Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da mora sodišče zahtevati od izvedenca, da ustno odgovori na vsako vprašanje, ki ga zastavi stranka izvedencu na zaslišanju. Dolžnost predsednika senata je skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje.

Odškodnina je denarna odmena za zmanjšanje premoženja oškodovane osebe. To v konkretnem primeru pomeni, da tožeča stranka kot solastnica, za delež uničene ali poškodovane zavarovane stavbe, ki presega njen solastniški delež, po materialnem pravu načeloma ne bi bila upravičena do odškodnine. Ima pa upnik od dolžnika pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov.

Solidarnost upnikov se ne domneva, podana je le v primeru, če je določena z zakonom, ali če je dogovorjena.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka v celoti, v II. točki izreka za zakonske zamudne obresti od 709.493,00 EUR za čas od 22. 10. 2012 do 21. 4. 2016 in še za glavnico 592.112,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila, v III. točki izreka pa v celoti in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 709.493,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zaradi plačila 1.732.865,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 in za zakonske zamudne obresti od 709.493,00 EUR za čas od 22. 10. 2012 do 21. 4. 2016 (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.687,59 EUR stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela in sicer zoper II. točko izreka v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo glavnice v višini 592.112,80 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila in v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih 709.493,00 EUR za čas od 22. 10. 2012 do 21. 4. 2016; in v celoti zoper III. točko izreka. Uveljavljala je pritožbene razloge po členih 338/1/1 do 3 ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da še v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno. priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Toženi stranki je bila sodba vročena 17. 6. 2016. Rok za pritožbo se je iztekel 4. 7. 2016. Pritožba in dopolnitev pritožbe sta vloženi pravočasno. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni v delu, v katerem ji je materialnopravno napačno naloženo plačilo, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila 11. 7. 2013, uveljavlja od tožene stranke zavarovalnino in odškodnino zaradi požara na objektu zavarovanja, zavarovanega pred požarom. Požar se je zgodil 9. 7. 2012. Tožena stranka zavarovalnine tožeči stranki ni plačala niti v nespornem znesku, ker se z zneskom zavarovalnine, ki ga je tožeča stranka pred pravdo ugotovila na podlagi mnenja izvedencev, ni strinjala, z obrazložitvijo, da je mnenje neuporabno in nerealno, višina škode pa pretirana in previsoka. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporna višina škode.

8. Pravdni stranki sta sklenili 4. 6. 2009 BUSINESS CLASS zavarovalno polico št. K4-U853.950-7 (A2), pri čemer je bila tožeča stranka zavarovalec, tožena stranka pa zavarovalnica. Kot plačnik premije je določen S. Določena je zavarovalna doba od 20. 5. 2009 do 1. 6. 2019, zavarovalni kraj 3211_102, zavarovanje BUSINESS CLASS s prilagoditvijo vrednosti „Pisarniška dejavnost“. Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen OZ). Z zavarovalno pogodbo (A2) sta pogodbeni stranki dogovorili zavarovanje pred požarom, zavarovanje pred viharjem in dodatnimi nevarnostmi, zavarovanje pred izlivom vode in zavarovanje stekla. Prva letna premija je bila dogovorjena v višini 1.213,71 EUR, naslednja letna premija pa v višini 1.177,73 EUR. Glede zavarovanja pred požarom iz sporne police izhaja „kritje za zgradbo v skladu s klavzulo FSG“ (B6). Kot objekt je naveden: „Poslovni objekt“, način gradnje: „masivna, strešna kritina: „trdna“. Zavarovalna vsota za zgradbo je določena v višini 2.200.000,00 EUR. Sestavni del navedene police so 10T Splošni pogoji tožene stranke za premoženjsko zavarovanje ter 11T Splošni pogoji za zavarovanje pred požarom.

9. Splošni pogoji za zavarovanje pred požarom v 5. členu določajo podlago za izračun zavarovalnine, ki izključuje 11. člen Splošnih pogojev za premoženjska zavarovanja. Podlaga za izračun zavarovalnine je zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera (dejanska vrednost), pri poškodovanih stvareh pa razlika med to vrednostjo in vrednostjo ostankov, pri čemer se pri njegovem izračunu upošteva uporabnost ostankov za obnovo. Dejansko vrednost pri zgradbah definira točka a) drugega odstavka istega člena kot gradbeno vrednost po cenah v kraju gradnje z odbitkom zneska, ki ustreza stanju zgradbe, zlasti starosti in obrabi; če se zgradba ponovno ne postavi v treh letih, računano od dneva nastanka zavarovalnega primera, se povrne največ njena tržna vrednost (pri delnih škodah njena sorazmerna tržna vrednost). Pri izračunu tržne vrednosti se ne upošteva vrednost zemljišča. 10. Zavarovalni pogoji lahko vsebujejo obnovitveno klavzulo, ki zavarovancu nalaga, da zavarovalnino porabi za popravilo škode na zavarovanih stvareh. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v točki a) 5. člena Splošnih pogojev tožene stranke za zavarovanje pred požarom določena klavzula, da je dejanska vrednost zavarovalnine odvisna od dejstva, ali bo zavarovanec zavarovalnino porabil za obnovo zgradbe ali ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni trdila, da je objekt obnovila oziroma, da se je triletni rok za obnovo že iztekel, zato je po stališču pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da se dejanska vrednost ne obračuna kot gradbena vrednost, pač pa kot tržna vrednost. Drugačne pritožbene trditve so materialnopravno zmotne.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je relevantno vprašanje, na katerega je bilo treba nadalje odgovoriti, ali je bila zavarovana zgradba v požaru uničena, ali le poškodovana. Če je bila uničena, je obveznost tožene stranke enaka tržni vrednosti celotne zgradbe. Če pa je bila zgradba v požaru le poškodovana, je treba ugotoviti delež poškodbe, obveznost zavarovalnice pa se izračuna v enakem deležu od tržne vrednosti celotne zgradbe. V konkretnem primeru je sodno postavljen izvedenec ugotovil povprečno stopnjo uničenosti objekta na 58%. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi fotografij v spisu ugotovilo, da se je požar razširil na celoten objekt in da je poškodovan v celoti, torej uničen. Zmotno je pritožbeno stališče, da se pri zgradbah, poškodovanih v požaru, kadar ne pride do obnove, od tržne vrednosti odšteje vrednost ostankov glede na njihovo vrednost za obnovo. Če ni obnove, se tudi vrednost ostankov ne upošteva.

12. Glede na uporabljene Splošne pogoje zavarovanja pred požarom je relevantna dejanska vrednost, torej tudi pri izračunu tržne vrednosti, vrednost v času nastanka zavarovalnega primera (oziroma vrednost na dan dogodka pred požarom). Materialnopravno zmotno je zato sodišče prve stopnje upoštevalo tržno vrednost na dan izdaje sodbe (oziroma na dan 20. 6. 2015 brez revalorizacije, ker ta ni bila zahtevana). Sodno postavljeni izvedenec je v pisnem mnenju določil vrednost enakega objekta v času nastanka zavarovalnega primera po cenah v kraju nepremičnine v stanju obdelanosti in opremljenosti, brez stavbnega in funkcionalnega zemljišča in brez komunalne opremljenosti stavbne parcele na dan 8. 7. 2012, oziroma na dan pred požarom, upoštevaje amortiziranost, na 1.006.326,02 EUR. Do tega izračuna kot relevantnega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti, upoštevaje pripombe obeh strank na ta izračun.

13. Kot neutemeljen ocenjuje pritožbeno sodišče očitek tožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje onemogočilo konstruktivno udeležbo v postopku s tem, ko je zaključilo narok 19. 4. 2016, ne da bi ji dalo možnost postavljati vprašanja izvedencu. V obravnavani zadevi je izvedenec izdelal pisno izvedensko mnenje, ki je bilo toženi stranki vročeno 14. 7. 2015, na katerega je dala tožena stranka pisno pripombo, da ga je treba dopolniti in v katerem delu, s 5. pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2015. Sodišče je s sklepom z dne 10. 11. 2015 izvedenca pozvalo, da izvedensko mnenje dopolni, dopolnitev mnenja pa je tožena stranka prejela 19. 1. 2016. Sodišču je z vlogo z dne 27. 1. 2016 predlagala, da ji določi rok, da se izjavi o vsebini dokumenta, nato pa je po prejemu vabila za narok dne 9. 3. 2016 sodišču poslala 6. pripravljalno vlogo, v kateri je podala svoja stališča glede na dopolnjeno izvedensko mnenje. Predlagala je dodatna pisna in nato ustno dopolnitev izvedenskega mnenja, podredno postavitev drugega izvedenca, na naroku dne 19. 4. 2016 pa je izvedencu B. R., ki je bil zaslišan, postavljala še vprašanja, na katera je izvedenec odgovoril. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na zapisnik z naroka z dne 19. 4. 2016, iz katerega naj bi izhajalo, da je sodišče jemalo toženi stranki besedo in ji ne dovoli nadaljnjih vprašanj. Po vpogledu v spis izhaja, da je bil narok opravljen dne 19. 4. 2016 z začetkom ob 9.40 uri. Tožena stranka ne trdi, da se je pričel pozneje. Iz zapisnika izhaja, da je na narok za toženo stranko pristopil pooblaščenec in strokovni sodelavec tožene stranke, izvedenec D. Ž., ki je toženi stranki pomagal pri sestavi pripomb na izvedensko mnenje. Vprašanja pooblaščenca tožene stranke in odgovori so v zapisniku zapisani. Po odgovoru izvedenca, da v objektu ni ločenega stanovanja, so pa hotelski apartmaji, sodišče vprašanja, kakšen je namen apartmaja, da se uporablja kot stanovanje ali kot hotelski objekt, ni dopustilo. Enako ni dopustilo vprašanja, zakaj njihovi podatki o primerljivih prodajah za izvedenca niso ustrezni in po odgovoru izvedenca, da ni dobil naloge za izračun po dohodkovni vrednosti, da pa ga je izdelal le informativno v svojo pomoč in primerjavo za mnenje glede katerega je bil imenovan, tudi ne vprašanja, katere podatke je uporabil pri dohodkovnem pristopu. Izvedenec je nato odgovoril še na vprašanje ali vsi trije načini izračunavanja tržnih vrednosti ne izražajo tržnih razmer, nato pa sodišče nadaljnjih vprašanj toženi stranki ni več dovolilo, sprejelo je dokazni sklep in glavno obravnavo zaključilo. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je naloga cenilca na podlagi lastnih izkušenj in znanja izdelati izvid in mnenje.

14. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Dokazovanje z izvedenci vodi sodišče tako, da mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja (prvi odstavek 252. člena ZPP). Pooblaščenci strank lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljajo vprašanja izvedencu (drugi odstavek 289. člena ZPP). Zmotno je stališče pritožnika, da mora sodišče zahtevati od izvedenca, da ustno odgovori na vsako vprašanje, ki ga zastavi stranka izvedencu na zaslišanju. Dolžnost predsednika senata je skrbeti za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se vendar pri tem postopek ne zavlačuje (298. člen ZPP). Sodišče je glede na pisne pripombe obeh pravdnih strank v konkretnem primeru sodnemu izvedencu s sklepom z dne 10. 11. 2015 zahtevo po dopolnitvi mnenja usmerilo s konkretno zahtevo, na katero od pripomb tožeče in na katero od pripomb tožene stranke naj odgovori, kar je tudi storil, nato pa ga povabilo tudi na narok, na katerem ga je v zvezi s pisnim mnenjem še dodatno zaslišalo. Pri tem je ravnalo v skladu s pravili ZPP o zaslišanju izvedenca, drugačne pritožbene trditve so neutemeljene. Povsem brez osnove v konkretnem primeru pa je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je glavno obravnavo končalo (narok je bil končan ob 11.00 uri) izključno samo zato, ker je bilo v zamudi, ker so bili naslednji naroki razpisani za 10.20, 10.40 in 11.40 uro. Če bi to držalo, bi sodišče narok zaključitlo že pred 10. 20. uro.

15. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da tožeča stranka kot zavarovalec ni legitimirana uveljavljati zavarovalnine v imenu drugega solastnika nepremičnine kot zainteresirane osebe in na njegov račun. Ta lahko odobri pogodbo tudi, ko je že nastal zavarovalni primer (drugi odstavek 928. člena OZ) in v takem primeru ob privolitvi tistega, čigar interes je bil zavarovan, zavarovalec kot sklenitelj zavarovalne pogodbe z zavarovalnico, lahko izvršuje tudi njegove pravice. Tožena stranka ni trdila, da ni privolitve solastnika toženi stranki, da tudi v njegovem imenu uveljavlja pravico do zavarovalnine od tožene zavarovalnice, zato je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej pravdi. Ker je solastnik nepremičnine privolil, da uveljavlja celotno zavarovalnino tožeča stranka kot zavarovalec, je zmotno stališče tožene stranke, da bi moral vsak od dveh zavarovancev v konkretnem primeru vložiti zoper zavarovalnico posebno tožbo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa je pomembno, ali ima tožeča stranka pravico iztožiti celo zavarovalnino v svojem imenu na svoj račun, ali v svojem imenu deloma še na račun drugega solastnika nepremičnine (tako, da postavi tožbeni zahtevek tako, da naj zavarovalnica del zavarovalnine plača njej, del pa drugemu solastniku).

16. Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje materialnopravno zmotnost stališča, da deljeno lastništvo zavarovanega objekta v tem postopku ni bistveno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka kot zavarovalec zavarovala celotno stavbo, zaključilo, da je upravičena tudi do zavarovalnine za celotno stavbo, ne glede na ugotovitev, da je stavba v solastništvu tožeče stranke in A. A. Namen premoženjskega zavarovanja je povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer (prvi odstavek 949. člena OZ). Zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera (drugi odstavek 949. člena OZ). Odškodnina je denarna odmena za zmanjšanje premoženja oškodovane osebe (132. člen OZ). To v konkretnem primeru pomeni, da tožeča stranka kot solastnica, za delež uničene ali poškodovane zavarovane stavbe, ki presega njen solastniški delež, po materialnem pravu načeloma ne bi bila upravičena do odškodnine. Ima pa upnik od dolžnika pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov (407. člen OZ). Solidarnost upnikov se ne domneva, podana je le v primeru, če je določena z zakonom, ali če je dogovorjena (406. člen OZ).

17. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj dogovora s A. A. in s hipotekarnim upnikom, da naj bo edini zavarovalni upravičenec tožeča stranka, ki pa ga sodišče prve stopnje ni razjasnilo, čeprav je to dolžnost imelo v skladu z določbo 285. člena ZPP, po kateri predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe stranke, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V tej luči bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti s tožečo stranko vprašanje vsebine spornega dogovora. V koliko bo ugotovilo dogovor v smislu določbe 406. člena OZ, pomeni, da delitev zavarovalnine med solastnikoma, na katero se sklicuje tožena stranka, pomeni le delitev v notranjem razmerju med solastnikoma in za odločitev ni pomembna.

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 22. 10. 2012 do 21. 4. 2016. Tožeča stranka tej odločitvi deloma utemeljeno nasprotuje. Tožeča stranka je trdila, da je na toženo stranko naslovila zahtevo za izplačilo zavarovalnine dne 5. 10. 2012, od takrat je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti. Obveznost zavarovalnice je, da izplača zavarovalnino v 14 dneh od obvestila (prvi odstavek 943. člena OZ), v primeru če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, pa začne teči 14 dnevni rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ). Pri odgovoru na vprašanje, kdaj zaide zavarovalnica v zamudo, sodna praksa sledi stališču, da je zavarovalnica, ki se poklicno ukvarja s škodami, pri ugotavljanju škode zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka(1). Kdaj je višina škode dokončno ugotovljena, torej na zamudo ne vpliva. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da tožena stranka ni nasproti tožeči stranki priznala nobene obveznosti kot nesporne v smislu tretjega odstavka 943. člena OZ. Če višine obveznosti ni hotela navesti (v spis je s 1. pripravljalno vlogo z dne 21. 3. 2014 vložila le Zapisnik o ogledu škode z dne 10. 7. 2012 (B8) s fotografijami na ta dan in sicer le v dokaz trditvam, da je bil objekt zapuščen in nevzdrževan), ne pomeni, da se lahko s tem izogne plačilu zamudnih obresti.

19. Glede na obrazloženo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem se izkaže, da sta obe pritožbi utemeljeni, zato jima je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožene stranke razveljavilo v I. točki izreka v celoti, na pritožbo tožene stranke jo je razveljavilo v II. točki izreka za glavnico 592.112,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila in za zakonske zamudne obresti od glavnice 709.493,00 EUR za čas od 22. 10. 2012 21. 4. 2016, posledično pa tudi v III. točki izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva napotke, ki izhajajo iz te obrazložitve.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 176/2008 z dne 20. 1. 2011)