Jedro

Sodišče prve stopnje mora v skladu z načelom odprtega sojenja stranki seznaniti z možnostjo, da bo odločalo po 2. odst. 118. čl. ZDR in razvezalo pogodbo o zaposlitvi brez predloga delavca, in tako tožnici omogočiti, da se izjasni o okoliščinah v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja in da postavi odškodninski zahtevek. Zgolj dejstvo, da tožnica takšnega zahtevka ni postavila, ni ovira, da tožnica ne bi kasneje, v ločeni tožbi zahtevala plačila odškodnine po pravilih civilnega prava iz 1. odst. 118. člena ZDR.

Pisna obdolžitev po novem ZDR nima več enake funkcije kot po prejšnjem ZDR in ZTPDR v disciplinskih postopkih. Zgolj dejstvo neobstoja pisne obdolžitve še ne pomeni avtomatsko tudi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pisna obdolžitev ne bi bila potrebna v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu sploh omogoči zagovor. Pomanjkanje pisne obdolžitve tudi ni odločilno pri preizkusu zakonitosti odpovedi v nekaterih izrednih primerih, ko je popolnoma jasno, česa je delavec obdolžen, delavec pa prav v zvezi s tem tudi poda svoj zagovor.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem ta izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v 1. odst. 1. točke izreka in v 1. ter 2. odst. 2. točke izreka zavrže. V ostalem delu se pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.8.2003. Višji zahtevek tožnice, in sicer zahtevek za celotno odpravo sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.8.2003 ter ugotovitev, da je ta sklep v celoti nepravilen in nezakonit, je zavrnilo. V nadaljevanju je odločilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 29.9.2003 in naložilo toženi stranki, da tožnici od 20.8. do 28.9.2003 vpiše delovno dobo v delovno knjižico in ji obračuna ter izplača pripadajočo plačo ob upoštevanju osnovne bruto plače v višini 602.927,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji od dne 29.9.2003 vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi ter ji od 29.9.2003 obračunati mesečno bruto plačo v višini 602.927,00 SIT oz. mesečno neto plačo v višini 332.132,20 SIT, skupaj s pripadki, je zavrnilo. Sklenilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica izpodbija sodbo v celoti in pri tem uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, saj je sodišče nekoliko preoblikovalo tožbeni zahtevek, pri čemer tožnica trdi, da ji tožena stranka ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, temveč ji je izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega razveljavitev zahteva, obstaja pa tudi njen interes za to, da se takšen sklep odpravi. Izrecno tudi navaja, da se ugodilni in zavrnilni del 1. tč. sklepa izključujeta, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tudi izrek v 2. točki je v nasprotju z izrekom v 1. točki, v tem delu pa je sodišče tudi odločilo o nečem, kar tožnica sploh ni zahtevala. Tožena stranka v zadevi ni vložila nasprotne tožbe, njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 23.2.2004 pa so bile dane po prvem naroku za glavno obravnavo in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče je zlorabilo institut iz 118. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ki ga tožnica ni predlagala, sicer pa je že od vsega začetka zahtevala svojo reintegracijo. Na podlagi 118. čl. ZDR lahko le delavec predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, nima pa te pravice delodajalec. Sodišče tudi ni obrazložilo namena in vseh okoliščin, ki so podlaga njene odločitve po 2. odst. 118. čl. ZDR. Nenazadnje v okviru načela odprtega sojenja tožnice ni povprašalo, ali bi se morda strinjala s tem, da do njene reintegracije ne pride. Sodišče pogodbe o zaposlitvi tudi ni sodno razvezalo, saj to iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja. Tudi to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ne drži, da je v sporu uspela le z neznatnim delom zahtevka. V nadaljevanju pritožbe uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker roki po 2. odst. 110. čl. ZDR niso zastaralni, temveč prekluzivni, kar tudi pomeni, da je bila tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici prekludirana. O okoliščinah, da naj tožnica ne bi bila v Londonu od 14. do 17.5.2003 je tožena stranka vedela že takoj. Tožnica poudarja, da je bila v času od 14. do 17.5.2003 na svojem delovnem mestu in je ves čas izpolnjevala svoje delovne obveznosti, kar izhaja tudi iz sporočil po elektronski pošti, ki jih je v tem obdobju poslala. Poudarja tudi, da pri toženi stranki ni nikoli podala pisne in specificirane zahteve za povračilo potnih stroškov, temveč je na toženo stranko naslovila le prošnjo, v dogovoru z direktorjem, pa še to iz njenega domačega elektronskega naslova. Tožnica tudi poudarja, da tožena stranka ni bila z ničemer oškodovana.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da izredno odpoved vzdrži v veljavi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki očitalo kršitev pravice do zagovora, vendar je bila tožnica seznanjena z obdolžitvami, zaradi katerih je kasneje prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nekaj dni pred tem, ko je bilo tožnici poslano priporočeno pismo (29.7.2003) je zastopnik in pooblaščeni odvetnik tožene stranke po telefonu govoril s tožnico ter ji natančno pojasnil okoliščine in ji podrobno predočil tudi vsebino kazenske ovadbe, ki je bila takrat že pripravljena, vendar še ne vložena. Tožnica je pojasnila, da nobene pošte ne bo sprejela, kar se je očitno izkazalo za resnično, saj kot kaže, tudi poziva z dne 29.7.2003 ni prejela (vsaj tako zatrjuje). Tožnica je prišla na zagovor v odvetnikovo pisarno dne 20.8.2003, zaradi česar tožena stranka meni, da je v celoti spoštovala določbo 2. odst. 83. čl. ZDR, ki prvenstveno določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. V postopku izredne odpovedi v bistvu tudi ne gre za obdolžitev v smislu kazenskega procesnega prava, ki se uporablja v disciplinskem postopku. ZDR se v 2. odst. 83. čl. sklicuje na smiselno uporabo 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim opozarja, da sodišče v skladu s 1. odst. 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) ni vezano na tožbeni zahtevek, zaradi česar niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice o preoblikovanju tega zahtevka. Prereka tudi navedbe tožnice o nedopustnosti izpodbijanega sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj odpoved predstavlja enostransko izjavo volje, ki povzroči prenehanje pogodbe. Toženi stranki ni jasno, na podlagi česa tožnica zaključuje, da ji formalno pravno sploh ni izdala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prereka tudi tožbene navedbe tožnice o logičnem neskladju med odločitvijo v 1. točki izreka. Nadalje opozarja na neskladje v pritožbi tožnice, ki najprej navaja, da je sodišče zlorabilo institut 118. čl. ZDR, ker ga tožnica ni predlagala, nakar navaja, da gre za diskrecijsko pravico sodišča. V zvezi s tem opozarja na določbo 2. odst. 118. čl. ZDR, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ima pogodbena kršitev tožnice vse znake kaznivega dejanja, to pa pomeni, da je možno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. V 2. odst. 83. čl. ZDR tudi ni absolutnega pravila o tem, da bi moral delodajalec delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor. To pravilo ima izjeme, ki jih je tožena stranka lahko uporabila v konkretni zadevi.

Pritožba tožnice ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev v 1. odst. 1. tč. izreka in v 1. ter 2. odst. 2. tč. izreka. V ostalem delu je pritožba utemeljena, prav tako pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke.

Tožnica v svoji pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje "v celoti (celoten izrek)", kar izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb. Zaradi tega je bilo potrebno najprej opraviti preizkus dopustnosti pritožbe v obsegu, v katerem je tožnica uspela v sporu. To zajema odločitev v 1. odst. 1. tč. izreka in v 1. in 2. odst. 2. tč. izreka. V tem obsegu pritožbeno sodišče ne ugotavlja interesa tožnice za pritožbo, zaradi česar jo je v skladu s 352. čl. ZPP v tem delu zavrglo.

Tudi tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar pri tem ne navaja, da se izrecno pritožuje oper sodbo sodišča prve stopnje v celoti; zaradi tega je pritožbeno sodišče po preizkusu v skladu s 1. odst. 350. čl. ZPP ugotovilo, da se njena pritožba ne nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožena stranka uspela v dosedanjem sporu, to je v delu, v katerem je bil zahtevek tožnice zavrnjen (2. odst. 1. tč. izreka in 3. odst. 2. tč. izreka).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka z nerazumljivim izrekom v 1. točki izreka izpodbijane sodbe (bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč najprej razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, v nadaljevanju pa je zavrnilo tožbena zahtevka z nekoliko drugačno formulacijo, ki pa sta vsebinsko enaka oz. imata vsebinsko enake učinke in posledice. Nobene vsebinske razlike v individualnem delovnem sporu namreč ni med razveljavitvijo izredne odpovedi, odpravo "sklepa o izredni odpovedi" (ta formulacija se v individualnih delovnih sporih sicer ne uporablja, imela pa bi enake učinke kot razveljavitev) ali ugotovitvi nezakonitosti iste odpovedi (oz. sklepa o odpovedi) pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je nepomembno, ali se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi formalno (in sicer neustrezno) glasi kot sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali pravilno kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poimenovanje oz. izdaja izredne odpovedi v obliki sklepa samo po sebi namreč nima nobenih posledic oz. pravnih učinkov, ki bi bili drugačni od učinkov izredne odpovedi. Očitno dejstvo v konkretnem sporu je, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere razveljavitev oz. ugotovitev nezakonitosti (kar je zakonska formulacija v skladu s 3. odst. 204. čl. ZDR) zahteva tožnica. Glede na določbo 23. čl. ZDSS sodišče prve stopnje tudi ni bilo vezano na zahtevek in bi v konkretnem sporu lahko zgolj razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.8.2003 (ali se zadovoljilo z ugotovitvijo njene nezakonitosti), ne da bi sploh odločalo o nadaljnjih zahtevkih z vsebinsko istimi posledicami. Prav zato, ker sodišče prve stopnje ni tako postopalo, je prišlo do nasprotja v samem izreku. Tudi sicer bi moralo sodišče prve stopnje iz razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev tožbenega zahtevka v 2. odst. 1. tč. izreka, tožbo v tem delu zavreči in ne zavrniti tožbenih zahtevkov.

Kljub navedeni odločitvi pritožbeno sodišče v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami strank na kratko opozarja na nekatera stališča, ki jih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri ponovnem sojenju. V zvezi z rokom, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, je sodišče prve stopnje menilo, da gre za zastaralni in ne za prekluzivni rok. Sodna praksa o tem sicer še ni zavzela jasnega stališča, vendar iz zakonske določbe izhaja, da je za začetek teka 15-dnevnega roka, v katerem mora delodajalec izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavcu, potrebno upoštevati datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (najkasneje pa v 6 mesecih od nastanka razloga). V sodni praksi je bilo sprejeto tudi stališče, da je kot datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved potrebno šteti (seveda glede na okoliščine primera) najkasneje (!) dan zagovora delavca, saj v nekaterih primerih šele na zagovoru delodajalec izve vsa relevantna dejstva, ki utemeljujejo (ali ne utemeljujejo) izredno odpoved. Navedeno pa ne pomeni, da delodajalcu morda niso poznane vse okoliščine v zvezi z zakonskim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred tem. Zato je to v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od okoliščin primera. Pritožbeno sodišče opozarja na navedeno vprašanje tudi zato, ker se je tožnica tekom postopka sklicevala tudi na to, da ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po poteku zakonskega (po njenem mnenju prekluzivnega) roka.

Ker je v dosedanjem sodnem postopku mogoče zaslediti tudi stališče, da naj bi bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja), je potrebno opozoriti, da to iz teksta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, saj so razlogi za izredno odpoved jasno in izrecno navedeni v 3. odst. obrazložitve tega sklepa, v 4. odst. tega sklepa pa je zgolj navedeno, da je bila zaradi opisanega dejanja, ki izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja goljufije, s strani delodajalca tudi podana pisna ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Zato gre za izredno odpoved po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, torej je tudi roke za izredno odpoved potrebno v skladu z 2. odst. 110. čl. ZDR presojati glede na takšno odpoved. Relevantna dejstva v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila ugotovljena.

Nadalje pritožbeno sodišče opozarja na to, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.8.2003 tožena stranka izrecno navedla, da je ravnanje delavke "v temelju porušilo zaupanje v njeno delo in korekten odnos", zaradi česar je "od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi delavki dal še možnost, da poda svoj zagovor". Navedeno pomeni, da se je tožena stranka že sama sklicevala na prvi razlog (ki ga ZDR določa v 2. odst. 83. čl.), po katerem delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora. V takšnem primeru po sodni praksi tudi ni razlogov za to, da bi od delodajalca izrecno zahtevali, da delavcu vroči pisno obdolžitev v skladu s 177. čl. ZDR, saj bi bila le-ta v takšnem primeru nesmiselna. Zato bi bilo v konkretnem primeru potrebno ugotoviti tudi, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor (na to bi lahko kazale nekatere navedbe v teku postopka). Sicer pa tožena stranka navaja, da je bil tožnici zagovor omogočen in ga je opravila pri pooblaščencu tožene stranke dne 20.8.2003, po tem, ko ji je ta sicer ustno pojasnil, česa je obdolžena. Po teh navedbah naj bi tožnica torej točno vedela, česa je obdolžena in je zagovor o tem tudi podala.

Pisna obdolžitev po novem ZDR nima več enake funkcije kot po prejšnjem ZDR in ZTPDR v disciplinskih postopkih (in na kar se nepravilno sklicuje sodišče prve stopnje), torej zgolj dejstvo neobstoja pisne obdolžitve še ne pomeni avtomatsko tudi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot navedeno pisna obdolžitev ne bi bila potrebna v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu sploh omogoči zagovor, pomanjkanje pisne obdolžitve pa tudi ni odločilno pri preizkusu zakonitosti odpovedi v nekaterih izrednih primerih, ko je popolnoma jasno, česa je delavec obdolžen, delavec pa prav v zvezi s tem tudi poda svoj zagovor. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo jasno ugotoviti navedena dejstva.

V zvezi z uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča pritožbeno sodišče najprej opozarja, da tudi sodišče lahko po 2. odst. 118. čl. ZDR samo ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in odloči tako, kot v 1. odst. (torej prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje) ter eventualno odškodnino, ne glede na predlog delavca samega. Sodišče prve stopnje mora pri tem sicer upoštevati vse okoliščine, tudi interes obeh pogodbenih strank, vendar je glede na določbo 1. odst. 118. čl. ZDR jasno, da interes tožeče stranke v takšnem primeru ne bo izražen že v njenem zahtevku (za ugotovitev trajanja delovnega razmerja najpozneje do odločitve sodišča prve stopnje), temveč bo takšen interes moralo ugotavljati sodišče prve stopnje samo, tudi z upoštevanjem dejstev, ki so pripeljala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter dejstev po odpovedi, ki kljub ugoditvi zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi delavca ne omogočajo več nadaljevanja delovnega razmerja. Določbe ZDR o upoštevanju interesa obeh strank torej ni mogoče razumeti tako, da je pomemben le subjektivni interes ene ali obeh strank, temveč interes na podlagi pokazateljev, ki omogočajo objektivno sklepanje o možnosti in smotrnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Okoliščine in interese pogodbenih strank po 2. odst. 118. čl. ZDR ugotavlja in presoja sodišče prve stopnje samo, zaradi česar tudi ni bistveno, ali je tožena stranka na obstoj teh okoliščin izrecno opozorila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi vendarle meni, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z načelom odprtega sojenja obe stranki seznaniti tudi z možnostjo takšnega zaključka spora in pri tem ne le z zaslišanjem direktorja tožene stranke, temveč tudi tožnice le-tej omogočiti, da se izjasni o okoliščinah v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. S seznanitvijo sodišča o možni odločitvi po 2. odst. 118. čl. ZDR bi sodišče tožnici tudi dalo možnost, da postavi odškodninski zahtevek, o katerem bi se odločilo skupaj z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja do določenega datuma. Zgolj dejstvo, da tožnica takšnega tožbenega zahtevka ni postavila, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni ovira, da zahtevka za odškodnino ne bi postavila kasneje, v ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče dodaja, da se sicer ne strinja s pritožbo tožnice v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo njene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede na navedeno in v skladu s 354. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbama (razen pritožbe tožnice v delu, v katerem je to pritožbo zavrglo) ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.