Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključek o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga napravilo preuranjeno, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj v zvezi z možnostmi, da bi tožnik ohranil zaposlitev pri toženi stranki pod spremenjenimi pogoji, ni preverilo, ali tožnik za delovna mesta, za katera trdi, da so zanj ustrezna, izpolnjuje pogoje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 6. 2007, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu s šifro ... svetovalec za kadrovske zadeve in sistemizacijo ni prenehalo in še traja, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, mu izplačati vse pripadle plače in ostale prejemke, ki mu gredo iz delovnega razmerja, obračunati zanj davke in prispevke od zapadlih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače in ostalih prejemkov do plačila. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče primarno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, ki jih priglaša. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje predvsem v delu, ko je ugotavljalo ali bi bilo mogoče tožnika zaposliti na delovnih mestih, ki so bila na novo oziroma drugače sistemizirana. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se v okviru sistemiziranih delovnih mest, za katere ima tožeča stranka primerno izobrazbo, povsod zahtevajo ob organizacijskih in operativnih nalogah na kadrovskem področju tudi izkušnje na področju habilitacij. Tožnik je s tem v zvezi izpovedal, da je z delom na tem področju seznanjen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe M.K., ki je dejal, da je na tem področju potrebno lastno učenje, pa tudi ni ugotavljalo, kaj pomeni dejstvo, da v smislu dokvalifikacije oz. prekvalifikacije za področje habilitacij ni ustreznega verificiranega izobraževalnega programa, kjer bi si bilo možno to znanje pridobiti. Sodišče prve stopnje se o prostih delovnih mestih, za katera je tožnik zatrjeval, da zanje izpolnjuje vse pogoje, sploh ni opredelilo, navedlo je le, da je preverilo ter ugotovilo, da tožnika ni mogoče zaposliti na delovnih mestih, ki so bila v okviru tožene stranke na novo ali drugače sistemizirana, saj je iz njih razvidno, da se zanje zahteva izobrazba organizacijske, pravne ali upravne smeri in pa izkušnje s področja habilitacij. Glede na to, da ni ustreznega izobraževalnega programa za področje habilitacij, bi po mnenju pritožbe morala tožena stranka skladno s 1. odstavkom 88. člena ZDR v povezavi s 3. odstavkom istega člena tožniku, ki je že opravljal določene naloge, omogočiti dokvalifikacijo s tega področja. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je pogoj izkušenj s področja habilitacij diskriminatoren pogoj, ki favorizira le redke delavce univerze, ki te izkušnje imajo, saj so si jih pridobili tekom svojega dela, ko so to delo pač začeli opravljati in so se ga priučili. Glede na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 3. 2. 1997, da je po izobrazbi univerzitetno diplomiran organizator kadrovsko izobraževalne smeri s končano Fakulteto za ..., da ima končan magisterij iz kadrovsko izobraževalne smeri in ima torej VIII. stopnjo strokovne izobrazbe ter da je opravil tudi izpit iz Zakona o splošnem upravnem postopku, pa vse to po stališču sodišča prve stopnje ne zadošča, da bi se lahko tožnik ustrezno dokvalificiral oz. prekvalificiral za določeno delo, za katerega je potrebno znanje, ki ga tožnik ima, nima pa izkušenj s področja habilitacij.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik ni nikoli sam izpeljal celotnega procesa zaposlitve delavca, za kar je nujno potrebna pravna izobrazba. Tožeča stranka v pritožbi ne oporeka mnenju sodišča prve stopnje, da je odločilnega pomena dejstvo, da tožena stranka za zaposlitev tožnika nima možnosti zato, ker so bodisi ta delovna mesta že zasedena, ali pa jih ne more popolniti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo o prostih delovnih mestih, za katere je tožnik zatrjeval, da zanje izpolnjuje vse pogoje. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in spremembe) v 3. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi le na splošno navedlo, da je iz delovnih mest, ki so bila na novo oziroma drugače sistemizirana razvidno, da se zanje zahteva izobrazba organizacijske, pravne ali upravne smeri in da se v okviru delovnih mest, za katere ima tožnik primerno izobrazbo, povsod zahtevajo ob organizacijskih in operativnih nalogah na kadrovskem področju, tudi izkušnje na področju habilitacij, ki pa jih tožnik nima, da pa sama pripravljenost in sposobnost za učenje oziroma obvladovanje tega področja še ne pomeni, da obstaja obveznost tožene stranke po zaposlitvi tožnika, saj gre namreč za preprosto dejstvo, da so določena delovna mesta, za katera tožnik morda formalno izpolnjuje pogoje bodisi že zasedena, bodisi jih ne morejo zasesti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni vodilo v tej smeri, da bi za posamezno, s strani tožnika zatrjevano kot ustrezno delovno mesto preverilo, ali tožnik dejansko izpolnjuje pogoje zanj ali ne in ali je to delovno mesto prosto. Sodišče prve stopnje tudi ni preverilo, na kakšen način si delavec lahko pridobi ustrezne izkušnje s področja habilitacij in koliko takih izkušenj ima tožnik. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo preveriti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Na podlagi teh ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo v celoti in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Zadevo je v razveljavljenem delu vrnilo v ponovno sojenje, za kar je imelo podlago v 355. členu ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti potrebne dokaze, kot izhaja iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča ter tudi ponovno odločiti o stroških postopka in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, s katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v ponovno sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom, za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v zvezi s 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Za popravo nepravilnosti po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti, če gre dopolnitev oz. preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse z načelom pospešitve postopka. Vendar pa takšna situacija v konkretnem primeru ni podana, saj bi moralo pritožbeno sodišče izvesti dokazni postopek v nakazani smeri v celoti, kar bi bilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru obema strankama odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje.