Jedro

Tožbeni zahtevek za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem ni utemeljen, ker je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo razporejen na delovno mesto, za katerega ni bila določena zavarovalna doba s povečanjem, naloge tega delovnega mesta je tudi izvrševal. Pri tem ni bistveno, da je poleg obveznosti svojega delovnega mesta opravljal tudi naloge drugega delovnega mesta, na kateremu se je zaposlenim priznala zavarovalna doba s povečanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožniku priznati zavarovalno dobo s povečanjem za čas od 1. 11. 1999 do 31. 12. 2000. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v znesku 355,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se tožeča stranka ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem tožnik ni upravičen do priznanja zavarovalne dobe s povečanjem, saj je bil formalno razporejen na delovno mesto vodje Centra za obveščanje, za to delovno mesto pa po Aktu o sistemizaciji ni predvidena zavarovalna doba s povečanjem, ne glede na to, da je dejansko opravljal dela in naloge operativca, kot ostali njegovi sodelavci. Tožnik je namreč poleg del in nalog vodje Centra, zaradi pomanjkanja kadra dejansko opravljal dela in naloge operativca v nespremenjenem obsegu, kot prej. Tožnik ni uveljavljal zavarovalne dobe s povečanjem na delovnem mestu vodje Centra za obveščanje, ampak za dejansko opravljeno delo na delovnem mestu operativca. Da je to delo opravljal, je razvidno iz izvedenih dokazov, tudi iz plačilnih list, ki jih je tožnik v sporu predložil. Sodišče prve stopnje je vsaj preuranjeno ugotovilo, da je tožnik moral izvajati dela in naloge vodje Centra, ni pa ugotavljalo, katera dela in naloge naj bi kot vodja Centra opravljal. Ne glede na to pa je po stališču pritožbe tožnik upravičen do zavarovalne dobe s povečanjem, saj je opravljal identična dela in naloge, kot njegovi sodelavci operativci, ki jim je tožena stranka priznavala zavarovalno dobo s povečanjem. Stališče, da tožniku ne gre zavarovalna s povečanjem, ker je poleg nalog operativca opravljal dodatno še naloge vodje Centra za obveščanje, za tožečo stranko ni sprejemljivo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1. , 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik z odločbo z dne 1. 11. 1999 (priloga A2) razporejen na delovno mesto vodje Centra za obveščanje, ... pri toženi stranki in je na tem delovnem mestu delal do 31. 12. 2000. Pred razporeditvijo na to delovno mesto je delal pri istem Centru za obveščanje kot „operativec“. Pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje našlo v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bil v veljavi do 31. 12. 1999 (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ), Zakona o pokojninskem zavarovanju, ki je pričel veljati 1. 1. 2000 (Ur. l. RS, št. 106/99 - ZPIZ-1), v določbah Uredbe o določitvi delovnih mest, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem (Ur. l. RS, št. 48/98 in nasl. - Uredba) in Pravilniku tožene stranke o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za obrambo oz. v formaciji (priloge B3 in B11). V skladu z določbami ZPIZ (členi 208 - 211, člen 317), ZPIZ-1 (člen 282 in člen 280) ter Uredbe (člen 7) je tožena stranka v svojem pravilniku oz. formaciji določila delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Na podlagi podatkov iz sistemizacije (pregled delovnih mest z dne 6. 10. 1999) je sodišče ugotovilo, da za delovno mesto vodje Centra za obveščanje (zaporedna št. delovnega mesta: 989) tožena stranka ni predvidela priznanja zavarovalne dobe s povečanjem, za razliko od delovnega mesta „operativec“ (zaporedna št. delovnega mesta: 990), za katerega je bila predvidena zavarovalna doba s povečanjem.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik poleg nalog vodje Centra za obveščanje opravljal tudi naloge operativca pri istem Centru, skupaj s sodelavci. To pa pomeni, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal samo del na delovnem mestu „operativec“, na katerem se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ampak tudi dela in naloge, ki se zahtevajo in pričakujejo od delovnega mesta vodje Centra za obveščanje. Kot rečeno, tožnik s 1. 11. 1999 na delovno mesto „operativec“ ni bil več razporejen, pač pa je bil na podlagi citirane odločbe razporejen na delovnem mestu vodje Centra za obveščanje in je te obveznosti oz. naloge tudi izvajal. Ker za delovno mesto vodje Centra za obveščanje tožena stranka ni predvidela, da se šteje zavarovalna doba s povečanjem, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z opisanimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Neutemeljena so pritožbena izvajanja in stališče, po katerem bi bil lahko tožnik upravičen do priznanja delovne dobe s povečanjem na delovnem mestu, na katerega je bil z odločbo tožene stranke dne 1. 11. 1999 razporejen in je obveznosti iz tega naslova tudi opravljal, ne glede na to, da je obenem zaradi kadrovskih težav pri tej enoti, opravljal tudi naloge operativca. To bi namreč pomenilo situacijo, v kateri bi bil tožnik zaposlen istočasno na dveh delovnih mestih za poln delovni čas, kar pa ni dopustno. Tožnik je bil pravnomočno razporejen na delovno mesto vodje Centra za obveščanje, naloge tega delovnega mesta je izvrševal in za to delo prejemal plačilo, kot je razvidno iz predloženih plačilnih list (priloga A6). Okoliščina, da je poleg obveznosti svojega delovnega mesta opravljal tudi naloge drugega delovnega mesta, na katerem je sicer zaposlenim priznana zavarovalna doba s povečanjem, torej ne pomeni, da tožniku za opravljanje nalog na tem (drugem) delovnem mestu, pripada zavarovalna doba s povečanjem, na podlagi zgoraj navedenih predpisov.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).