Jedro

V obligacijskem pravu velja načelo relativnosti razmerja, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Tožnik kot tretja oseba ne more posegati v obstoječe pogodbeno razmerje med drugimi. Ne more torej doseči odpovedi ali preklica pooblastila, ki so ga pooblastiteljice dale toženki. Ker tožnik ne more biti aktivno legitimiran za poseganje v pooblastilno razmerje z zahtevkom na prepoved zastopanja pooblastiteljic s strani toženke kot njihove pooblaščenke (odvetnice), pogoj izkazane verjetnosti obstoja terjatve ni izpolnjen. Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je bil zato pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 4. 2021 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da se toženki takoj prepove nadaljnje zastopanje A. A. v vseh sedanjih in prihodnjih sodnih postopkih in zastopanje dedinj B. B. (mama A. A.), C. C. in potomcev v zapuščinskih zadevi opr. št. D 203/2019, sedaj D 243/2020. S sklepom z dne 14. 5. 2021 pa je sodišče zavrglo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prepoved vznemirjanja lastninske pravice.

2. Zoper sklepa se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da se pritožbama ugodi in se sklepa razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Iz laične in težko razumljive pritožbe zoper sklep z dne 16. 4. 2021 je mogoče povzeti očitek, da je razpravljajoči sodnik pri njegovi izdaji kršil 9. člen ZPP v povezavi z 145. členom Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in 125. členom Ustave RS. Navaja, da je bil sodnik v obravnavani zadevi že pisno seznanjen z listinami in obrazložitvijo, da toženka zavestno in naklepno laže in krivo priča v sodnih postopkih in tudi v zapuščinskem postopku D 243/2020, v katerih zastopa nasprotne stranke A. A., njeno mamo B. B. in sedaj pokojno C. C. ter jim pomaga protizakonito odtujevati nepremičninsko premoženje tožnika. Vračilo protizakonito odvzetega nepremičninskega deleža na nepremičninah parc. št. 13 in 15, k.o. ..., ki ga je A. A. protizakonito odtujila tožniku, bo onemogočeno in precej oteženo, če sodišče ne bo izdalo začasne odredbe. Toženka ne sme več sodelovati v sodnih postopkih, v katerih je udeležen tožnik, saj prikriva resnico, da je po darilni pogodbe z dne 18. 11. 1998 tožnik lastnik vzhodne garaže - poslovnega prostora v prizidku, stoječem na parc. št. 13, k.o. ... Tožnik bi moral biti po 8. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solastnik nepremičnine s parc. št. 13, pa temu ni tako, saj je ta nepremičninski delež, ki mu pripada, A. A. ukradla s prevaro tako v katastru kot v zemljiški knjigi. Toženka je s to krajo v celoti seznanjena in sedaj za svojo stranko krivo priča v vseh sodnih postopkih, v katerih jo zastopa. Da je temu tako, izhaja iz navedb predloga za delitev solastne nepremičnine v postopku opr. št. X, ki jih pritožba delno povzema. Na naroku v zapuščinski zadevi D 243/2020 dne 30. 1. 2020 je bilo dokazano, da je toženka lagala in krivo pričala glede lastništva nepremičnine parc. št. 13; pritožnik v pritožbi podaja posamezno ravnanje toženke v zapuščinskem in nepravdnem postopku.

4. V obsežni pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavržen zahtevek za prepoved vznemirjanja lastninske pravice, tožnik navaja, da so v izpodbijanem sklepu neresnične ugotovitve, da naj ne bi bilo dovolj opredeljeno, kakšna kazniva dejanja je toženka storila in jih še izvaja v sodnih postopkih, v katerih zastopa tri osebe. V tožbi in dveh dopolnitvah je obrazloženo in podprto z dokaznimi listinami, da je toženka lagala in krivo pričala glede lastništva nepremičnine na parc. št. 13. Povzema vsebino dopolnitve tožbe z dne 3. 5. 2021, da se po drugem odstavku 99. člena SPZ tožniku s strani toženke povzroča škoda z lažmi in krivimi izpovedbami v sodnih postopkih in tudi v zapuščinskem postopku D 243/2020, s katerimi se onemogoča vračilo nepremičninskega deleža na nepremičnini. Toženka povzroča tožniku novo še večjo škodo s prikrivanjem resnice v zapuščinskem postopku, saj zaradi tega ne more uveljavljati zakonsko veljavne oporoke svoje babice, po kateri je zakoniti dedič. Sodišče je dolžno v skladu z drugim odstavkom 99. člena SPZ preprečiti nastajanje nove škode, ki jo povzroča toženka s krivimi izpovedbami v sodnih postopkih, kar je pisno dokazano v zapuščinskem postopku. Že v dopolnitvi tožbe z dne 3. 5. 2021 je določno definiral, kako naj se glasi tožbeni zahtevek. Prisodi naj se odškodnina za povzročeno škodo in krajo tožnikovega nepremičninskega deleža. Podal je predlog, naj toženka plača nastalo škodo na nepremičninah parc. št. 13, 14, 15 v znesku 100.000 EUR z obrestmi, ker zaradi krivih izpovedi toženke ne more uveljavljati zakonsko veljavne oporoke D. D., ki je bila razglašena na sodišču v zadevi D 243/2020, zaradi česar je tožnik prikrajšan do lastninskega deleža na nepremičninah. Iz prve dopolnitve tožbe z dne 2. 2. 2021 je razvidna opredelitev zahtevka glede glavne stvari. Tožnik je zahteval, da se zaradi storjenih krivih izpovedb v sodnih postopkih prepove vznemirjanje lastninske pravice na treh parcelah, saj se mu povzroča škoda. Tožnik je sodišču predlagal, da se toženko obsodi krive izpovedbe glede lastniškega stanja nepremičnine. Zaključuje, da mu zaradi nevročitve tožbe toženki nastaja dodatna škoda.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi zoper sklep z dne 16. 4. 2021_

6. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatve obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, ki jih določa drugi odstavek 272. člena ZIZ. Ta mora biti podana kumulativno s pogojem verjetnega obstoja terjatve. Če ta pogoj ni verjetno izkazan, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

7. Izpodbijana odločitev temelji na pravilnem zaključku, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja uveljavljane terjatve. Tožnik je s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteval zavarovanje dela tožbenega zahtevka, s katerim je zahteval prenehanje toženkinega zastopanja nasprotnih strank oziroma udeleženk v drugih pravdnih in nepravdnih postopkih in odpoved oziroma preklic njihovega pooblastila toženki. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila med toženko kot odvetnico in pooblastiteljicami sklenjena mandatna pogodba, na podlagi katere je toženka pridobila upravičenje za zastopanje teh oseb v sodnih postopkih. S to pogodbo je opredmeteno notranje razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem, ki se je v konkretnem primeru nanašalo na zastopanje naročnice v sodnih sporih. Toženka je bila pooblaščena, da v imenu in na račun strank opravlja procesna dejanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, velja v obligacijskem pravu načelo relativnosti razmerja, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Tožnik kot tretja oseba ne more posegati v obstoječe pogodbeno razmerje med drugimi. Ne more torej doseči odpovedi ali preklica pooblastila, ki so ga pooblastiteljice dale toženki. Ker tožnik ne more biti aktivno legitimiran za poseganje v pooblastilno razmerje z zahtevkom na prepoved zastopanja pooblastiteljic s strani toženke kot njihove pooblaščenke (odvetnice), pogoj izkazane verjetnosti obstoja terjatve ni izpolnjen. Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je bil zato pravilno zavrnjen.

_O pritožbi zoper sklep z dne 14. 5. 2021_

8. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predmet pritožbenega preizkusa odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, kolikor se nanaša na prepoved vznemirjanja lastninske pravice. Zato so vse pritožbene navedbe tožnika o dejstvih, ki se nanašajo na zahtevek za plačilo odškodnine, in navedba, da je podal opredeljen zahtevek za plačilo odškodnine za škodo na spornih nepremičninah, nerelevantne za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Zato se pritožbeno sodišče do njih tudi ne opredeljuje.

9. Sodišče prve stopnje je s sklepom II P 79/2021-32 z dne 16. 4. 2021 pozvalo tožnika, naj v odrejenem roku nerazumljivo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za prepoved vznemirjanja lastninske pravice, dopolni tako, da tožbeni zahtevek določno opredeli. Tožnik je omenjeni del tožbe temeljil na določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, če ga tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Vznemirjanje so po navedeni zakonski določbi takšna protipravna poseganja1 tretjega v lastninsko pravico, ko lastniku ni odvzeta posest, so pa takšne narave, da onemogočajo ali otežujejo lastniku oziroma domnevnemu lastniku rabo njegove stvari oziroma ga ovirajo v izvrševanju njegove pravice.2 Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, bi moral tožnik zatrjevati in opredeliti ravnanja oziroma poseganja toženke, ki ga omejujejo v rabi njegove nepremičnine, zahtevati njihovo opustitev in prepoved nadaljnjega poseganja v lastninsko pravico. Vendar takšnih dejanskih trditev in opredelitve tožbenega zahtevka tožnik ni zmogel. Njegove trditve, da toženka vznemirja njegovo lastninsko pravico na navedenih nepremičninah s svojimi lažnimi navedbami v sodnih postopkih glede lastništva nepremičnin parc. št. 13, 14 in 15, k.o. ..., pa ne morejo biti podlaga za negatorno tožbo po 99. členu SPZ.

10. Ker tožnik navedene pomanjkljivosti tožbe ni odpravil in ker ta zato ni sposobna za obravnavanje, jo je prvostopenjsko sodišče v tem delu pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Glede na navedeno sta pritožbi zoper izpodbijana sklepa neutemeljeni. Zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 To pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice. 2 M. Juhart in ostali v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 503.