Jedro

Pritožba ne more izpodbiti pravilnega dokaznega zaključka, da se sporna pot uporablja na način kot v preteklosti, to je za dostopanje do domačije na nepremičninah tožnikov, upoštevaje tehnični napredek. Pravilen je zaključek, da ostaja namen izvrševanja isti in da je smiselno primerljiv tudi njen obseg, zato v konkretnem primeru ni potrebno, da bi bil priposestvovan vsak način uporabe posebej. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena graja, da služnost ne more obstajati zaradi načina izvrševanja, ki ni takšen, da najmanj obremenjuje služečo nepremičnino.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 307,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočih nepremičnin parc. št. 673 k. o. ... (ID ...) in parc. št. 672/4 iste k. o. (...), v lasti tožečih strank A. A. in B. B., vsakega do 1/2, obstaja na služeči nepremičnini parc. št. 671/1 k. o. ... (ID ...), v lasti toženca C. C., stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po obstoječi asfaltirani poti na služeči nepremičnini širine 2,5 m in dolžine 60 m, ki poteka od JV dela služeče parcele, od priključka z javne ceste na parc. št. 857 k. o. ..., proti JZ delu služeče parcele do asfaltiranega mostu čez potok na parc. št. 876 k. o. ..., preko katerega se pride do gospodujoče parc. št. 672/4 k. o. ... in preko nje do gospodujoče parc. št. 673 k. o. ..., po skici začetnega prikaza PIS kot sestavnega dela sodbe (izrek pod točko I.). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožečima strankama, odmerjenih na 1.817,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje (izrek pod točko II.).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec, pritožnik) po pooblaščencu. Sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču, vse z naložitvijo vseh pravdnih stroškov tožeči stranki v plačilo.

Navaja, da pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti niso podani. Pravni predniki toženca so tožnikoma in njihovim pravnim prednikom vedno omogočali rabo poti, vendar zgolj do začetka gradnje oziroma dokler ne bi nepremičnine kako drugače potrebovali in poti na njej ne bi bilo več mogoče uporabljati oziroma bi se s tem oviralo lastnike služeče nepremičnine pri izvrševanju njihovih lastninskopravnih upravičenj. Torej so dovolili uporabo zgolj do preklica. Na sicer po sodišču pravilno zaznana sporna vprašanja ni bilo odgovorjeno oz. je bilo pri tem napačno ugotovljeno dejansko stanje, kršena so bila procesna pravila in nepravilno uporabljeno materialno pravo zaradi napačnega tolmačenja paragrafov Občega državljanskega zakonika (ODZ) ter Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnika in njuni pravni predniki niso bili dobroverni in služnosti zato niso mogli priposestvovati po določilih ODZ oz. do leta 1980, ker so ves čas vedeli, da je nepremičnina, po kateri poteka pot, v lasti toženca oz. njegovih pravnih prednikov. Sodišče potrebnih pogojev v sodbi niti ni ugotavljalo. Če pa je upoštevalo le obdobje od uveljavitve ZTLR dalje, glede na to, da ni pojasnilo, katero obdobje je dejansko upoštevalo kot relevantno za priposestvovanje, in katero materialnopravno podlago je uporabilo, izpostavlja v letu 1994 dovoljeno asfaltiranje poti in takrat dovoljeno uporabo poti le do preklica, ko bo parc. št. 671/1 potrebovana za namen gradnje, kot tudi v letu 1984 kupljeno parc. št. 671/2 za namen ureditve poti do hiše z naslovom ... V zvezi s slednjim dejstvom so bili dokazi B45-B52 nezakonito zavrnjeni, kar predstavlja procesno kršitev, ker so bili pridobljeni šele dne 18. 9. 2023 in z njihovo vsebino toženec prej ni bil seznanjen, z njihovo izvedbo pa ne bi prišlo do zavlačevanja rešitve zadeve. Dokazi tudi dokazujejo, da se je prodaja dela prej enotne parcele 671, to je dela 671/2, dovolila z namenom, da se omogoči tožničini sestri D. D. prost dostop do hiše, kar potrjuje vedenje tožnika in imenovane o časovni omejitvi uporabe sporne poti in kaže na neverodostojnost njihovih izpovedi.

Sodišče je ugotovljeni neobstoj dogovora o uporabi poti do preklica zmotno in neprepričljivo oprlo na dokazovanje s pomočjo tretjih oseb, čeprav so zanj vedele le osebe, vključene v dogovor; njihove skladne izpovedi kažejo na vnaprejšnjo pripravljenost zaslišanih. Izpovedi tožnikov nista bili verodostojni zaradi zanikanja prejema poziva k prenehanju protizakonitega prečkanja zemljišča, ki sta ga celo sama vložila v spis, in zanikanja dejstva o travniški kulturi njune nepremičnine zadnjih 20 let, po kateri so vozili s traktorjem, in ki sta jo šele po vložitvi tožbe spremenila v njivo. Življenjsko izkustveno je nemogoče, da bi nekdo čez tujo nepremičnino asfaltiral pot, ne da bi se pred tem obrnil na lastnika nepremičnine, kot sta izpovedovala tožnika, katerih izpovedi sta v nasprotju s skladnimi izpovedbami toženca in po njemu predlaganih prič. Na njuno neverodostojnost odkazujejo tudi trditve, da naj bi sama, skupaj z D. D., financirala asfaltiranje sporne poti, kar ne drži. Šele v letu 2011 izvedena prekategorizacija služečega zemljišča v stavbno ne pomeni, da ni bila leta 1994 dogovorjena uporaba poti do preklica.

Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo način izvrševanja služnosti v obdobju od leta 1953 dalje. Do leta 1980 tožnika nista uporabljala poti za vožnjo s traktorjem, za gradnjo hiše so tovorna vozila dostavila material le v začetku 90-ih let. Število po tožnikih uporabljenih vozil se z leti nenadzorovano povečuje, pri čemer v letih od 1953 do 2000 ni bilo takšnega obsega, da bi se lahko dovoljevalo uporabo poti z vsemi motornimi vozili. Gre za absolutno pretiran poseg v lastninsko pravico, ki predstavlja tudi poseg v ustavno zagotovljene pravice. Pot prekomerno obremenjuje služeče zemljišče, do česar se sodišče ni opredeljevalo.

Kljub neugotavljanju dobre vere tožnikov ter njunih pravnih prednikov od leta 1953 do 1.9.1980 je sodišče ugotovilo, da sta tožnika dokazala, da sta s pravnimi predniki vse od leta 1953 dejansko izvrševala zatrjevano služnost. Zato se sodbe zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, njen izrek nasprotuje obrazložitvi, sodba pa tudi ne vsebuje obrazložitve o tem, v katerem obdobju bi naj prišlo do priposestvovanja. Razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni oz. so nejasni ali med seboj v nasprotju. Vsi zaslišani so povedali, da je bila do leta 1994 to kolovozna pot in se je do tega leta lahko priposestvovala, če so za to obstajali pogoji, le v takšni obliki, ne kot asfaltirana pot široka 2,5 m. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in posledično tudi napačno ugotovilo dejansko stanje oz. ga sploh glede bistvenih okoliščin in dejstev ni ugotavljalo, kar predstavlja kršitev 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbija tudi stroškovno odločitev, sklicujoč se na nepravilnost ugoditve zahtevku.

3.V odgovoru na pritožbo tožeča stranka vsebinsko obširno odgovarja na pritožbo toženca. Predlaga, da se pritožbo zavrne in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba prvostopnemu sodišču očita napačno tolmačenje določil paragrafov 1460 do 1464 in 1479 ODZ ter prvega odstavka 54. člena ZTLR zaradi stališča, da se za priposestvovanje ne zahteva dobre vere priposestvovalca in pravnega naslova, potrebnega za pridobitev. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe,

in na podlagi izvedenih dokazov

izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage,

o čemer se je opredelilo v točki 8 obrazložitve. Prvostopno sodišče je, upoštevaje vsebino določila paragrafa 1460 ODZ

res napačno razlogovalo, da se za priposestvovanje stvarne služnosti po ODZ zahteva izpolnitev zgolj dveh pogojev: (-) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let, in (-) da lastnik služečega zemljišča temu ni nasprotoval. Sta pa citirana pogoja zadostna za priposestvovanje stvarne služnosti po določbah ZTLR. Ne glede na to, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo potrebne dobre vere tožnikov in njunih pravnih prednikov za čas od 1953 pa do 1. 9. 1980, ko se je nato uveljavil ZTLR, pa ta pomanjkljivost, glede na pritožbeno neizpodbiti zaključek, da se je služnost po sporni poti izvrševala od 1953 dalje, in da ji toženec in njegova starša niso nasprotovali vse do maja 2022, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Po členu 54 ZTLR

se namreč za priposestvovanje stvarne služnosti ne zahteva dobra vera, kar pomeni, da ta od 1. 9. 1980 pa do 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, ni bila potrebna in so že pred njegovo uveljavitvijo nastopili pogoji za priposestvovanje. Zato se oba pritožbeno izpostavljena mejnika - v letu 1994 dovoljeno asfaltiranje poti, v zvezi s čimer je pritožnik navajal nujnost, da sta za dovoljenje tožnika morala zaprositi lastnika, ter v letu 1984 po D. D., ki je tožničina sestra, kupljena nepremičnina parc. št. 671/2, za katero je pritožnik navajal, da je do posla prišlo z namenom ureditve poti do hiše z naslovom ..., ki je hiša tožnikov, v pritožbi sicer podvržena lastni pritožnikovi dokazni oceni, izkažeta za pravno nepomembna. Z njima pritožnik ne more uspešno izpodbiti zaključka o priposestvovanju sporne poti, vsebovanega v točkah 14 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, niti ugotovljenih dejstev, ki so podlaga za takšen zaključek.

6.Pritožba z obširnimi navedbami, sklicujoč se na nekritičnost presoje izvedenih dokazov, graja po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje kot napačno, v zvezi s čimer uveljavlja tudi procesne kršitve. Pritožbeno sodišče ob preizkusu očitkov, ki se nanašajo na postopkovne kršitve, ugotavlja, da ima izpodbijana sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Očitek pritožnika, da se sodba zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, s čimer uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Takšna kršitev je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba, z razlogi katere pritožnik polemizira, kar mu omogočajo ravno v sodbi vsebovani razlogi o odločilnih dejstvih, nima, niti je ne predstavlja trditev, da sodba ne vsebuje obrazložitve o obdobju, v katerem naj bi prišlo do priposestvovanja, in ki je, tako pritožbeno sodišče, razvidno iz konteksta obrazložitve v točki 14 izpodbijane sodbe. Obrazložitev je prepričljiva, koncizna, v njej zapisani razlogi pa logično in razumljivo pojasnjujejo dokazno oceno v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev. Razlogi o odločilnih dejstvih si tudi ne nasprotujejo in niso med seboj v nasprotju. Nasprotovanja med izrekom in razlogi v sodbi tudi ne predstavlja v razlogih sodbe s širino (2 metra) opisana služnostna pot v točki 18 obrazložitve, ki je glede na vsebino izreka in ugotovitev o med pravdnima strankama nespornih dimenzijah poti (2,5 metra),

le očitna napaka, ki pa preizkusa sodbe ne onemogoča. Prav tako ni utemeljen očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožbeno sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožnik ga namreč vsebinsko ne pojasni oziroma ne konkretizira zatrjevanega nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča citirane procesne kršitve ne predstavlja.

7.Graja napačno ugotovljenega dejanskega stanja sloni na toženčevih ponovljenih trditvah iz postopka na prvi stopnji o obstoječem dogovoru o uporabi poti do preklica, doseženem v letu 1994.

Prvostopno sodišče je vse izvedene dokaze v zvezi s tem spornim dejstvom na podlagi metodološkega pristopa iz 8. člena ZPP temeljito in vsestransko ocenilo, pri čemer je (15. točka obrazložitve) pojasnilo, zakaj je štelo, da dogovora med tožnikoma in pravnima prednikoma toženca glede uporabe sporne poti le do preklica (do slednjega naj bi nato prišlo v zvezi s prekategorizacijo služeče parcele v letu 2011, izdano lokacijsko informacijo za gradnjo nove hiše na isti parceli v letu 2021 in daritvijo nepremičnine v letu 2022) ni bilo sklenjenega. Sodišče prve stopnje je, povzemajoč lastno izpoved toženca,

ki sta jo izpovedno potrdila kot priči zaslišana njegova starša

ter teta glede prvotnega nestrinjanja sestre (toženčeve matere) z asfaltiranjem in kasnejšega dovoljenja svaka (toženčevega očeta),

pojasnilo, zakaj ni sledilo zatrjevanjem toženca o skleniti takšnega dogovora. Bolj je verjelo tožnikoma, upoštevaje njuni izpovedi, njun finančni prispevek k asfaltiranju (A24, A25), fotografije ter v prihodnost odmaknjene spremembe, povezane s samim zatrjevanim preklicem, kar tehtalo glede na ostale izvedene dokaze,

in kar vse ni potrjevalo lastnih navedb toženca, katerim zato ni sledilo. Le dodatno se je prvostopno sodišče sklicevalo še na vsebino skladnih izpovedi ostalih zaslišanih prič, predlaganih po tožeči stranki. Pritožnik šele v pritožbi zatrjuje, da je sodišče zaslišanja prič organiziralo na način, da so se lahko že zaslišane priče pogovarjale med seboj in vplivale na naslednje priče, vendar iz zapisnika o naroku ni razvidno, da bi na to toženec (v pritožbi očitno pomotoma navedeno tožnik) tekom postopka večkrat opozoril, kot je to v pritožbi zatrjeval, ob čemer procesne graje ne uveljavlja.

8.Na podlagi takšne vsestranske dokazne ocene vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo življenjsko logičen in prepričljiv dokazni zaključek o neobstoju dogovora med tožnikoma in toženčevima staršema iz leta 1994 o uporabi sporne poti le do preklica. Sklicevanje pritožnika na neverodostojnost izpovedi tožnikov, ker sta, čeprav sta poziv sama priložila k tožbi, zanikala prejem njegovega poziva k prenehanju protizakonitega prečkanja, tožnica pa je po predočenju prejem priznavala, in ker sta zanikala, da njuna parcela, ki sega do ceste parc. št. 853, predstavlja že 20 let travnik, in sta ta del šele po vložitvi tožbe spremenila v njivo, zatrjujoč, da gre za kolobarjenje, kar ne drži, glede na predhodno 20 let obstoječo travniško kulturo, je delno zavajajoče¹³ oz. gre za lastno dokazno oceno, ki temelji na selektivnem ocenjevanju dokazov. Slednje velja tudi za pritožbeno izpostavljanje izpovedi tožnikov in tožničine sestre glede dovoljenja za asfaltiranje sporne poti, naslovljenega na toženčeva starša, v zvezi s čimer pritožba neuspešno poskuša izpostaviti nedoslednosti, ki jih ni zaznati niti glede na v pritožbi zapisane izseke vsebine izpovedi.¹⁴ Prav tako pritožnik z izpostavljanjem dodatnih nedoslednosti glede asfaltiranja, s čimer podaja pritožbeno drugačno, vendar zgolj delno dokazno oceno, ne more omajati prepričljivosti po sodišču opravljene dokazne ocene. Pritožbena trditev, da bi, če bi tožnika sama financirala asfaltiranje poti, ki poteka čez nepremičnino toženca, pot asfaltirala tudi čez svoje dvorišče, da se ne bi prašil makedam, je pritožbena novota, ki jo toženec prvič izpostavlja v pritožbi, ne da bi navedel razloge za zapoznelo navajanje, zato je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba v delu, v katerem sicer izpodbija dokazno oceno in dokazne zaključke sodišča prve stopnje, tako ni utemeljena. Za to, da bi sodišče dalo večjo težo dejstvom, ki jih izpostavlja pritožnik, in za njegovo zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje odreči verodostojnost izpovedim tožnika in z njegove strani predlaganim pričam, ni podlage.

9.Pritožbena graja glede nezakonite zavrnitve dokazov B45 - B52 (dopis sodišča z dne 13. 9. 2023 s prilogami: odločba z dne 31. 5. 1984, potrdilo z dne 13. 9. 2023, zaprosilo za dostop do podatkov z dne 28. 7. 2023, darilna pogodba z dne 24. 5. 1988, kopija načrta s parc. št. 671/1 in 671/2, odločba z dne 23. 8. 2023, kupna pogodba z dne 1. 2. 1985), ki so bili predloženi na zadnjem naroku dne 20. 9. 2023 s strani toženca, in za katere v pritožbi navaja, da jih je pridobil šele dne 18. 9. 2023, in ponovi, da z njihovo vsebino prej ni bil seznanjen, temelji na trditvah o (-) njihovi pravni pomembnosti ter o (-) pravočasni predložitvi. V zvezi s prvim očitkom gre, v skladu z ustaljeno sodno prakso, izpostaviti, da sodišču predlaganih dokazov ni treba izvajati, če so (med drugim) nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Že prvostopno sodišče je zavrnitev citiranih dokaznih predlogov zavrnilo z obrazložitvijo, iz katere izhaja, da jih je toženec predlagal zaradi namena prodaje nepremičnine na parc. št. 671/2, pred razdelitvijo enotne parc. št. 671, s čimer se je omogočil dostop D. D. do hiše.¹⁵ Kot se je prvostopno sodišče pravilno opredelilo v točki 11 obrazložitve, obstoj druge poti (kot dostopa do nepremičnin tožnikov) ni pravno pomemben. Zato prvostopnemu sodišču predlaganih dokazov, s katerimi je toženec dokazoval pravno nepomembna dejstva, vključno s tem, da sta se tožnika ves čas zavedala, da služnost ne obstaja, ker bi sicer poskrbela za ureditev svoje pravice, ob tem, ko dobra vera v času od uveljavitve ZTLR dalje za priposestvovanje stvarne služnosti ni bila zahtevana, ni bilo potrebno izvesti. V zvezi z drugim očitkom pa gre ugotoviti, da je prvostopno sodišče, kot to jasno izhaja iz obrazložitve v točki 5, da so dokazi prepozni, navedlo zgolj kot dodaten razlog. Zato pritožbeno sodišče pritožbene graje, da gre za pravočasno predloženi dokaz, ker njegova obravnava ne bi predstavljala zavlačevanja rešitve spora, ne presoja. Graja, s katero pritožnik po vsebini uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339, člena ZPP, tako ni utemeljena.

10.Pritožba sodbi očita, da tožnika nista z ničemer dokazala, da sta sporno pot, kot tudi njuni predniki, uporabljala celotno priposestvalno obdobje z vsemi motornimi vozili oz. da sodišče ni ne ugotavljalo ne obrazložilo obsega in načina uporabe poti za posamezno priposestvalno obdobje. Na začetku od leta 1953 do 1973 avtomobilov namreč dejansko sploh niso imeli, v začetku 80-ih let je bila pot v uporabi le za eno vozilo občasno, v zadnjem obdobju pa se je število vozil povečalo na skupno 9, kar predstavlja razširjeno uporabo poti in ni posledica tehnološkega razvoja. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvostopno sodišče na podlagi dokaznega postopka o tem ugotovljena dejstva z dokaznimi zaključki zapisalo v točki 17 obrazložitve. Pritožba sicer delno povzema izpovedi zaslišanih, ki se nanašajo na posamična obdobja, in delno ponuja svojo dokazno oceno v zvezi z njimi, pri čemer pa ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da se je sporna pot ves čas uporabljala za dostop do stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja in kmetijskih površin. Zato s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnega dokaznega zaključka, da se sporna pot uporablja na način kot v preteklosti, to je za dostopanje do domačije na nepremičninah tožnikov, upoštevaje tehnični napredek. Pravilen je zaključek, da ostaja namen izvrševanja isti in da je smiselno primerljiv tudi njen obseg, zato v konkretnem primeru ni potrebno, da bi bil priposestvovan vsak način uporabe posebej. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena graja, da služnost ne more obstajati zaradi načina izvrševanja, ki ni takšen, da najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Res vsaka stvarna služnost za lastnika služeče nepremičnine predstavlja določeno breme, ki se s tehnološkim napredkom lahko še veča. Zato ima pritožba prav, da je potrebno izvrševanje na način, ki služečo nepremičnino najmanj obremenjuje, vendar pa je obseg dopustnih ravnanj odvisen od vsebine in obsega ugotovljene služnosti (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično ni moč pritrditi pritožbi, da odločitev pomeni absolutno pretiran poseg v lastninsko pravico toženca, ki bi predstavljala poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in nespoštovanje tretjega odstavka 15. člena Ustave RS o omejevanju pravic. V danem primeru ugotovitev o obstoječem upravičenju tožnikov do uporabe sporne poti preko toženčevega zemljišča za potrebe dostopa na njihovo zemljišče predstavlja z zakonom dopustni poseg v lastninsko pravico lastnika služeče nepremičnine, kar ravnanjem tožnikov, ki ustrezajo vsebini in obsegu ugotovljene stvarne služnosti, jemlje protipravnost, do katere poseg v toženčevo lastninsko pravico ne more privesti.

11.Toženčeva pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

13.Mora pa toženec tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Tožeča stranka je po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT) upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 priglašenih odvetniških točk (tar. št. 19/2 v zvezi s tar. št. 22/1 - pravna sredstva), zvišano za 10% zaradi zastopanja dveh strank (člen 7), do materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in do 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 307,99 EUR. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.