, je v nasprotju z javnim redom, torej nično. APNI ji s svojo odločbo ni mogla vzeti kapitala. Upoštevajoč kapital, ki ga je kupila in ki so ga kupili tudi drugi delničarji, sklepi skupščine niso bili sprejeti.

Na podlagi pritožb obeh strank spora je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo pravnomočno ugotovilo, da so sklepi, sprejeti na skupščini tožene stranke dne 29.7.1996 od vključno točke 1 do vključno točke 7, zapisani v notarskem zapisniku notarja Borisa Lepše z dne 29.7.1996 opr. štev. Sv 445/96, nični.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč revizijska razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S svojo odločbo je APNI naložila toženi stranki izvedbo določenih knjiženj v knjigovodstvu. Tožena stranka jih je izvedla. Z izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče ni poseglo niti v odločitev APPNI niti v njeno izvedbo. Zato ni kršilo kakšne od določb pravdnega postopka, kot to uveljavlja tožena stranka v reviziji (pri tem ne pove, katero določbo ZPP naj bi pritožbeno sodišče kršilo).

Presojanje učinkov takšne odločbe na civilnopravna razmerja pa v reševanju sporov, kakršen je obravnavani, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ampak dolžnost sodišča, pravilnost presoje pa materialnopravno vprašanje.

Čeprav meni tožena stranka drugače, je za odločitev v sporu treba uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev. 30/93...6/99; v nadaljevanju: ZGD) in ne Zakona o podjetjih. Takšno stališče sta v svojih odločbah pravilno zavzeli tudi sodišči prve in druge stopnje.

Tožena stranka utemeljuje stališče, da je za odločitev v sporu treba uporabiti določbe Zakona o podjetjih, prvenstveno, vendar napačno, na 577. členu ZGD, potem pa še na drugem odstavku 578. in na 579. členu ZGD. Pri tem popolnoma prezre prvi odstavek 578. člena ZGD.

ZGD v 577. členu ne določa, kateri zakon velja od uveljavitve ZGD dalje za subjekte, navedene v omenjeni zakonski določbi. Določa samo, da nadaljujejo vsi ti subjekti tudi po uveljavitvi ZGD še naprej z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so vpisani v sodni register. S tem izključuje nujnost njihove takojšnje vskladitve z določbami ZGD, ne izključuje pa začetka uporabe ZGD z dnem njegove uveljavitve, razen v izrecno navedenih izjemah. Če ne bi bilo omenjene določbe, bi to za vse gospodarske subjekte, ki niso bili že v naprej vsklajeni z določbami ZGD, pomenilo takojšnjo uporabo petega odstavka 580. člena ZGD (sedaj že razveljavljenega - 39. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij - Ur. list RS štev. 54/99).

Osnova za presojo, od kdaj dalje veljajo in se tudi uporabljajo določbe ZGD za vse gospodarske subjekte, je prvi odstavek 578. člena ZGD. Ta določa, da se z dnem, ko začne veljati ta zakon (ZGD), preneha uporabljati Zakon o podjetjih. Ker je ZGD začel veljati 10.7.1993 (597. člen ZGD), se je s tem dnem nehal uporabljati Zakon o podjetjih. To velja za vse gospodarske subjekte, razen za tiste, ki so navedeni v drugem odstavku 578. člena ZGD. To pa so: družbena podjetja, javna podjetja v družbeni lastnini in podjetja za zaposlovanje invalidov v družbeni lastnini. Med izjeme, navedene v drugem odstavku 578. člena ZGD, tožena stranka ne spada. Ob uveljavitvi ZGD (in prenehanju uporabljanja Zakona o podjetjih) je namreč bila delniška družba v mešani lastnini. Ne glede na to, kolikšen delež družbenega kapitala je v njenem kapitalu se zato zanjo od uveljavitve ZGD dalje uporabljajo določbe tega zakona, in sicer do njenega popolnega lastninskega preoblikovanja vključno z 579. členom ZGD.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej za odločitev v sporu pravilno upoštevali, da veljajo za toženo stranko od uveljavitve ZGD dalje določbe tega zakona in ne določbe Zakona o podjetjih. To pomeni dalje, da se lahko za odločitev v sporu uporabijo samo tiste določbe statuta tožene stranke, ki niso v nasprotju s kogentnimi predpisi ZGD, če pa to so, je treba uporabiti slednje.

Preizkus izpodbijane odločbe z omenjenega materialnopravnega vidika pokaže, da je pritožbeno sodišče za odločitev materialno pravo pravilno uporabilo. Pri tem mu tudi ni bilo treba upoštevati okoliščine, da lastninsko preoblikovanje tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij še ni (bilo) končano. Ni namreč določbe, ki bi odlagala začetek uporabe kogentnih določb ZGD in z njimi vsklajenih statutarnih določb do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register. Kje je tožena stranka našla podlago za takšno trditev, ni pojasnila.

Oškodovanje družbene lastnine na eni strani predpostavlja tudi po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev.

55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) korist na drugi strani - na strani zasebne lastnine. To izhaja že iz ukrepov, ki jih je lahko izrekel revizijski organ po 48.c členu ZLPP, pa tudi iz upravičenj družbenega pravobranilca po drugem odstavku 50. člena ZLPP. APNI s svojo odločbo ni odredila toženi stranki, da mora zaradi odprave oškodovanja družbenega kapitala izdati nove delnice v korist družbenega kapitala. Naložila ji je samo knjiženja, katerih posledica je knjigovodski prikaz stanja, kakršno bi moralo biti, če do oškodovanja družbene lastnine ne bi prišlo. S temi knjiženji pa oškodovanje družbene lastnine še ni bilo odpravljeno. Z njimi toženi stranki ni bilo vrnjeno, kar je zaradi nezakonitih dejanj odšlo iz družbene lastnine, niti ni bilo nadomeščeno zaradi nezakonitih dejanj preprečeno povečanje družbenega premoženja. Oškodovanje družbene lastnine bi bilo treba odpraviti sporazumno z okoriščenimi osebami, če pa do sporazumov ne bi prišlo pa v ustreznih postopkih. Te bi morala začeti tožena stranka sama, ali pa družbeni pravobranilec (drugi odstavek 50. člena ZLPP).

Ne glede na to, da je APNI z odločbo naložila toženi stranki samo določena knjiženja in ne kaj drugega, je treba še povdariti, da APNI niti ZLPP niti kakšen drug predpis ne upravičuje razreševati premoženjskopravih in drugih civilnopravnih (upravljalskih) razmerij. Razreševanje teh spada v sodno pristojnost (1. člen ZPP). Vse revizijske trditve o konstitutivnosti odločbe APNI pri odpravljanju oškodovanja družbene lastnine se zato izkažejo kot neutemeljene.

Tožena stranka je izdala 204.201 novo delnico ob nespremenjenem osnovnem kapitalu. Zato se je nominalna vrednost delnic dotedanjih delničarjev bistveno zmanjšala. Ker so bile vse nove delnice izdane v korist družbenega kapitala, bi bilo pod predpostavko, da je do njihove izdaje prišlo v skladu z določbami ZGD, res mogoče šteti, da je oškodovanje družbenega kapitala z njihovo izdajo prenehalo. Med delnicami, ki so predstavljale družbeni kapital in delnicami, ki so predstavljale zasebni kapital, je bilo namreč vzpostavljeno enako razmerje, kakršno naj bi bilo po odločbi APPNI razmerje med družbenim in zasebnim kapitalom v kapitalu tožene stranke. Toda takšen zaključek bi bil sprejemljiv samo v primeru, če bi ostalo pri prvi prodaji internih delnic s popustom notranjim delničarjem. Samo v tem primeru bi zmanjšanje nominalne vrednosti delnic pomenilo, da notranji delničarji nimajo več koristi, katero so si pridobili z nakupom s popustom prodanih internih delnic samo oni in nihče drug. Samo takšno situacijo je očitno imelo pred očmi tudi Ustavno sodišče pri odločanju v zadevi Up-314/97. Ustavno pritožbo je namreč vložila tožena stranka in (očitno) notranji delničarji iz lastninjenja po Zakonu o družbenem kapitalu.

Obravnavani spor pa ni spor med toženo stranko in notranjim delničarjem iz razmerja, vzpostavljenega s prvo prodajo internih delnic. Tožena stranka je zamenjala interne delnice z rednimi, ki so bile uvrščene na borzno trgovanje. Delnice, katerih izdajatelj je bila tožena stranka, je tožeča stranka pridobila šele v nadaljnjih prodajah. V teh se je njihova cena oblikovala po tržnih pogojih. Zato koristi na račun oškodovanja družbenega premoženja ni imela. Zlasti zaradi tega lahko izdaja novih delnic ob nespremenjenem kapitalu, kar ima za posledico denominacijo že obstoječih delnic, učinkuje samo, če je do nje prišlo v skladu z določbami ZGD. To pa ni, kar je pravilno povedalo že pritožbeno sodišče. Po prvem odstavku 184. člena ZGD je obvezna sestavina statuta tudi znesek osnovnega kapitala, nominalna vrednost delnic in število delnic.

Statut tožene stranke določa v 14. členu, da je osnovna delniška glavnica 103.082.000,00 ATS, ki je razdeljena na 103.082 delnice po 1.000,00 ATS vsaka. Ker predstavlja osnovni delniški kapital samo 96.13% trajnih virov tožene stranke, ostalih 3,87% pa družbeni kapital (drugi odstavek 45. člena statuta), zastopa ta del kapitala 4.150 glasov (prvi odstavek 45. člena statuta, 579. člen ZGD).

Glede na prvi odstavek 184. člena ZGD pomeni torej sprememba osnovnega kapitala, nominalne vrednosti delnic in/ali števila delnic spremembo statuta. Ta je v pristojnosti skupščine (prvi odstavek 306. člena ZGD). Po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga za sojenje na pritožbeni stopnji pa do spremembe statuta glede omenjenih statutarnih določb ni prišlo. Posledica tega je, da se je lahko pri ugotavljanju, ali so bili sklepi na skuščini dne 29.7.1996 sprejeti, upoštevalo samo 107.232 glasov. Upoštevajoč izračune sodišča prve stopnje (dejansko stanje) za nobenega od sklepov, glede katerih zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti, ni glasovalo zadostno število glasov.

Upoštevajoč navedeno je treba samo še ugotoviti, ali je upoštevanje sklepov, ki na skupščini niso bili sprejeti z večino glasov, ki jo določa ZGD ali v skladu z njim statut, kot sprejetih, v nasprotju z moralo ali javnim redom. Revizijsko sodišče meni, da je. Vsekakor je v nasprotju z moralo upoštevanje nesprejetih sklepov kot sprejetih. V primeru, kakršen je obravnavani pa gre tudi za ravnanje v nasprotju z javnim redom. Dodatno k razlogom pritožbenega sodišča opozarja revizijsko sodišče še na okoliščino, da je možno oporekati izvedbi odločbe APNI na način, kot je to storila tožena stranka, tudi z vidika ustavnih določb. Izdaja delnic tako, kot jo je izvedla tožena stranka, je že vplivala na vrednost investicij tožeče stranke v delnice tožene stranke. Pod predpostavko veljavnosti pa bi imela za posledico še spremenjeno razmerje glasov tožeče stranke (in drugih delničarjev) v primerjavi z vsemi možnimi glasovi, s tem pa lahko tudi z glasovi, prisotnimi pri posameznem glasovanju. To bi lahko še nadalje vplivalo na njena premoženjska in druga civilnopravna (upravljalska) upravičenja, ne da bi lahko kar koli ukrenila v varstvo svojih interesov in pravic (primerjaj: drugi odstavek 14. člena, 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave Republike Slovenije). Ustavnopravno vprašljivo ravnanje pa je ravnanje v nasprotju z javnim redom. Čim pa je tako, je podan ničnostni razlog iz pete alinee prvega odstavka 359. člena ZGD.

Glede na vse navedeno revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZGD zavrnilo kot neutemeljeno.