Jedro

Če sodišče izda sklep o zavrženju ugovora toženca izven glavne obravnave in se z njim postopek konča, predstavlja tak sklep okoliščino, ki povzroči konec postopka zunaj glavne obravnave. Stranka mora zato zahtevati povrnitev stroškov postopka v 15 dneh po prejemu sklepa (163/7. čl. ZPP). O stroških, ki jih je stranka priglasila hkrati z opravljenim pravdnim dejanjem, bi sodišče moralo odločiti v sklepu, s katerim je zaključilo postopek na prvi stopnji. Če tega ni storilo, ni odločilo o delu zahtevka oziroma o vseh zahtevkih. Stranka lahko v 15 dneh po prejemu sklepa predlaga izdajo dopolnilnega sklepa. Če tega v prekluzivnem roku ne stori, potem izgubi pravico do povračila stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za odmero priglašenih pravdnih stroškov. Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo določilo čl. 163/VII Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj postopek ni bil ustavljen zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. V konkretnem primeru je bil namreč postopek končan s sklepom Višjega sodišča. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja bi bila, da je šlo za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja. Treba bi bilo uporabiti določilo čl. 163/III ZPP, po katerem vložitev zahteve ni vezana na noben rok, sploh pa ne prekluzivni. Nadalje pa je še navedla, da je odločitev sodišča v nasprotju z načelom pravičnosti. Tožeča stranka je uspela s tožbenim zahtevkom, zato ji gredo tudi stroški postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni. Pritožba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo VII. odst. 167. čl ZPP, ki določa, da se lahko zahteva povrnitev stroškov postopka v 15 dneh od prejema sklepa, kadar je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj glavne obravnave. Sodišče je namreč na naroku 16.11.2000 sklenilo, da bo najprej odločalo o pravnomočnosti sklepa o zavrženju ugovora toženčeve žene. Vendar pa je s sklepom z istega dne pod drugo točko izreka odločilo tudi o zavrženju kasnejšega ugovora tožene stranke, s čimer se je postopek na prvi stopnji končal, saj je sodišče zavrglo toženčevo pravno sredstvo zoper izdan plačilni nalog. Iz ZPP izhaja, da se o ugovorih zoper plačilni nalog praviloma odloča na podlagi opravljenega naroka (II. odst. 436. čl. ZPP), saj lahko stranke v ugovornem postopku na prvem naroku za glavno obravnavo predložijo nova dejstva in nove dokaze, tožena stranka pa lahko uveljavlja nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga. V konkretnem primeru pa je do odločitve o ugovoru in s tem do zaključka zadeve prišlo izven glavne obravnave, zaradi česar je treba zaključiti, da je v tem primeru pravilna smiselna uporaba 163/VII čl. ZPP. Sodišče prve stopnje resda ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, kot se zahteva v citiranem zakonskem predpisu, temveč sklep, s katerim je ugovor zavrglo, kar pa ne spremeni pravilnosti odločitve sodišča. Tudi s tem sklepom je bil postopek končan, ravno tako kot se postopek zaključi tudi na podlagi sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika pravnega sredstva ali umika tožbe. Tožeča stranka tako ni pravočasno priglasila svojih stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sklepa o zavrženju ugovora tožene stranke, čeprav je bila na rok s strani sodišča v tem sklepu izrecno poučena. Zato je pravilna odločitev izpodbijanega sklepa, da se predlog za odmero priglašenih pravdnih stroškov zavrže. Pravočasno in pravilno pa je tožeča stranka priglasila stroške sestave mandatne tožbe (l. št. 1 spisa) in stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo pravnomočnost sklepa o zavrženju ugovora toženčeve žene (l. št. 21 spisa). Te stroške je na podlagi določila 163/III čl. ZPP priglasila hkrati z opravljenim pravdnim dejanjem, zato bi sodišče prve stopnje o tako priglašenih stroških moralo odločiti v sklepu o zavrženju ugovora z dne 16.11.2000, s katerim je bil postopek na prvi stopnji zaključen. Ker sodišče tega ni storilo, s tem sklepom ni bilo odločeno o vseh zahtevkih tožeče stranke. ZPP določa, da kadar sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sklepom, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sklepa predlaga sodišču, da se sklep dopolni (325. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP). Tožeča stranka v prekluzivnem roku predloga za izdajo dopolnilnega sklepa ni vložila, zato sedaj ni upravičena do povračila tako priglašenih stroškov postopka. Nadalje pa neutemeljeno navaja, da zahteva iz 163/III čl. ZPP ni vezana na noben, še najmanj pa na prekluziven rok. Določilo čl. 163/III ZPP jasno pove, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave (kar v konkretnem primeru ni prišlo v poštev), sicer pa v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Slednje pa pomeni, da mora stranka, če gre za zadevo brez poprejšnjega obravnavanja, že v predlogu odločno opredeliti stroške postopka. Če jih sodišče pozabi odmeriti, ima na voljo, da predlaga dopolnitev sklepa v 15-dnevnem roku, sicer izgubi to svojo pravico, kar končno pomeni, da je njena zahteva za povrnitev stroškov v vsakem primeru vezana na rok. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Pri odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (366. čl. v zvezi s 350/II čl. ZPP). O pritožbenih stroških tožeče stranke je bilo odločeno na podlagi čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 154/I ZPP.