Jedro

Upravna odločba mora biti obrazložena, tako kot zahteva 214. člen ZUP. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.2.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 21.12.2000. S to odločbo je bilo odločeno, da se prekliče radijsko dovoljenje , ki ga je Uprava RS za telekomunikacije dne 4.3.1993 izdala tožeči stranki.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da predpisi, ki urejajo odvzem radijskega dovoljenja, nimajo posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, sodelovanju s stranko v postopku in vsebini obrazložitve odločbe in da veljajo zato v teh postopkih določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ugotovilo je, da prvostopna odločba nima obrazložitve, kot je predpisana po ZUP in da torej nima bistvene sestavine, ki bi omogočila pristojnemu organu in tudi sodišču kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni oziroma procesni predpis. Obrazložitev prvostopenjske odločbe vsebuje le povzetek obrazložitve predloga Sveta za radiofuzijo (nadalje: Svet), da se predlaga odvzem radijskega dovoljenja. Iz take obrazložitve prvostopnega upravnega akta pa lahko dejansko sledi sklepanje tožeče stranke, da je upravni organ prve stopnje le formalno potrdil in izvršil odločitev sveta. Tožena stranka je temu pritrdila, čeprav v Zakonu o telekomunikacijah (ZTel) niti v Zakonu o javnih glasilih (ZJG) za tak način utemeljitve odločbe ni podlage. Obrazložitev odločbe ne vsebuje sestavin, ki jih predpisuje 214. člen ZUP. Odločba nima nobenih odločilnih dejanskih ugotovitev glede kršitev, ki po ZJG opravičujo odvzem radijskega dovoljenja zaradi pomanjkljivih razlogov. Odločbe ni mogoče preizkusiti in je zato nezakonita. To bi morala opraviti že tožena stranka in ker tega ni storila, je sodišče njeno odločbo odpravilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri odvzemu radijskega dovoljenja je bil prvostopenjski organ vezan na 41. člen ZTel, ki določa, da Uprava RS za telekomunikacije z odločbo prekliče radijsko dovoljenje, če to predlaga Svet v skladu z določbami ZJG. Prvostopenjski organ mora samo ugotoviti, ali je podan predlog sveta za radiofuzijo v skladu z določili ZJG. To je edino pravnorelevantno dejstvo, ki ga mora prvostopni organ pri odvzemu radijskega dovoljenja ugotavljati. Brž ko ugotovi, da je svet za radiofuzijo podal predlog za odvzem dovoljenja, mora dovoljenje z odločbo odvzeti. Svet za radiofuzijo je strokovni organ, katerega pristojnosti so določene v 58. členu ZJG. Okvir njegovih pristojnosti pa določa tudi poslovnik sveta za radiofuzijo. Ta svet opravlja nadzor po posebnem tehničnem postopku, za katerega so potrebna določena tehnična sredstva in tudi usposobljeni ljudje. Kadar ugotovi kršitve ZJG, se odloči za določeno sankcijo, ki je lahko predlog za odvzem radijskega dovoljenja organu, ki ga je izdal - to je bil v času odločitve Uprava RS za telekomunikacije, sedaj Agencija za telekomunikacije in radiofuzijo RS. Svet za radiofuzijo ne more sam odvzeti radijskega dovoljenja, ker ga je izdal drug organ.

Prvostopenjski organ - Uprava RS za telekomunikacije nima tehničnih sredstev in ustrezno usposobljenih ljudi, ki bi lahko kompetentno ugotavljali kršitve. Zato kršitve ugotavlja drug pristojni organ. Ponovno ugotavljanje istih kršitev, kot jih je ugotovil že svet za radiodifuzijo v upravnem postopku zaradi odvzema dovoljenja, bi bilo fizično nemogoče. To bi pomenilo ponovno preverjanje ustreznosti programov in ugotavljanja morebitne kršitve, s tem pa bi postalo delo sveta za radiofuzijo popolnoma nepotrebno. Tožena stranka meni, da je prvostopenjski organ popolnoma ugotovil dejansko stanje, ko je v svoji obrazložitvi ugotovil, da je svet za radiofuzijo podal predlog za odvzem radijskega dovoljenja v skladu z določbami ZJG in je bilo na tej podlagi tožeči stranki zakonito odvzeto radijsko dovoljenje. ZTel ne daje nobenih meril, ki bi prvostopenjskemu organu omogočala presojo odločitve sveta za radifuzijo oziroma presojo ugotovljenih kršitev, ki so bile podlaga za vložen predlog za odvzem radijskega dovoljenja. Samostojnost sveta za radiofuzijo je podlaga za sprejemanje odločitev in upravni organ v te odločitve ne more posegati. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbnenega sodišča pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi.

Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo utemeljitev izpodbijane sodbe in zaradi nepotrebnega ponavljanja ne navaja ponovno njenih razlogov.

Tožena stranka ne zanika, da je v izpodbijano odločbo povzela razloge, s katerimi je Svet utemeljil predlog za odvzem radijskega dovoljenja. Vendar je napačno njeno stališče, da se zaradi tega, ker ZTel ne predpisuje nobenih meril za presojo odločitev Sveta oziroma meril za presojo ugotovljenih kršitev, ki jih je Svet navedel kot podlago za svoj predlog, pri svoji odločitvi ne more spuščati v vsebinsko presojo pravilnosti ugotovitev Sveta, ampak jih je dolžna upoštevati in jim slediti.

Pritožbeno sodišče je v zadevi, opr.št. I Up 1181/2000, presojalo sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1618/2000, ki je tedaj odklonilo sodno varstvo zoper predlog Sveta za odvzem radijskega dovoljenja. Sklicuje se na sprejeto stališče,da ta predlog ni upravni akt, zoper katerega bi imela stranka sodno varstvo po 2. odstavku 1. člena in 1. odstavku 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Poudarilo je, da so stranki v postopku za odvzem radijskega dovoljenja, o čemer odloča na prvi stopnji Uprava za telekomunikacije, na drugi stopnji pa tožena stranka, zagotovljena vsa pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in po dokončnosti upravne odločbe tudi možnost presoje njene zakonitosti v upravnem sporu. Zato mora biti odločba obrazložena tako, kot zahtevajo določbe 214.člena ZUP, kot je pravilno povdarilo prvostopno sodišče. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost izpodbijanega akta, mora biti v njem navedena ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stranka v postopku ima pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je odločba pomanjkljiva in nima take vsebine, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

Prvostopna odločba, ki ji je tožena stranka pritrdila, navedenih sestavin nima. Vse ugotovitve v njej so zgolj podatki, ki so bili povzeti iz predloga Sveta, vendar za samo odločitev niso bila navedena dejstva, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, da je predlog Sveta utemeljen. Prvostopni organ tudi ni navedel, kakšno vsebino je dal ugotovitvam Sveta in zgolj s sklicevanjem na predlog ni zadoščeno zahtevi po navedbi preudarkov, ki so jo vodili pri odločanju.

Glede navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73.člen ZUS).