Jedro

Z določitvijo ukrepov, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga pomeni pripor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pri Okrožnem sodišču v Ljubljani teče zoper D. K. in E. K. kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je zoper obtoženega E. K. odredilo pripor po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep o odreditvi pripora je obtoženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zagovornica je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, še zlasti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve prvega in drugega odstavka 307. člena ZKP, ki naj bi vplivale na zakonitost sklepa. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitano mu kaznivo dejanje; da je ocena sodišča o izmikanju glavni obravnavi protispisna; in da ni sorazmernosti med posegom v obtoženčevo temeljno pravico ter resnostjo oziroma težo očitanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odpravi pripor zoper obtoženega E. K. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. V konkretni zadevi je bilo z zanesljivostjo ugotovljeno očitno izmikanje obdolženca, in v izpodbijanih sklepih tudi ustrezno obrazloženo, pri čemer razlogi sodišča niso v nasprotju s podatki spisa. Nestrinjanje z razlogi sodišča in navajanje okoliščin, ki naj bi kazale na to, da ni šlo za izmikanje, pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavila obtoženčeva zagovornica v vlogi z dne 26. 10. 2013. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme med postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora in zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (četrti odstavek 420. člena ZKP). Druge procesne odločitve in procesne ukrepe zoper obtoženca se sme izpodbijati šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku s pravnimi sredstvi zoper odločbo, s katero je postopek končan. Vrhovno sodišče zato ni preizkušalo trditev vložnice, ki se nanašajo na nezakonitost odredb o prisilnih privedbah zoper obtoženega E. K. in zatrjevane kršitve določb prvega odstavka 307. člena ZKP.

5. Po drugem odstavku 307. člena ZKP sme senat z namenom, da zagotovi obtoženčevo navzočnost na glavni obravnavi, odrediti pripor zoper obtoženca, ki je bil v redu vabljen, če se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP. Neposredno iz 20. člena Ustave Republike Slovenije izhaja zahteva po obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, kar mora biti v sklepu, s katerim se odreja pripor, določno obrazloženo (drugi odstavek 202. člena v zvezi z drugim odstavkom 307. člena ZKP). Brez podanega utemeljenega suma torej ni mogoče odrediti pripora, ta sum pa mora biti podan ves čas trajanja pripora.

6. Trditev v zahtevi, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, saj obtoženi ni storil očitanega mu dejanja, ter da se sodišče v izpodbijanem sklepu pavšalno sklicuje na pravnomočno obtožbo, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, in izrecno kršitev prvega odstavka 213. člena KZ-1, ni utemeljena. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je dopustno sklicevanje sklepa o podaljšanju pripora na izkazanost utemeljenega suma bodisi v pravnomočnem sklepu o preiskavi bodisi v pravnomočni obtožnici (I Ips 404/2007, I Ips 68/2008), lahko pa v preiskavi zbrani ali na glavni obravnavi izvedeni dokazi potrebno stopnjo suma omajajo do te mere, da ta pogoj ni več podan in je treba zato pripor odpraviti. V obravnavanem primeru sicer ne gre za sklep o podaljšanju pripora, vendar pa je Vrhovno sodišče v odločbi XI Ips 22/2009 z dne 26. 3. 2009 presodilo, da so okoliščine odločanja sodišča po drugem odstavku 307. člena ZKP na moč podobne kot pri podaljšanju pripora.

7. Zoper obtoženega E. K. je obtožnica postala pravnomočna, zaradi česar sodišču ob odločitvi za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ni bilo potrebno navajati okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na vloženo obtožnico, ki je bila na podlagi ugovorov zagovornikov preizkušena, ugovora pa s sklepom II Ks 53023/2011 z dne 2. 7. 2012 zavrnjena. Odločanje prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti suma je preizkusilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča zadostna ter da zagovora obeh obtožencev ne vnašata dvoma v utemeljenost suma, izkazanega s pravnomočno obtožbo.

8. Zahteva nadalje izpodbija obstoj razloga za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP z navedbami, da se obtoženec nikakor ni izmikal predmetnemu kazenskemu postopku, in da je sodišče protispisno ocenilo podatke o vročitvi vabila ter ostale odločilne razloge glede nenavzočnosti obtoženca na glavni obravnavi, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S temi navedbami zagovornica ni uspela utemeljiti, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje. Protispisnost, na katero nakazuje z besedno zvezo „protispisno ocenilo,“ je podana, če sodišče v odločbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo dejansko vsebino in na tej podlagi ugotavlja pravno relevantna oziroma odločilna dejstva. Nestrinjanje z zaključki sodišča o tem, ali je določeno dejstvo na podlagi izvedenega dokaza podano ali ne, pa ne predstavlja protispisnosti, temveč izraža nestrinjanje vložnika z ugotovljenim dejanskim stanjem.

9. Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navaja, da je vabilo na narok za glavno obravnavo dne 1. 2. 2013 obtožencu vročilo preko pooblaščenega vročevalca, vendar obtoženi na narok ni prišel. Zagovornik je na naroku pojasnil, da je obtoženi v tujini in da za dan obravnave ni dobil dopusta. Na naroke za glavno obravnavo dne 22. 2. 2013 in 14. 3. 2013 je sodišče obdolženca vabilo z odredbo za privedbo, vendar odredbi nista bili realizirani, ker obtoženca niso dobili. Vabilo na narok za glavno obravnavo dne 9. 4. 2013 je sodišče obtožencu vročalo preko pooblaščenega vročevalca. Kot izhaja iz njegovega poročila, je pisanje prevzela obtoženčeva mati, ki ni hotela podpisati vročilnice, ker ni hotela biti odgovorna za to, da obdolženi ne bo prišel na glavno obravnavo. Zagotovila je, da bo obtoženemu vročila pisanje, ko pride domov. Obtoženi na narok ni pristopil. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je očitno, da se obtoženi izmika in noče priti na razpisane naroke, glede na to, da je že večkrat neopravičeno izostal z narokov, njegova navzočnost pa ni bila zagotovljena niti z odredbami za prisilno privedbo. Višje sodišče pa še ugotavlja, da sta bili za naroke dne 22. 2. 2013 in 14. 3. 2013 opravljeni nadomestni vročitvi pravilni, pri čemer ni pomembno, ali je pisanja prevzela obtoženčeva mačeha ali mati.

10. Vrhovno sodišče sprejema zaključek pravnomočnega sklepa, da vsa navedena dejstva kažejo na obtoženčevo očitno izmikanje prihodu na glavno obravnavo, zaradi česar je podan razlog za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP. Tega zaključka ne morejo omajati trditve zagovornice, s katerimi v bistvu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (da je obtoženi opravičil svojo odsotnost, da je vročevalec nevestno opravljal svoje delo, da obtoženec ni bil pravilno vabljen, da je njegova trdna volja prostovoljno priti na glavno obravnavo), saj to ni dopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vložnica navaja, da je izpodbijani sklep protispisno ocenil tudi sorazmernost med posegom v temeljne človekove pravice, ki ga pomeni pripor, in nujnostjo zagotovitve obdolženčeve navzočnosti v predmetni kazenski zadevi. Zagovornica navaja, da gre v konkretnem primeru zgolj za lažjo obliko kriminalitete, ki ne zahteva „nekega ekstremnega hitenja države“ s poseganjem po najhujšem restriktivnem ukrepu proti osebi, ki se bori za preživetje z delom v Avstriji, še zlasti glede na okoliščine, v kakršnih se obtoženi ni odzval vabilom sodišča. 12. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je podana sorazmernost med težo očitanega dejanja in trajanjem pripora. S takšnim zaključkom se strinja tudi Vrhovno sodišče. Glavna obravnava se praviloma opravi v navzočnosti obtoženca, to je posebej razvidno iz določb XVII. poglavja ZKP, v katerem so določeni ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev njegove navzočnosti. Iz teh določb je razvidno, da je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga pomeni pripor. Zakon ne omejuje odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP zgolj na postopke, ki se zoper obdolžence vodijo zaradi hudih kaznivih dejanj, saj se ta določba lahko uporabi tudi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem. Že dejstvo, da je v konkretnem postopku podana pristojnost okrožnega sodišča, pa kaže na neutemeljenost navedb zagovornice, da gre v tem primeru za „lažjo obliko kriminalitete.“ C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva, je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obtoženega E. K. zavrnilo.

14. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.