Jedro

Ker tožeča stranka ni predložila najemne pogodbe, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v ZDRS, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in je pravilno zavrnila njeno prošnjo za sprejem v državljanstvo RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 27/96-15 z dne 31.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.11.1995, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 12. člena v zvezi z 10. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, ZDRS). Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je, da ima zagotovljeno stanovanje in da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov in iz tožbe izhaja nesporno dejstvo, da tožnik ni predložil najemne pogodbe za stanovanje. Takšno je bilo dejansko stanje v času odločanja tožene stranke, zato tožbene navedbe, da to stanje očitno ni trajne narave, ne morejo vplivati na pravilno sklepanje tožene stranke. Dokazno breme nosi tožnik, in sicer v zvezi z dokazi, da izpolnjuje v zakonu navedene pogoje. Tožnik pa v upravnem postopku ni predložil najemne pogodbe kot dokaz, da ima zagotovljeno stanovanje. Tožena stranka je tudi sklepala, da nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja, ker je edini vir dohodkov ta, ki ga dobiva kot denarno nadomestilo.

Tožena stranka pri tem ni ugotavljala višine nadomestila in ni ocenila, ali ta omogoča materialno in socialno varnost, prav tako tega pogoja ni ocenjevala na podlagi 5. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94). Vendar dejstvo, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki so določeni v zakonu, morajo pa biti izpolnjeni vsi pogoji kumulativno, je nudilo toženi stranki dovolj podlage za zavrnitev prošnje za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v pritožbi meni, da je treba vprašanje, ali ima sredstva in vire sredstev za preživljanje, razlagati širše in tudi v sklopu druge pozitivne zakonodaje. Treba je namreč upoštevati tudi čas prebivanja v Republiki Sloveniji, dosedanjo zaposlitev in tudi okolje, v katerem živi, kot tudi dejstvo, da je poročen. To ni zanemarljivo, saj ima že v skladu z določbo 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravico, da ga preživlja zakonec, ker je ostal po 28 letih brez zaposlitve, in to ne po svoji krivdi. Poleg tega ima tudi otroke, ki so prav tako pripravljeni vzdrževati ga in skrbeti zanj. Najemne pogodbe za stanovanja so se sklepale običajno le z enim izmed zakoncev, kar pa je veljalo tudi za tako imenovano stanovanjsko pravico. To je razvidno tudi iz najemne pogodbe z dne 17.1.2000, katere podpisnica je njegova soproga, in iz katere izhaja, da bo stanovanje, skupaj s soprogo, uporabljal tudi on ter njuna dva sinova. V Republiki Sloveniji prebiva že več kot 30 let. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in spremembo izpodbijane odločbe, in sicer tako, da se ta odločba odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu v ponovljenem postopku izda odločbo o sprejemu v slovensko državljanstvo. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev te zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Za to odločitev je sodišče imelo podlago v citirani 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS in 2. alinei 1. odstavka 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, ki sta veljala v času izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke dne 29.11.1995 (načelo zakonitosti - 1. odstavek 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da tožnik ni predložil najemne pogodbe, kar pa ni sporno, in da je dejstvo, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v ZDRS, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, nudilo toženi stranki dovolj podlage za sklepanje, da je zavrnila prošnjo za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Sicer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č), ki je začel veljati 29.11.2000, v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS črtano besedilo "da ima zagotovljeno stanovanje in". Tožnik bo zato lahko vložil pri toženi stranki novo prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva, saj pogoja glede zagotovljenega stanovanja v zakonu ni več, in sicer ob pogojih prehodnih določb 19. člena ZDRS-Č.

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo tožnikovega predloga, naj toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora, saj v upravnem sporu, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 73. člena ZUS in zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno.