Jedro

S pojmom spolnih dejanj, ki niso spolno občevanje, se štejejo vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca ter ne pomenijo spolnega občevanja, pri čemer za obstoj teh dejanj zadostuje že to, da se storilec pri njih spolno vzdraži. Otipavanje deklice v obravnavanem kazenskem postopku je prav mogoče šteti kot spolno dejanje, očitno pa je tudi, da se je obtoženec pri tem, ko je segel otroku pod spodnje hlačke in jo otipaval tudi spolno vzdražil, saj ni najti nikakršnega razloga za njegovo nadaljnje početje, ko si je za tem odpel zadrgo na hlačah, oškodovanko potegnil k sebi in iz spodnjic potegnil spolni ud.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega O. Ž. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega O. Ž. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15-ih let po 1. odst. 183. člena KZ. Na podlagi določb 50. člena KZ je sodišče obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu po 1. odst. 183. člena KZ določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odst. 93. člena ZKP je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom in na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, meni pa tudi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena.

S pritožnikom ni moč soglašati, ko meni, da je opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi nepopoln oz. preohlapno konkretiziran. Pritožnik tako meni predvsem glede zakonskega znaka obstoja očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je v njem navedeno, da je oškodovanka, to je otrok M. U. bila rojena 7.6.1990 in da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 10.8.1999, kar že samo po sebi kaže na to, da je bila oškodovanka v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja stara dobrih devet let. Upoštevaje dejstvo, da gre za obdolženca, ki je rojen 1936, pa je tedaj več kot na dlani, da predstavlja 54-letna razlika med starostjo obdolženca in oškodovanca očitno nesorazmerje v njuni zrelosti, tako, da se izkaže izrek kot popoln, razumljiv in v zadostni meri konkretiziran. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP tako ni podana.

Tudi kolikor zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, mu ne gre pritrditi. Pritožbeni senat ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožnik izpostavlja, da psihološka znanost opozarja, da otroci oškodovankine starosti pogosto pripisujejo stvarem in pojavom, ki jih po svoje dojemajo, pomen, ki ga ti v resnici nimajo. Po pregledu spisovnih podatkov, predvsem pa ob oceni tega, kar je mladoletna oškodovanka povedala, ko je bila zaslišana pri preiskovalnem sodniku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani kazenski zadevi naziranje pritožnika ne drži. V dobršni meri se namreč to, kar je povedala oškodovanka M. U. ujema s tem, kar je v svojem zagovoru povedal obtoženec sam. O objektivnih okoliščinah obravnavanega kaznivega dejanja tedaj ni nikakršnega dvoma, motiv, ki ga je obtoženec opisal v svojem zagovoru, češ, da je deklici segel pod spodnje hlačke vse do mednožja zaradi tega, ker naj bi deklico napadla neka osa, posledično pa si tudi sam zaradi istega razloga slekel hlače, pa je pač jemati kot način obtoženčeve obrambe. Kaj naj bi potrjevalo začetno težo pritožnika, da otroci oškodovankine starosti pogosto prepisujejo stvarem in pojavom, ki jih po svoje dojemajo pomen, ki ga ti v resnici nimajo, pritožnik ne pove. To, da je sodeči senat iz opisa kaznivega dejanja izpustil očitek obtožencu, da je segel v oškodovankino spolovilo kaže kvečjemu v nasprotni smeri, to je v smeri resnicoljubnega izpovedovanja oškodovanke, ki pa ji samo zaradi tega, ker je bila v času zaslišanja pri preiskovalnem sodniku stara dobrih 12 let še ne gre posplošeno odrekati kredibilnosti. Nenazadnje pa o tem, kaj se je na njivi v P. dogajalo, ne govori samo oškodovanka sama, temveč tudi njen oče in brat, katerima je oškodovanka povedala, kaj se je dogajalo. Upoštevajo reakcijo oškodovanke neposredno po kaznivem dejanju, ki jo zgoraj navedeni priči dovolj nazorno in prepričljivo opišeta, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo prvostopenjsko sodišče več kot dovolj podlage za potrebno gotovost v smeri storitve obtožencu očitanega mu kaznivega dejanja in da se tedaj tudi odreditev izvedenstva psihološke stroke, ki naj bi pojasnilo, kako je bilo z oškodovankinim nerealnim ali realnim doživljanjem situacije, v kateri se je znašla, izkaže kot nepotrebno.

Kolikor pa pritožnik organom pregona v predkazenskem postopku očita, da nikakršne pozornosti niso posvečali temu, ali je bilo na kraju storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaznati kakšne insekte ali ne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik tudi nima prav. Kakor je razbrati iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od oškodovanke M. U. je videti, da je bila oškodovanka na policiji izprašana dne 10.8.1999, medtem ko je bil ogled kraja kaznivega dejanja opravljen dan pozneje, to je 11.8.1999, tako kakor je to razvidno iz zapisnika o ogledu, ki se v spisu nahaja na list. št. od 19-20 spisa. Res je sicer, kar navaja pritožnik, da v tem zapisniku o ogledu ni nikjer govora o kakršnikoli insektih, bodisi mušicah ali osah. Temu pa je bilo tako iz preprostega razloga, ker nikakršnih mušic ali os na kraju kaznivega dejanja ni bilo. Gotovo je, da so bili policisti s tem, kar je povedala oškodovanka M. U. pred pričetkom ogleda kraja kaznivega dejanja seznanjeni in bi, v kolikor bi dejansko na kraju, kjer je do dogodka prišlo, bilo videti kake ose ali mušice, v zapisniku o ogledu to tudi navedli.

S pritožnikom ni moč soglašati, ko meni, da v obravnavanem primeru obtoženi O. Ž. ni storil spolnega dejanja. S pojmom spolnih dejanj, ki niso spolno občevanje, se štejejo vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca ter ne pomenijo spolnega občevanja, pri čemer za obstoj teh dejanj zadostuje že to, da se storilec pri njih spolno vzdraži. Otipavanje deklice v obravnavanem kazenskem postopku je prav mogoče šteti kot spolno dejanje, očitno pa je tudi, da se je obtoženec pri tem, ko je segel otroku pod spodnje hlačke in jo otipaval tudi spolno vzdražil, saj ni najti nikakršnega razloga za njegovo nadaljnje početje, ko si je za tem odpel zadrgo na hlačah, oškodovanko potegnil k sebi in iz spodnjic potegnil spolni ud.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji tako, kakor to veleva določba 386. člena ZKP. Ob tem je sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le te pravilno upoštevalo in ovrednotilo tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 100.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ 10-kratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega O. Ž.