Jedro

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu.

ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Izrek

Pritožbam tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sklep z 31. 3. 2008 pa se spremeni tako, da se predlog za odmero separatnih stroškov zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine 14.549,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 1.896,10 EUR pravdnih stroškov.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 137,70 EUR separatnih stroškov.

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki predlaga njeno razveljavitev. Poudarja, da je upravljavec državnih cest toženka, kolikor zakon ne določa drugače. Noben zakon ne določa nič drugega. Napačno je sklepanje sodišča prve stopnje, da toženka s trenutkom, ko je bila ustanovljena javna služba, zadolžena za vzdrževanje cest, ni več odškodninsko odgovorna. Upravljavec ceste na spornem delu je v vsakem primeru ostala toženka, tudi če je izvajanje vzdrževalnih del pogodbeno prenesla na svojega izvajalca. Obveznost Republike, da ustanovi gospodarsko javno službo, zadolženo za vzdrževanje cest, obstaja poleg dolžnosti ohranjanja ustreznega stanja cest. S sklenitvijo pogodbe s cestnim podjetjem, toženka ni mogla prenesti odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi slabega vzdrževanja ceste. Podobno izhaja iz odločb Višjega sodišča v K. I Cpg 13/2006 in Višjega sodišča v L. II Cp 893/2004. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških, vsebovano v sodbi. Zahteva še povrnitev stroškov za zastopanje na naroku 13. 4. 2007 in vsaj del stroškov za narok 29. 3. 2006. Toženka v pritožbi zoper sklep z 31. 3. 2008 predlaga zavrnitev predloga za odmero separatnih stroškov. Poudarja, da je že v pripravljalni vlogi s 13. 4. 2007 izrecno in določno predlagala, kako naj sodišče ravna z nepopolnim izvedenskim mnenjem, kar je sodišče spregledalo. Toženka predvsem opozarja na določbo 252. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), po kateri sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, in 253. člena ZPP, po kateri sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje le ustno ali tudi pisno.

Pritožbe so bile vročene nasprotnima strankama, ki nanje nista odgovorili.

Pritožbe so utemeljene.

O pritožbi zoper sodbo: Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero trdi, da mu je nastala v prometni nesreči 26. 10. 2001. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi poškodb na cestišču, zoženja cestišča in pomanjkljive prometne signalizacije. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker je menilo, da je dolžnost toženke, lastnice (5. člen Zakona o javnih cestah (2); v nadaljevanju ZJC) in upravljavke (16. člen ZJC) državnih cest le v tem, da zagotovi ustrezno izvajanje gospodarske javne službe za redno vzdrževanje državnih cest. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka to izvršila - s cestnim podjetjem je sklenila pogodbo o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih in regionalnih cest (priloga B11 v spisu), je zahtevek zavrnilo.

Tožnik utemeljeno poudarja, da je takšno materialnopravno stališče napačno. Sodna praksa glede vprašanja odgovornosti za škodo, ki je posledica slabega vzdrževanja cest, ni enotna (3).

V skladu z določbo 16. člena ZJC je upravljavec državnih cest Republika Slovenija. Enako ureja Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (4) (v nadaljevanju Pravilnik). ZJC in Pravilnik določata, kakšno mora biti stanje cest in kako se ga zagotavlja. Iz njunih določb ni mogoče razbrati, da bi bila edina dolžnost upravljavke cest, sklenitev pogodbe o vzdrževanju in varstvu cest. Niti z ZJC niti s citiranim Pravilnikom toženkino dolžnostno ravnanje (skrb za vzdrževanje državnih cest) ni bilo preneseno na koga drugega. Slednje tudi ni bilo storjeno z abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo. Zakon o gospodarskih javnih službah (5) (v nadaljevanju ZGJS) v 51. členu sicer ureja odgovornost koncesionarja za škodo, kljub temu pa mu ne nalaga dolžnostnega ravnanja v zvezi z vzdrževanjem cest. Pritožbeno sodišče opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno že zato, ker ZGJS v 53. členu določa, da koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri upravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Ker ne zakon ne koncesijska pogodba ne določata, kdaj (ne) bi nastopila subsidiarna odgovornost oziroma kdaj bi odgovarjal le koncesionar, je določbo treba razlagati tako, da koncedentova odgovornost ni izključena.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da je odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu (6). Morebiten pogodbeni prenos odškodninske odgovornosti na drugo osebo pa je upošteven le med pogodbenikoma in nima učinka nasproti oškodovancu. Niti ZJC niti ZGJS ne predvidevata izključitve toženkine odgovornosti ali prenosa toženkine odškodninske odgovornosti na koncesionarja - cestno podjetje. Ureditev medsebojnega razmerja med toženko in cestnim podjetjem v zvezi z morebitno škodo, pa seveda ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja nasproti tretjim oziroma še več - ne more izključiti toženkine odškodninske odgovornosti.

Ker je torej stališče sodišča prve stopnje, da toženka - upravljavka cest ne odgovarja za opustitve pri vzdrževanju javnih cest zato, ker je svojo obveznost prenesla na koncesionarja, napačno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrača v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku presojalo vse elemente odškodninske odgovornosti in če bo ugotovilo, da so ti podani, še višino škode.

O pritožbi zoper sklep z 31. 3. 2008: Toženka utemeljeno poudarja, da sodišče vodi dokazovanje z izvedenci (252. člen ZPP). Sodišče je tudi tisto, ki potem, ko se je odločilo za izvedbo dokaza z izvedencem, presodi, kako bo treba dokaz izvesti, da bo izvedensko mnenje jasno in popolno. Drugače povedano: popolnost izvedenskega mnenja je odgovornost sodišča in ne pravdnih strank. Ob tem, ko je primarni način izvedbe dokaza z izvedencem ustno podajanje izvedenskega mnenja (253. člen ZPP), in ob tem, ko je toženka v pripravljalni vlogi že izrecno predlagala, da izvedenec mnenje poda tudi ustno, je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tudi v naslednji pripravljalni vlogi izrecno predlagati ustno podajanje izvedenskega mnenja, napačno. Zaslišanje izvedenca ni nov dokaz, ampak gre za način izvedbe dokaza, ki je, kot rečeno, primaren.

Dejstvo, da je sodišče izvedenca povabilo šele na naslednji narok, tako ni posledica ravnanja tožene stranke.

Zaradi zmotne uporabe določb ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zoper sklep o separatnih stroških ugodilo in predlog za odmero separatnih stroškov zavrnilo.

O toženkini pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških: Ker je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo ugodilo, je moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. Glede na to, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi toženkini pritožbi, saj bo moralo sodišče v ponovljenem postopku o vseh stroških postopka odločiti celovito, upoštevaje kriterije iz 154. člena in nadaljnjih ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških vseh pritožb pa je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3. (2) Ur. l. RS, št. 29/97 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Vrhovno sodišče RS je v zadevah, opr. št. II Ips 140/2003, II Ips 461/2004 in II Ips 433/2008 zavzelo stališče, da je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra, in tako zaključilo, da za škodo odgovarja podjetje, ki opravlja javno službo. V zadevi II Ips 433/2008 je zato zahtevek zoper upravljavko cest zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevah, opr. št. II Cp 893/2004 in II Cp 1216/2004 našlo razloge za odgovornost obeh - tako upravljavca cest kot podjetja, ki opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Isto sodišče pa je v zadevi II Cp 540/2008 zaključilo, da je odgovoren le upravljavec cest, ne pa tudi koncesionar. Enako je bilo stališče Višjega sodišča v Kopru v zadevi, opr. št. I Cpg 13/2006. Podobno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v (problemsko sicer drugačni) zadevi, opr. št. III Ips 20/2007. (4) Ur. l. RS, št. 62/98 s spremembami in dopolnitvami.

(5) Ur. l. RS, št. 32/93 s spremembami in dopolnitvami.

(6) Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, 1996, str. 19.