Jedro

Ocena dopustnosti posega se opravi na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki narekuje presojo posega s treh vidikov: 1) ali je poseg nujen (potreben), ker cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi milejši; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; in 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljeno V. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storila kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je ob reševanju pritožbe osumljenkinih zagovornikov pritožbi deloma ugodil in izpodbijani sklep v izreku spremenil tako, da je ravnanja osumljenke, ki jih je izpodbijani sklep pravno opredelil kot izvršitev večih kaznivih dejanj po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, pravno opredelil kot izvršitev enega kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, in iz izreka izpodbijanega sklepa črtal točko 7, ki se glasi „kako drugače neupravičeno dala v promet substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge, s tem da sta v letu 2005 do 19. 8. 2013 na širšem območju Domžal in Gorenjske podarila najmanj 3 kg konoplje D. T.“ . V ostalem delu je sklep ostal nespremenjen.

2. Zoper pravnomočni sklep vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pripor odpravi, oziroma podredno, da ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, ker sodišče ni zagrešilo nobene kršitve zakona, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljenki in njenim zagovornikom. Slednji so se o odgovoru izjavili in v izjavi nasprotujejo odgovoru ter vztrajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. V okviru zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavljajo kršitev procesnih jamstev, ki jih v postopku odrejanja pripora in preizkušanja pripornih razlogov zagotavljata 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) in 20. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Iz teh procesnih jamstev po mnenju vložnikov izhaja, da mora sodišče, preden odloči o zakonitosti odvzema prostosti, vsebinsko preveriti dejstva, na katere bo oprlo svojo odločitev o odvzemu prostosti, in dejstva, na katere se opira predlog za odreditev pripora. V obravnavani zadevi, kot trdijo vložniki, sodišče teh dejstev ni preverilo. Vložniki pojasnjujejo, da je dežurna preiskovalna sodnica sklep o odreditvi pripora, datiran na dan 17. 3. 2014, pripravila že pred pripornim narokom za zaslišanje osumljenke in je bil ta narok zgolj formalnost. Nadalje je sodišče kazensko ovadbo s prilogami prejelo dne 18. 3. 2014 okrog 17.00 ure, priporni narok oziroma zaslišanje osumljenke je opravilo v času od 17.35 do 18.10 ure, v času med 18.10 do 18.45 uro pa je odločilo o predlogu tožilstva in izdelalo sklep o odreditvi pripora. Četudi gre pri zapisu datuma izpodbijanega sklepa (17. 3. 2014) sicer res lahko za očitno pisno pomoto, kot je to ugotovilo pritožbeno sodišče, pa navedeno časovno sosledje postopkovnih dejanj po mnenju vložnikov nedvomno utemeljuje zaključek, da je sodišče razloge, s katerimi je utemeljilo sklep o odreditvi pripora, zgolj povzelo iz kazenske ovadbe, ne da bi jih preverilo in preizkusilo, ali so podprti z dokazi, priloženimi h kazenski ovadbi.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Glede zapisa datuma izdaje izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je pri zapisu datuma izdaje sklepa prišlo do očitne pisne pomote, saj je bil sklep o odreditvi pripora, kot že vložnik sam navaja, izdan po zaključenem pripornem naroku dne 18. 3. 2014. Glede ostalih navedb v zahtevi, da sodišče dejstev, na katere je oprlo izpodbijani sklep, ni dokazno preverilo, temveč je razloge zgolj povzelo iz kazenske ovadbe, ki pa ni dokaz, s čimer je osumljenki kršilo procesna jamstva, ki jih ima v postopku odreditve pripora, gre sicer pritrditi vložniku, da mora sklep o odreditvi pripora vsebovati ugotovitve o odločilnih dejstvih in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, kar pomeni, da mora iz sklepa izhajati zakonsko določena stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep obsega obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer je preiskovalna sodnica določno navedla razloge o tem, katera dejstva utemeljujejo sklep sodišča o obstoju utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti ter kateri dokazi ta dejstva potrjujejo. Takšne utemeljene presoje sodišča zahteva zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da sodišče dejstev ni preverilo z dokazi , ne more omajati.

Določneje pa Vrhovno sodišče na posplošene trditve vložnikov ne more odgovoriti.

V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče obširneje obrazložilo določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, temveč jo mora tudi določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujen pogoj, da bo lahko Vrhovno sodišče preizkusilo utemeljenost zahteve. Ker vložniki, razen okoliščine glede najdbe sedmih vreč, ne pojasnijo , katerih konkretnih dejstev in okoliščin sodišče ni preverilo z dokazi, se Vrhovno sodišče glede zatrjevane kršitve ni moglo določneje opredeliti. S trditvami, da je ugotovitev sodišča glede najdbe sedmih vreč pri hišni preiskavi napačna, pa vložniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

7. Naslednji očitek, ki ga uveljavljajo vložniki zahteve, se nanaša na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vložniki trdijo, da razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu ni konkretiziran v skladu z merili, ki jih je glede tega pripornega razloga izoblikovalo Ustavno sodišče (vložnik se sklicuje na odločbo U-I-18/93). Sodišče je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na težo dejanja, način storitve, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in osebne okoliščine osumljenke. Vložniki pravijo, da je sodišče navedene okoliščine sicer več ali manj pravilno povzelo, jih je pa napačno interpretiralo in posledično prišlo do napačnega zaključka, da so pri osumljenki podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na njeno ponovitveno nevarnost. 8. Glede teže kaznivega dejanja vložniki sicer pritrjujejo izpodbijanemu sklepu, da kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1 sodi med najtežja kazniva dejanja, saj predstavlja veliko grožnjo za zdravje potencialnih odjemalcev, vendar bi moralo po njihovem mnenju sodišče kljub temu upoštevati, da je šlo v obravnavani zadevi za prepovedano drogo konopljo, ki ne predstavlja tako velike grožnje za zdravje ljudi, kot ji to pripisuje sodišče. Glede nevarnosti prepovedane droge konoplje Vrhovno sodišče pojasnjuje, da Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica zlorabe drog ter glede na njihovo uporabo v medicini, v 3. členu prepovedane droge razvršča v tri skupine. V skupino I tako spadajo rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini. Konoplja je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog glede na nevarnosti za zdravje ljudi razvrščena v skupino I prepovedanih drog in vpisana pod zaporedno številko 32. Glede na to, da je že v zakonu opredeljeno, da je konoplja droga, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je povsem jasno, da vložniki s stališčem, da pri konoplji ne gre za tako nevarno drogo in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost ljudi ne bi bila ogrožena, ne morejo uspeti. Ravno tako vložniki ne morejo uspeti s trditvijo, da glede na to, da se je s spremembo sklepa o odreditvi pripora s strani pritožbenega sodišča zmanjšala kriminalna količina, na katero se odreditev pripora razteza, razlog ponovitvene nevarnosti ni več podan. Pritožbeno sodišče je namreč presodilo, da kljub zožanju kriminalne količine nima nobenih pomislekov glede ugotovitve izpodbijanega sklepa o obstoju visoke stopnje ponovitvene nevarnosti (glej točko 14. sklepa zunajobravnavnega senata). V kolikor se vložniki s takšno presojo sodišča ne strinjajo, uveljavljajo razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Glede načina storitve kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, vložniki trdijo, da dolgotrajno izvrševanje in skrbna načrtovanost ter organiziranost niso izkazani oziroma niso upoštevni. Sedem preprodaj v obdobju pol leta (od 8. 5. 2013 do 3. 11. 2013), kot se očita osumljenki, ni mogoče šteti kot dolgotrajno izvrševanje kaznivega dejanja, brez skrbnega načrtovanja in organiziranosti pa tega kaznivega dejanja sploh ni mogoče izvršiti. Po presoji Vrhovnega sodišča vložniki s temi navedbami ponujajo lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ter s tem ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drži sicer, da se obdobje spornih preprodaj prepovedane droge nanaša (samo) na obdobje od 8. 5. 2013 do 10. 11. 2013, vendar iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da osumljenka od novembra 2013 dalje ni bila več spremljana s strani policije, ker je potekel zakonski rok za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov in ne morebiti zato, ker bi osumljenka prenehala izvrševati dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je osumljenka tudi po prenehanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov na svojem domu z namenom nadaljnje prodaje hranila prepovedano drogo konopljo, saj je bilo pri hišni preiskavi, ki je bila dne 17. 3. 2014 opravljena pri osumljenki in njenem partnerju, najdenih in zaseženih skupno 442,60 gramov prepovedane droge konoplje v 7 paketkih. Glede na navedeno je zaključek sodišča, da je šlo za dolgotrajno izvrševanje kaznivega dejanja, povsem utemeljen.

Glede upoštevanja okoliščine skrbne načrtovanosti in organiziranosti sicer drži, da izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi že po naravi stvari zahteva določeno načrtovanost in organiziranost, vendar to ne pomeni, da sodišče teh okoliščin ne bi smelo upoštevati v okviru presoje načina storitve in okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Ker je senat, ki je odločal o pritožbi, iz opisa kaznivega dejanja v izreku sklepa o odreditvi pripora črtal izvršitveno ravnanje, vsebovano v točki 7, se izpodbijani pravnomočni sklep na to dejanje ne razteza, zato se Vrhovno sodišče do navedb zahteve, ki se nanašajo na to dejanje, ni opredeljevalo.

10. V zvezi z obstojem subjektivnih okoliščin na strani osumljenke je sicer potrebno pritrditi vložnikom, da osumljenka zaradi kaznivega dejanja še ni bila pravnomočno obsojena, vendar predkaznovanost ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da je šlo v obravnavanem primeru za dalj časa trajajoče izvrševanje kaznivega dejanja, ki je bilo skrbno načrtovano in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo storilčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo odločenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje tudi v prihodnje. Večji kot je namreč „vložek“ storilca v izvrševanje kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi s krogom oseb, ki kazniva dejanja izvršujejo oziroma so pri njih udeležene, večja je verjetnost, da bo storilec kazniva dejanja ponavljal. Zato je tudi v obravnavanem primeru izkustveno prepričljiv sklep, da izvršeno kaznivo dejanje ne bo ostalo enkraten dogodek v življenju osumljenke, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je osumljenka nezaposlena in ni izkazala, da bi dobivala kakšne druge dohodke (razen otroškega dodatka), kar kaže na to, da je osumljenka s preprodajo prepovedane droge zasledovala namen pridobivanja sredstev za preživljanje. Takšnega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča ne more omajati niti trditev zahteve, da je objektivno nemogoče, da bi osumljenka ponovila kaznivo dejanje, saj je za vzgojo konoplje v naravi potreben daljši čas. Izvršitev tega kaznivega dejanja namreč ni vezana samo na konopljo iz lastne pridelave, poleg tega iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta imela osumljenka in njen partner pripravljene zaloge konoplje. Vložniki to sicer zanikajo in trdijo, da v spisu ni dokazov o tem, da bi imela osumljenka kakršnekoli zaloge konoplje, vendar vložniki s tem ne morejo uspeti, saj uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z ostalimi navedbami, da osumljena z dosedanjim obnašanjem ni izkazala, da namerava na prostosti ponavljati kazniva dejanja, vložniki podajajo lastno presojo ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, s tem pa ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Po prvem odstavku 20. člena Ustave mora biti odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Ta kriterij je vgrajen tudi v določbo drugega odstavka 202. člena ZKP. Ocena dopustnosti posega se opravi (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/02 z dne 24.10.2003) na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki narekuje presojo posega s treh vidikov: 1) ali je poseg nujen (potreben), ker cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi milejši; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; in 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Vložniki v zahtevi izpodbijajo oceno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je v konkretnem primeru pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in da je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev osumljenke na prostost, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v osumljenkino pravico do osebne svobode. Vložniki ocenjujejo, da bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči že s hišnim priporom, saj je očitek sodišča, da bi lahko osumljenka kazniva dejanja izvrševala tudi v hišnem priporu, neutemeljen, pripor pa tudi ni sorazmeren ukrep glede na težo dejanja in osebne okoliščine osumljenke, ki je mati dveh otrok v starosti tri in šest let, ki potrebujeta njeno varstvo in skrb. Glede na to, da je bila isti dan kot osumljenki prostost odvzeta tudi njenemu partnerju, bi moralo sodišče sorazmernost pripora presojati tudi z vidika te osebne okoliščine.

12. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča je razvidno, da je pritožbeno sodišče presojalo tudi navedeno osebno okoliščino in ocenilo, da skrb osumljenke za dva majhna otroka ni takšna okoliščina, ki bi lahko vplivala na presojo sorazmernosti pripora, ker se je osumljenka zavedela, da njeno delovanje pomeni izvrševanje kaznivega dejanja in da ji v primeru odkritja grozi ločenost od otrok, vendar je to ni odvrnilo od nadaljevanja kriminalne dejavnosti. Po določbi 208. člena ZKP se v primeru, če je treba kaj ukreniti za preskrbo otrok in drugih družinskih članov, za katere skrbi tisti, ki mu je bila vzeta prost, o odvzemu prostosti obvesti pristojni organ socialnega varstva. Glede na to, da je organ socialnega varstva dolžan poskrbeti za preskrbo osumljenkinih otrok, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča materinstvo osumljenke in njena skrb za otroke ni takšna okoliščina, ki bi lahko pretehtala odločitev o sorazmernosti med posegom v osumljenkino ustavno pravico in obstojem nevarnosti posega v varnost ljudi. Sodišči sta tudi pravilno ocenili, da glede na način izvrševanja kaznivega dejanja (osumljenka je prepovedano drogo prodajala tudi na naslovu, kjer z družino dejansko prebiva, in prodajo organizirala z uporabo telefona) hišni pripor nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ne bi mogel odpraviti in je ta cilj mogoče doseči le s priporom.

C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Če bo za osumljenko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.