Jedro

Upravno sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker glede na dopustno razlago domneve nelojalnosti ni pozvalo tožnika, naj navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija to domnevo, nato pa bi te navedbe in dokaze moralo presoditi na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1096/96-10 z dne 4.3.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 30.5.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. ob D., Notranje organizacijske enote za upravne notranje zadeve z dne 10.3.1995. V obrazložitvi navaja, da je s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da I.A.P. ni državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni štel za jugoslovanskega državljana. V postopku ugotavljanja državljanstva, ki ga je zahteval upravni organ na podlagi 63. člena Zakona o denacionalizaciji, je bilo na podlagi arhivskega gradiva Ministrstva za kulturo RS in Pokrajinskega arhiva M. ugotovljeno, da je bil I.A.P. nemške narodnosti, na podlagi uradne prijave v registru prebivalstva v L. z dne 20.9.1945 pa, da je živel v tujini. S tem sta bila izpolnjena dva pogoja, ki ju predpisuje 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/65 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž). Tretjega pogoja - obstoj nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, prvostopni organ ni ugotavljal. Tožena stranka je še ugotovila, da je bil tožnik v času Kraljevine Jugoslavije mladoleten in je po takrat veljavnih predpisih o državljanstvu in domovinstvu v vsem delil usodo svojih staršev oziroma očeta. Za starša pa je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, nista štela za jugoslovanska državljana. Poleg tega, da je za čas mladoletnosti delil usodo svojih staršev, je tožnik svoj status potrdil tudi sam z lastno opredelitvijo med sovražnikovo okupacijo Slovenije.

V zvezi s tožbenimi navedbami je sodišče presodilo, da je pogoj, da je tožnik živel v tujini, dokazan s potrdilom o prijavi bivališča z dne 26.5.1993, ki ga je izdala Zvezna policijska direkcija L. - prijavni urad, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik uradno prijavljen v tamkajšnem registru prebivalcev od 20.9.1945 do 3.3.1986, torej je v tujini živel že pred uveljavitvijo novele Zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4.12.1948. Tožbeni ugovor, da je iz dopisa krajevnega odbora OF razvidno, da je bil 28.8.1945 v Sloveniji, saj je 13.9.1945 prijavljen za bivanje v B., je zaradi tega neutemeljen. Iz uradnega potrdila Okrajnega narodnoosvobodilnega odbora M. - levi breg z dne 24.8.1945, ki ga hrani Pokrajinski arhiv M. v zaplembenih spisih OLO M., Komisija za agrarno reformo, izhaja, da je I.P. ml. nemške narodnosti. Na tožnikovo nemško narodnost kažejo tudi podatki Arhiva Republike Slovenije, ki jih je poslal Občini R. ob D., oddelku za notranje zadeve z dopisom z dne 22.9.1993, iz katerih izhaja, da je tožnik vpisan v seznam kulturbundovcev B. ob D. in da se v fondu komisije pri SNOJ za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev nahajajo podatki za P.I. mlajšega in sicer, da je bil vodja krajevne skupine B., nemške narodnosti, jugoslovanski državljan, star cca. 24 let, študent, ki naj bi bil odgovoren za deportiranje državljanov, konfiskacijo imovine in interniranje državljanov pod nehumanimi pogoji (podatki so datirani na dan 7.2.1946). Iz navedenega zgodovinskega gradiva, na katerega se sklicuje tožena stranka, izhaja, da je tožnik nemške narodnosti. Zato je sodišče zavrnilo tožbeni ugovor, da tožnik ne ve ali je bil član Kulturbunda in ali ga je v Kulturbund vpisal njegov oče. Prav tako je zavrnilo tožnikov ugovor, da je vprašljiva verodostojnost dokazov - dokumentov o članstvu v Kulturbundu. Po 2. odstavku 159. člena ZUP se uporabi kot dokazilo vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave stranke, izvedenci, ogledi. Po presoji sodišča je pravilna presoja tožene stranke, ko je štela kot verodostojen dokaz arhivske podatke ministrstva za kulturo in Pokrajinskega arhiva M., ki se nanašajo na tožnika in kažejo na njegovo članstvo v Kulturbundu in njegovo nemško narodnost. Sicer pa tožnik ob trditvi, da dokazi niso verodostojni, ni predložil nasprotnih dokazov, ki bi kazali na to, da ni bil član Kulturbunda, ter da ni nemške narodnosti. Tožbeni ugovor, da je tožnik delil usodo svojih staršev le v času svojega mladoletništva, pozneje pa je o svoji usodi odločal sam, je po presoji sodišča utemeljen, vendar pa na odločitev v tem upravnem sporu ni vplivala. Tožena stranka je namreč svojo odločitev oprla predvsem na okoliščine (zgoraj navedeno arhivsko gradivo), ki se nanašajo na tožnika kot polnoletno osebo.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zavrnilo kljub temu, da je tožena stranka določbo 3. odstavka 63. člena ZDen uporabila nepravilno, s tem ko jo je razlagala kot pravno fikcijo, zoper katero nasprotni dokaz ni mogoč. Čeprav je po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, 3. odstavek 63. člena ZDen šteti kot zakonsko domnevo, kar pomeni, da se nelojalnost domneva, dokazovanje nasprotnega, to je lojalnosti, pa je dopustno, tožnik v tožbi niti v pritožbi svoje lojalnosti ni navajal in ne ponudil zanjo dokazov. Organ prve stopnje je tožniku, s tem ko je razpisal ustno obravnavo 13.10.1993, dal možnost, da ponudi kakršnekoli dokaze, ki bi bili njemu v korist. Tožnik je bil o obravnavi obveščen, udeležil se je ni, po izjavi pooblaščenca zaradi zdravstvenih razlogov, vendar pa je bil prisoten njegov pooblaščenec F.V., ki pa ni predložil nobenih dokazov o lojalnosti.

V pritožbi z dne 24.8.1999 tožnik uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Upravno sodišče ni dovolj tehtno upoštevalo dopis krajevnega odbora OF, iz katerega je razvidno, da je bil od 28.8.1945 v B. in tam prijavljen za bivanje, res pa je, da sta v tistem času njegova starša živela v L. Obravnave dne 13.10.1993 se zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti, saj je bil v bolnišnici, njegov pooblaščenec pa se ni mogel izjaviti o vseh dejstvih. Iz zapisnika je razvidno, da bi na postavljena vprašanja lahko odgovoril samo tožnik. Enako velja tudi za dokumente, ki bi naj dokazovali nelojalno ravnanje tožnika. Citirani dokumenti mu osebno nikoli niso bili predloženi, niti na vpogled, z njimi ni bil seznanjen, razen posredno, kolikor je to razbral iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako se ni mogel izjaviti o dejstvih oziroma listinah, ki ga obremenjujejo, pa tudi ne, da bi v zvezi s tem predlagal priče in skratka skušal dokazati dejansko stanje, nasprotno pravni fikciji. Na ta način je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča v tej odločbi vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/65 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

V tem primeru je imel tožnik šele s pritožbo zoper sodbo možnost z uspehom uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izkazovalo njegovo lojalnost. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ te možnosti namreč ni imel v upravnem postopku pred izdajo prvostopne odločbe z dne 10.3.1995, ne v pritožbi zoper to odločbo in ne v tožbi, ki jo je vložil 6.7.1996, torej še pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Zato tožnik niti ni mogel navajati konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevala njegovo lojalnost. Upravno sodišče pa, ki je že bilo seznanjeno z navedeno odločbo, bi moralo v skladu s 44. členom ZUS tožnika pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti, še zlasti zato, ker je tožnik v tožbi temu ugovarjal. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnik v pripravljalnem postopku navedel, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 50. člena ZUS). Ker tožnika ni pozvalo naj predloži dokaze s tem v zvezi, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Niso pa utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in življenje v tujini).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbene ugovore v povezavi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Zato tudi zavrača pritožbeni ugovor, da tožnik ni imel možnosti vpogledati listin. Obravnave se res upravičeno ni udeležil, vendar pa se jo je udeležil njegov pooblaščenec, kasneje pa, iz pritožbenih navedb v upravnem postopku in tožbenih, ne izhaja, da bi tožnik s čim konkretnim izpodbijal nemško narodnost. Pritožbeni ugovor, da pogoj "življenje v tujini" ni pravilno ugotovljen, ni utemeljen. Dopis Krajevnega urada OF, na katerega se sklicuje tožnik in s katerim naj bi bilo dokazano, da pred 4.12.1948 ni živel v tujini, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni prepričljiv. Tudi če bi tožnik dne 13.9.1945 še bil v B., pa gotovo ni bil kasneje, saj je bil, kot izhaja iz listin, dne 20.9.1945 uradno prijavljen v registru prebivalcev v L. in je 23.2.1948 dobil avstrijsko državljanstvo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.