Jedro

Upoštevaje določbe Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, ZGos in drugih predpisov, prvostopni organ ni stvarno pristojen za ugotovitev, ali gostinski lokal potrebuje uporabno dovoljenje ali pa ne. V okviru postopka potrditve prijavljenega obratovalnega časa mora občinski upravni organ preveriti pogoje iz 13. člena navedenega Pravilnika. Zato je treba šteti, da je upravni organ v tem primeru najprej sam reševal predhodno vprašanje (iz pristojnosti upravne enote oz. inšpekcijskih služb) v smislu določb 147. in naslednjih členov ZUP. Po oceni sodišča so v tem primeru pogoji za samostojno reševanje predhodnega vprašanja (ali torej lokal potrebuje uporabno dovoljenje ali ne) po določbah ZUP sicer podani, vendar pa mora občinski upravni organ, če je predhodno vprašanje sam vzel v obravnavo, le-to rešiti v posebnem ugotovitvenem postopku oz. drugače povedano, glede tega vprašanja mora celovito ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve, pa čeprav samo za namen izdaje odločbe, v zvezi s katero sam rešuje predhodno vprašanje.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Občinske uprave Občine Miklavž na Dravskem polju št. ... z dne 13. 3. 2008 in drugostopna odločba Župana Občine Miklavž na Dravskem polju št. ... z dne 18. 6. 2008 se odpravita. Zadeva se vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

2. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se ne potrdi prijava razporeda rednega obratovalnega časa gostinskega obrata A., ki jo je vložil tožnik B.B. s.p. (1. točka izreka). Vloga tožnika za izdajo soglasja za obratovanje navedenega gostinskega obrata se zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 20. 12. 2007 vložil prijavo razporeda obratovalnega časa za naveden gostinski obrat, del katere je tudi vloga za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem delovnem času. Vlagatelj je prijavil redni obratovalni čas od 6.00 do 22.00 ure, podaljšani obratovalni čas pa vsak dan od 22.00 do 23.00 ure, ob petkih in sobotah pa do 4.00 ure zjutraj. Prvostopni organ je na Upravno enoto Maribor po uradni dolžnosti vložil poizvedbo o uporabnem dovoljenjem za objekt, v katerem se izvaja navedena gostinska dejavnost. Iz odgovora Upravne enote Maribor (Oddelek za okolje in prostor) izhaja, da je bil zahtevek za izdajo uporabnega dovoljenja za predmetni objekt kot nepopoln zavržen s sklepom št. ... z dne 7. 1. 2008. Glede na navedeno prvostopni organ ugotavlja, da gostinski obrat A. na navedenem naslovu ne izpolnjuje pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, kot jih določa 8. člen Zakona o gostinstvu (ZGos, Ur. list 93/07-UPB-2) in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski akti, ki urejajo gostinsko dejavnost, zato je bilo odločeno, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopni organ v svoji odločbi navaja, da pritožba ni utemeljena. Glede pritožbenih ugovorov, da predmetni lokal zakonito in neprekinjeno obratuje na podlagi izdanega obrtnega dovoljenja z dne 30. 12. 1988 in priglasitvenega lista z dne 24. 11. 2004 vse od izdaje le tega ter da so mu pristojni organi doslej potrjevali obratovalni čas, drugostopni organ ugotavlja, da je z dnem 17. 7. 2007 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gostinstvu (ZGos-C, Uradni list RS, št. 60/2007). Z njim se je besedilo 8. člena ZGos spremenilo tako, da mora biti za objekt, v katerem namerava opravljati gostinsko dejavnost pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba iz drugega odstavka 2. člena tega zakona, pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov (3. člen ZGos-C). Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je v skladu s 175. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS št. 24/06- UPB2 s spremembami) zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaprosil Upravno enoto Maribor za kopijo odločbe o uporabnem dovoljenju za predmetni gostinski obrat. Dejstvo je, da mora biti za objekt, v katerem se namerava opravljati gostinska dejavnost, pridobljeno uporabno dovoljenje, slednje pa se dokazuje z listino, ki jo izdaja Upravna enota Maribor. Na podlagi 165. člena ZUP ima uradna oseba, ki vodi postopek, pravico odločati o tem, ali je potrebno kakšno dejstvo dokazovati, če to dejstvo utegne vplivati na odločitev o zadevi. Po prvem odstavku 173. člena ZUP listine, ki štejejo kot dokaz, predložijo stranke ali pa jih priskrbi organ. Ugotavljanje dejanskega stanja in presojo izpolnjevanja pogojev za potrditev rednega obratovalnega časa ter za odobritev podaljšanega obratovalnega časa opravi upravni organ letno na podlagi vloge, se pravi ob prijavi razporeda obratovalnega časa pred začetkom novega koledarskega leta. Pri tem upravni organ presoja ali gostinec izpolnjuje pogoje, ki mu jih nalaga veljavna zakonodaja, kar je upravni organ, kot je bilo obrazloženo, tudi pravilno storil. Sklicevanje na izdane odločbe v letih 2005 in 2006 je v tej zadevi brezpredmetno, saj so bile izdane na podlagi takrat veljavne zakonodaje. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da opravlja gostinsko dejavnost v objektu, zgrajenem leta 1905 in obnovljenem pred odprtjem gostinskega lokala, na podlagi priglasitvenih del in lokacijskega dovoljenja z dne 9. 12. 1987, da je bil objekt pred izdajo obrtnega dovoljenja pregledan s strani pristojnih inšpekcijskih služb, da je takrat izpolnjeval vse pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti in da je bilo na tej osnovi (inšpekcijskega pregleda) izdano tudi obrtno dovoljenje. Prvostopni organ je pravilno uporabil veljavno zakonodajo, ki glede uporabnega dovoljenja v 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 šteje, da imajo uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve ZGO-1 (torej dne 1. 1. 2003) v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da je pritožnik po uveljavitvi sprememb ZGos na Upravno enoto Maribor oddal vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, ki pa je bila zavrnjena (ker je zaradi prekratkega roka ni mogel dopolniti) in sedaj pridobiva potrebno dokumentacijo, saj je prvostopni organ ravnal v skladu z veljavno zakonodajo. Pritožbeni ugovor (oz. poziv), v smislu katerega se naj tožniku izda začasno odločbo, je neutemeljen, ker ni zakonskih pogojev za njeno izdajo po 221. členu ZUP. Glede na tako ugotovljena dejstva in v skladu s prej navedenimi predpisi je bilo odločeno, kot je navedeno v izreku te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da so mu pristojni organi (Upravna enota Maribor, po ustanovitvi novih občin pa Občina Miklavž na Dravskem polju) v preteklih letih brez problemov potrjevali delovni čas. Občina, ki je v tem primeru prekoračila svoja pooblastila, saj po 16. členu ZGos nima pristojnosti upravnega nadzora glede uporabnega dovoljenja (ampak je to v pristojnosti gradbene inšpekcije), ga šikanira. Ker ima svojo dejavnost registrirano in izpolnjuje pogoje za njeno opravljanje, mu je občina dolžna potrditi redni in podaljšan obratovalni čas. Gostinsko dejavnost opravlja v objektu, ki je bil zgrajen leta 1905 in obnovljen na podlagi priglasitvenih del in lokacijskega dovoljenja z dne 9. 12. 1987 še pred odprtjem gostinskega lokala. Pred izdajo obrtnega dovoljenja je bil objekt pregledan s strani pristojnih inšpekcijskih služb, ki so ugotovile, da je (takrat) izpolnjeval vse pogoje za obratovanje gostinske dejavnosti. Po uveljavitvi ZGos-C (Uradni list RS, št. 60/2007) je na Upravno enoto Maribor oddal vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, ki pa je bila zavrnjena, ker je zaradi prekratkega roka ni mogel ustrezno dopolniti z geodetskim načrtom novega stanja zemljišča in drugo tehnično dokumentacijo v skladu s predpisi. Vlogo za uporabno dovoljenje bo ponovno vložil takoj, ko bo dobil potrebno dokumentacijo, katero si sedaj ureja. Ker jo mora izdelati pooblaščen projektant, je za to potreben čas. Poudarja, da se njegova družina vsa ta leta izključno preživlja le iz dohodka od gostinstva oz. predmetnega lokala. Sicer pa so določbe ZGos-C glede primerov, kakršen je njegov, nejasne, saj določa, da se mora uporabno dovoljenje pridobiti za objekt, v katerem se namerava opravljati gostinska dejavnost (torej v bodočnosti), ni pa jasno opredeljeno, kako je z objekti, kot je njegov, v katerih se gostinska dejavnost že opravlja (več let). Glede na to, da si je vsa dovoljenja za opravljanje gostinske dejavnosti pridobil na zakonit način in da družina živi izključno od prihodkov gostinskega obrata, tudi ni utemeljena zavrnitev izdaje začasne odločbe po 221. členu ZUP za čas, dokler si ne bo pridobil potrebne dokumentacije za izdajo uporabnega dovoljenja. Zaradi nerazumevanja občine mu je povzročena velika gmotna škoda, saj disko klub ne obratuje že 19 mesecev, zaradi česar je ¾ objekta zaprtega. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, samo meritorno odloči o potrditvi predlaganega delovnega časa, občina mu je dolžna plačati odškodnino za izpad prometa v podaljšanem odpiralnem času, tožena stranka mu je dolžna povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka). Zahteva pa tudi, da se ga oprosti plačila stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja že navedeno v obeh izpodbijanih odločbah. Poleg tožbe je neutemeljen tudi odškodninski zahtevek, saj je disko klub v rednem obratovalnem času obratoval (kljub temu, da prvostopni organ delovnega časa ni potrdil), tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazil, da disko klub ni obratoval v podaljšanem obratovalnem času. Sicer pa občina glede odškodninskega zahtevka ne more biti pasivno legitimirana, saj bi v primeru potrditve predlaganega delovnega časa ravnala v nasprotju z načelom zakonitosti. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovoru na ta odgovor tožnik še navaja, da lokal resnično ne obratuje že več kot 19 mesecev. Da ga občina šikanira, dokazuje dejstvo, da je v Mariboru veliko gostinskih lokalov, ki jim je bil delovni čas, ob enakih dejanskih in pravnih okoliščinah glede uporabnega dovoljenja, potrjen. Ker je lokal v času pred uveljavitvijo ZGos-C obratoval ob izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev, se predmetne določbe ZGos-C nanj ne nanašajo in je zato zahteva za predložitev uporabnega dovoljenja neupravičena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je občinski upravni organ zavrnil tako potrditev rednega obratovalnega časa tožnikovega gostinskega lokala kot tudi odobritev dela lokala v podaljšanem delovnem času, vse iz razloga, ker tožnik za objekt naj ne bi imel za obratovanje potrebnega uporabnega dovoljenja. Tožnik temu ugovarja iz številnih razlogov, predvsem pa je relevanten tožbeni ugovor, v smislu katerega ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja (ali neobstoja) okoliščin po 197. členu ZGO-1. V ZGos je v zvezi z obravnavano problematiko med drugim določeno, da merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, predpiše minister, ki je pristojen za gostinstvo. Ta merila so določena v Pravilniku o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Pravilnik o merilih, Ur. list RS št. 78/99 s spremembami). Tam je med drugim določeno, da gostinec določi obratovalni čas gostinskega obrata samostojno v skladu s svojimi poslovnimi interesi, vendar z upoštevanjem določb tega Pravilnika (2. člen). Gostinec določi redni dnevni obratovalni čas glede na vrsto gostinskega obrata in sicer za okrepčevalnico med 6. in 22. uro (3. in 4. člen). Gostinec lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa občine, ki o tem odloča na podlagi meril, sprejetih na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZGos (4. člen). Če za gostinstvo pristojen organ občine ugotovi, da je vloga za prijavo obratovalnega časa popolna, da so upoštevane vse določbe tega Pravilnika, da je obratovalni čas določen v skladu z merili iz 3. člena tega Pravilnika oz. če soglaša z morebitnim predlaganim podaljšanim delovnim časom, tako določen razpored obratovalnega časa potrdi, nato pa potrjen obrazec najkasneje v 15. dneh vrne gostincu. Če za gostinstvo pristojen organ občine ugotovi, da kateri izmed v prejšnjem odstavku navedenih pogojev ni izpolnjen, z odločbo deloma ali v celoti zavrne prijavljen obratovalni čas ter mu v tem primeru tudi določi obratovalni čas (13. člen).

Iz citiranih in drugih določb Pravilnika torej izhaja, da gostinec redni obratovalni čas prijavi občinskemu organu, le-ta pa odloči v skladu s svojimi pristojnostmi, če so izpolnjeni pogoji iz 13. člena Pravilnika oz. merila, ki jih določa občina sama.

V izpodbijani odločbi se občinski upravni organ s to problematiko ni ukvarjal, ampak je prijavo razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata zavrnil na podlagi svoje ugotovitve oz. presoje, da gostinski obrat v osnovi ne izpolnjuje pogojev za obratovanje, ker nima uporabnega dovoljenja za lokal, prav tako pa tudi niso izpolnjeni pogoji za obratovanje brez uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1. Upoštevaje citirane in druge določbe Pravilnika o merilih, ZGos in drugih predpisov, prvostopni organ po presoji sodišča ni stvarno pristojen za ugotovitev, ali gostinski lokal potrebuje uporabno dovoljenje ali pa ne. V okviru postopka potrditve prijavljenega obratovalnega časa mora občinski upravni organ preveriti pogoje iz 13. člena navedenega Pravilnika. Zato je treba šteti, da je upravni organ v tem primeru najprej sam reševal predhodno vprašanje (iz pristojnosti upravne enote oz. inšpekcijskih služb) v smislu določb 147. in naslednjih členov ZUP. Sodišče ocenjuje, da so v tem primeru pogoji za samostojno reševanje predhodnega vprašanja (ali torej lokal potrebuje uporabno dovoljenje ali ne) po določbah ZUP sicer podani, vendar pa mora občinski upravni organ, če je predhodno vprašanje sam vzel v obravnavo, le-to rešiti v posebnem ugotovitvenem postopku oz. drugače povedano, glede tega vprašanja celovito ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve, pa čeprav samo za namen izdaje odločbe, v zvezi z katero sam rešuje predhodno vprašanje.

Glede uporabnega dovoljenja je v 8. členu ZGos določeno, da mora biti za objekt, v katerem namerava oseba opravljati gostinsko dejavnost, pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Tak zakon pa je ZGO-1, ki v 197. členu (uporabno dovoljenje po tem zakonu) določa, da se, ne glede na ostale določbe tega zakona glede obvezne pridobitve uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu (med drugim) vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona (dne 1. 1. 2003) v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Citirano pomeni, da se torej že po samem zakonu šteje, da imajo uporabno dovoljenje tiste stavbe, ki so bile torej zgrajene do konca leta 1967 in poslovni prostori v njih, ki so bili dne 1. 1. 2003 v uporabi. Da bi se lahko presodilo izpolnjevanje pogojev po 197. členu ZGO-1, je torej treba navedena dejstva in okoliščine zanesljivo ugotoviti v ugotovitvenem postopku in na tej podlagi presoditi, ali se torej uporabno dovoljenje za neki objekt potrebuje, ali pa se morda šteje, da ga objekt oz. poslovni prostor ima na podlagi 197. člena ZGO-1. Kot izhaja iz spisov zadeve, pa navedenih dejstev upravni organ v obravnavani zadevi ni ugotavljal oz. jih ni popolno ugotovil. Svojo ugotovitev, da pogoji za poslovanje lokala brez uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1 niso izpolnjeni, opira le na dopis Upravne enote Maribor z dne 12. 2. 2008, kjer le-ta (v odgovoru na poizvedbo o morebitni izdaji uporabnega dovoljenja) navaja, da je bil tožnikov zahtevek za izdajo uporabnega dovoljenja kot nepopoln zavržen. Dejstvo, da je tožnik zahteval izdajo uporabnega dovoljenja in da je bil njegov zahtevek kot nepopoln zavržen, samo po sebi ne dokazuje, da tožnikov lokal ne izpolnjuje pogojev za poslovanje brez uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato ji je ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ, v kolikor bo sam reševal predhodno vprašanje glede obstoja pogojev za poslovanje brez izdanega uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1, v zvezi s tem popolno ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve ter potem o tem predhodnem vprašanju transparentno odločiti tako, da bo v primeru, če bo presodil, da pogoji niso izpolnjeni, to jasno povedal, v obrazložitvi pa bo to svojo presojo utemeljil tako z dejanskimi kot pravnimi okoliščinami zadeve. Svoje (morebitne) odškodninske zahtevke pa bo moral tožnik uveljavljati v civilnopravnih sodnih postopkih.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/2007). Ker tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo pavšalni stroški v višini 80,00 EUR.

K 3. točki izreka: Glede na tožbene navedbe o stroških postopka je sodišče štelo, da je tožnik zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. Glede na določbe 39. člena ZST-1 se glede taksne oprostitve v tem primeru uporabljajo določbe ZST. V skladu s 13. členom ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani. Predlogu za oprostitev plačila takse mora stranka predložiti tam navedene listine.

Tožnik je sodišču predložil odločbi o odmeri dohodnine za leto 2006 zase in za svojo partnerko, iz katerih izhaja, da jima je bila odmerjena dohodnina od osnove 1,866.258,00 SIT (tožnik) oz. 1,147.943,00 SIT njegovi ženi, vzdrževani družinski član pa je C.C. Njuna skupna dohodninska osnova v letu 2006 je torej znašala 3,014.231,00 SIT oz. torej 12.580,26 EUR, kar pomeni na osebo 4.166,00 EUR letno oz. torej 347,16 EUR mesečno. Tako iz navedene, kot tudi iz druge predložene dokumentacije izhaja, da so izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev po 13. členu ZST. Zato je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.